Jedro

Zavrnilna zamudna sodba mora biti kot vsaka druga sodba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče mora navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna, zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja uveljavljana pravna posledica, in zakaj tožnika ni pozvalo, da nesklepčnost odpravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bil toženi F. S. dolžan plačati tožeči stranki znesek 6640,70 EUR, in sicer znesek 417,29 EUR z valorizacijskimi obrestmi od 25.10.1999 do 19. 5. 2005, znesek 6013,71 z valorizacijskimi obrestmi od 15.5.2001 do 19.5.2005, znesek 184,66 EUR z valorizacijskimi obrestmi od 29.5.2001 do 19.5.2005 ter zakonite zamudne obresti od 20.5.2005 dalje do plačila ter pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v celoti zavrne.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zavrnilno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V kolikor je sodišče menilo, da tožba nima vseh sestavin, bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno dopolni. Šele, če tega ne bi storila, bi sodišče lahko tožbo zavrglo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11.( razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz skope obrazložitve sodbe je možno sklepati, da je sodišče delno zavrnilno sodbo izdalo na podlagi 3. odstavka 318. člena ZPP. Po tej določbi sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti, nato pa, če le-ta v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, tožbeni zahtevek zavrne.

Citirana zakonska določba pa ne odvezuje sodišča obveznosti, da izdane zavrnilne sodbe ustrezno ne obrazloži. Sodba po 3. odstavku 318. člena ZPP je namreč sodba, ki mora biti prav tako kot vsaka druga sodba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlika v izdelavi take sodbe je samo v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so resnična. Mora pa sodišče v takšni sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka ter seveda tudi to, zakaj tožeče stranke, v smislu citiranega določila ni pozvalo, da nesklepčnost odpravi. Šele tako obrazložena sodba daje prizadeti stranki možnost vložitve pritožbe, po drugi strani pa šele tako obrazložena sodba omogoča preizkus po pritožbenem sodišču. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo zgolj to, da je tožbo vročilo v odgovor prvo tožencu 23.12.2005, da slednji v zakonskem roku odgovora na tožbo ni dal, da iz listin, to je potrdil o izplačilu škode z dne 15.5.2001, 29.5.2001 ter 25. 10. 1999 ne izhaja, da se izplačilo nanaša na škodo, ki je predmet tega tožbenega zahtevka in da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tak preizkus ni mogoč in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo, saj to narekuje narava kršitve in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da to kršitev odpravi.

V ponovljenem postopku pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi to, da je v primeru ugotovitve, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost), dolžno po 3. odst. 318. člena ZPP, ki se v tej zadevi uporablja glede na 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), tožečo stranko s sklepom pozvati, da nesklepčnost odpravi (na kar v pritožbi tožeča stranka tudi opozarja, čeprav se napačno sklicuje pri tem na 108. člen ZPP), razen, če meni, da je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti v okviru istega tožbenega zahtevka ne bi mogla odpraviti (glej 4. odst. 318. člena ZPP). Šele v primeru, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bo odpravila oz. bi sodišče menilo, da takšna odprava v smislu 4. odst. 318. člena ni mogoča, bo v zadevi lahko ponovno odločilo, pri čemer mora v obrazložitvi sodbe ugotovljeno nesklepčnost tudi ustrezno obrazložiti v zgoraj navedenem obsegu.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, „... da iz potrdil o izplačilu škode ne izhaja, da se izplačilo nanaša na škodo, ki je predmet tega tožbenega zahtevka.. „, pritožbeno sodišče opozarja še na to, da pri zamudni sodbi (ne glede na to ali gre za odločitev, s katero se zahtevku ugodi ali odločitev s katero se zahtevek zavrne), sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne oziroma, ali je z predloženimi dokazi zatrjevano dejstvo dokazano ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so resnična. Sodišče v razlogih sodbe navede zgolj to, katera dejstva je tožnik v tožbi zatrjeval, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja (ali pa da izhaja) takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka. Če pa sodišče meni, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z predloženimi dokazi (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP) izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Ni odveč tudi opozorilo, da presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP ne sme pomeniti ugotavljanja, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je namreč nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.