Jedro

Iz samega besedila 68. člena ZDen, izhaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja. Glede na to, da iz predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014, na katerega se v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje tožnica, izhaja, da ima A. v lasti cca. 255.000 ha gozdov, od tega je z 235.000 ha upravljal B. (str. 8, tč. 1.2 predloga zakona), in na vsa ta zemljišča se nanaša tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe, je na prvi pogled očitno, da je predlagani obseg zavarovanja več kot očitno nesorazmeren s tožničinim denacionalizacijskim zahtevkom. Tožnica že zato s postavljenim predlogom ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, podan v dopisu 28. 4. 2014, da se A. in B. začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, ki imajo status gozdnih zemljišč, predvsem pa kakršenkoli prenos teh zemljišč na drugo osebo in kakršnakoli obremenitev teh zemljišč s hipotekami (1. točka izreka). Zavrnil je tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, podan v istem dopisu, da se A. začasno prepove preoblikovanje zavezanca B. na tak način, da bi iz njega na kakršenkoli način izločila kakršnakoli sredstva oziroma mu odvzela možnost gospodarjenja, razpolaganja in upravljanja z gozdnimi zemljišči (2. točka izreka). Odločil je še, da stroški postopka niso bili priglašeni.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem upravni organ povzema tožničin predlog za izdajo začasne odredbe in postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa, izhaja, da je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločil že s sklepom št. 490-27/2012-306 z dne 10. 12. 2018, in sicer tako, da ga je zavrnil. Povzema obrazložitev tega sklepa, in sicer ob sklicevanju na določbe 21., 22. in 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) meni, da zakon ne ločuje možnosti vračila nadomestnih zemljišč glede na vrsto zemljišča. Navaja tudi, da spremembe ne ogrožajo vračila nepremičnin, niti ne nadomestnih nepremičnin, v zvezi s čemer se sklicuje na 8. člen Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije (ZGGLRS). Meni, da tako ni utemeljenih razlogov za izdajo predlagane začasne odredbe, saj ni dokazano nujno potrebno zavarovanje zahteve za denacionalizacijo.

3. Pojasnjuje še, da je navedeni sklep z dne 10. 12. 2018 Upravno sodišče s sodbo I U 82/2019 z dne 14. 7. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponoven postopek zaradi nejasnosti izreka in nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter mu naložilo, naj odloči v skladu s postavljenim predlogom, ki se nanaša tako na A. kakor na B. Navaja, da je o zahtevi ponovno odločil tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnil. Meni namreč, da nevarnost za vračilo nepremičnin v naravi ali v nadomestnih zemljiščih v predmetnem primeru ni izkazana.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da se je z izpodbijanim sklepom končal postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, s tem pa poseglo v njen pravni položaj, saj zaradi neizdaje začasne odredbe toženka lahko vsak čas razpolaga z gozdnimi zemljišči, ki so predmet postopkov denacionalizacije ali pa se vračajo kot nadomestna zemljišča, na način, da njihovo vračanje tožnici ne bi bilo več smiselno. Navaja, da v postopku denacionalizacije ni odločeno najmanj še o 1.125.474 m2 zemljišč, v zvezi s čimer vrednost spora oceni na najmanj 562.737 evrov.

5. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Toženki očita, da je bila kršena njena pravica do odločanja v razumnem roku in s tem njene pravice iz 2., 14., 15., 22. in 34. člena Ustave RS, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je predlog vložila že 28. 4. 2014, nato pa še tri urgence, in sicer dve 15. 6. 2017 in nato še eno 23. 10. 2018. 6. Uveljavlja, da je izpodbijani sklep popolnoma neobrazložen, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka, pa tudi kršitev njenih ustavnih pravic iz 2., 14., 15., 22., 23. in 34. člena Ustave RS. Toženki očita, da ni ugotavljala dejanskega stanja, ni obravnavala predloženih dokazov, niti ni navedla razlogov za svojo odločitev, zato o razlogih za zavrnitev predloga lahko le ugiba in ne more uspešno uporabiti sodnega varstva.

7. Trdi, da je toženka zmotno odločila o njenem predlogu, čeprav je v njem dokazala vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, predvsem obstoj zahtevka (o vseh njenih denacionalizacijskih zahtevah še ni odločeno, podržavljena zemljišča pa zahteva prvenstveno v naravi, podrejeno pa v obliki nadomestnih zemljišč oziroma odškodnine). Meni, da je izkazala tudi obstoj nevarnosti, saj je izkazala, da toženka namerava iz B. prenesti vsa zemljišča s statusom gozda, mu odvzeti vse pristojnosti gospodarjenja oziroma razpolaganja z gozdnimi zemljišči, čeprav bi B. formalno še ostal zavezanec v postopkih denacionalizacije. Tako naj bi bilo več možnosti, da bi se gozdna zemljišča v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih vračala kot nadomestna zemljišča. Toženki očita, da se sklicuje na navedbe B. iz vloge z dne 6. 11. 2018, ki naj bi ji bila vročena šele 14. 12. 2018, skupaj s sklepom z dne 10. 12. 2018, tako da se o njih ni mogla izjaviti, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka tudi iz tega razloga.

8. Dodaja, da se njen predlog ne nanaša zgolj na sprejem ZGGLRS, niti ne zgolj na B., temveč je tudi predlagala, da se toženki in B. začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, ki imajo status gozdnih zemljišč, predvsem pa kakršenkoli prenos teh zemljišč na drugo osebo in kakršnokoli obremenitev s hipotekami. Trdi, da je takšen predlog še vedno aktualen, saj še vedno obstaja nevarnost, da bo toženka novo državno podjetje uporabila za odkup viškov v žledolomu posekanega lesa, za kar namerava pridobiti posojilo, ki ga namerava zavarovati s hipoteko nad svojimi gozdovi. Navaja, da so namero obremeniti gozdove, ki se vračajo v postopkih denacionalizacije (predvsem kot nadomestna zemljišča, ki po ZDen in ZGGLRS niso zavarovani, ker so zgolj alternativna odškodnina in postanejo predmet postopka šele po ponudbi zavezanca), s hipotekami v znesku 72 milijonov evrov v časopisih priznali najvišji tedanji in sedanji predstavniki države. V zvezi s tem predlaga izvedbo dokaza z vpogledom v priloge k predlogu z dne 28. 4. 2014 in zaslišanjem priče. Trdi tudi, da te nevarnosti toženka ni nikoli zanikala, zato bi morala predlogu ugoditi najmanj v tem delu. Meni, da je toženka zato v tem delu napačno ocenila dejansko in pravno stanje zadeve, zagrešila pa je bistveno kršitev določb postopka, ker zadeve v tem delu sploh ni presojala in je izpodbijani sklep v tem delu povsem neobrazložen.

9. Sodišču predlaga, naj ob upoštevanju dejstva, da narava zadeve to dopušča, po izvedbi predlaganih dokazov na glavni obravnavi, tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep ter odloči o stvari tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 28. 4. 2014 ugodi in zahtevano začasno odredbo dovoli, podrejeno pa da zadevo vrne toženki v ponoven postopek z ustreznimi napotki. Zahteva povračilo stroškov postopka.

10. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki in prizadetim strankam B., A., C. in D. 11. Toženka na tožbo ni odgovorila, sporočila pa je sodišču, da se dokumenti zadeve nahajajo pri sodišču pri upravnih sporih št. I U 2597/2018, I U 927/2019, I U 1194/2019 in I U 74/2020. 12. Na tožbo je odgovorila prizadeta stranka C., ki sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V odgovoru med drugim navaja, da zahteva zaradi dogodkov, ki so se zgodili od njene vložitve, ni več aktualna. V zvezi s tem se sklicuje na ZGGLRS ter zlasti na določbe 8. in 36. člena, ki se nanašajo na postopek denacionalizacije. Trdi, da je izdaja izpodbijanega sklepa zanjo in za širšo družbo nesprejemljiva, v zvezi s čemer pojasnjuje temeljne cilje gospodarjenja z gozdovi, zlasti oblikovanje večjih strnjenih kompleksov državnih gozdov, zmanjševanje deleža državnih gozdov v solastnini ter prednostno pridobivanje gozdov v obmejnem pasov, varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom ter varovalnih gozdov na območjih po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave, kar pa jih je mogoče doseči le z razpolaganjem z gozdovi. S prepovedjo razpolaganja naj bi bile prizadete številne tretje osebe, ukrep pa naj bi bil tudi nesorazmeren glede na posledice, ki bi z njegovo izdajo nastale.

13. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo uveljavljala še, da iz toženkinega sporočila sodišču z dne 24. 9. 2020 izhaja, da sodišču ni posredovala upravnega spisa, iz česar sklepa, da te dokumentacije ni imela tudi, ko je izdala izpodbijan sklep, kar je kršitev pravil postopka. Navaja tudi, da toženka v izdanem sklepu ni naredila dokazne ocene njenih trditev in dokazov.

14. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo izvedlo dokaz z vpogledom v naslednje listine v upravnem spisu št. 490-27/2012: predlog tožeče stranke z dne 28. 4. 2014; članek z naslovom: „Tudi država bi les prodajala tujcem“ iz časopisa Dnevnik z dne 3. 4. 2014; članek z naslovom: „E.E. bi državne gozdove preselil v novo podjetje“ iz časopisa Dnevnik z dne 4. 4. 2014; članek z naslovom: „So kravjo kupčijo z gozdovi tujcem ponudili finančniki?“ iz časopisa Dnevnik z dne 16. 4. 2014; članek z naslovom: „E.E. izigral poslance in strokovno javnost“ iz časopisa Dnevnik z dne 23. 4. 2014; evidenco zapisa 23. seje Državnega zbora RS z dne 26. 3. 2014, in sicer str. 1, 31 in 32; predlog Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014; urgenco tožnice na Ministrstvo za okolje in prostor št. 490-27/2012 (prej 4906-1/2006) z dne 15. 6. 2017; urgenco tožnice na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-27/2012 (prej 4906-1/2006) z dne 15. 6. 2017; urgenco tožnice na Ministrstvo za okolje in prostor, št. 490-27/2012, 490-25/2017 (prej 4906-1/2006), z dne 23. 10. 2018; dopis – odstop urgence Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-25/2012 z dne 20. 6. 2017; dopis – odziv na urgenco Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/271 z dne 26. 10. 2018; sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/306 z dne 10. 12. 2018; dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/305 z dne 10. 12. 2018 s priloženo vlogo B. št. DZ-a030-44/2002-368-mk z dne 6. 11. 2018; sodbo Upravnega sodišča RS I U 82/2019-10 z dne 14. 7. 2020; ter vpogledom v sodni spis tega sodišča I U 82/2019. 15. Dokazni predlog z zaslišanjem E.E. je zavrnilo kot pravno nerelevanten iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet upravnega spora v tej zadevi je zavrnitev tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je ta vložila po 68. členu ZDen.

18. Iz izpodbijanega sklepa in v dokaznem postopku vpogledanih listin izhaja, da gre za predlog, ki ga je tožnica postavila že 28. 4. 2014, toženka pa je o njem (prvič) odločila šele 10. 12. 2018 s sklepom, ki je bil obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, zaradi česar ga je sodišče odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženki (sodba tega sodišča I U 82/2019 z dne 14. 7. 2020), v ponovljenem postopku pa je bil izdan izpodbijani sklep.

19. Tožnica ima prav, da toženka ni spoštovala v 218. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, ki se v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDen uporablja v postopku denacionalizacije), niti v 58. členu ZDen, določenih rokov za odločanje, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj zgolj zato, ker upravni organ o stvari ni odločil v zakonskem roku, upravni akt ni nezakonit. Roki za odločanje v upravnem postopku so sicer predpisani v korist varstva pravic strank, vendar pa se z njimi zagotavlja, da je o upravni stvari (v razumnem roku) odločeno. Če je o stvari odločeno, čeprav po preteku zakonskih rokov, stranka zato nima pravnega interesa, da se izpodbijani akt zaradi take kršitve odpravi in zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Poleg tega imajo stranke v upravnih postopkih za varstvo te pravice posebno pravno sredstvo. In sicer sme stranka v zadevi, kakršna je obravnavana, ko o zahtevi na prvi stopnji organ ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe, ob izpolnjenih predpostavkah iz tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena (tožba zaradi molka organa). Tožnica je tako imela možnost s pravnimi sredstvi doseči, da bi organ o njeni zadevi odločil že prej.

20. Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijanega sklepa očitno izhaja, da organ kot razloge za svojo odločitev prevzema razloge iz odpravljenega sklepa z dne 10. 12. 2018, ki jih v bistvenem delu povzema. Očitno je tudi, da je organ svojo odločitev oprl na presojo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker je bil pred tem sprejet ZGGLRS, s katerim je bilo razpolaganje in upravljanje z gozdovi v lasti A. že preneseno z B. na C. Tožnica ima sicer prav, da toženka ni izrecno odgovorila na njene navedbe o nevarnosti, da se z razpolaganji, zlasti z obremenitvijo nepremičnin s hipotekami, onemogoči izpolnitev denacionalizacijskega zahtevka v obliki vračanje v naravi in v obliki odškodnine z nadomestnimi zemljišči. Vendar pa je po presoji sodišča to storila posredno s stališčem, da ZDen ne omejuje možnosti vračanja v obliki odškodnine z nadomestnimi zemljišči glede na vrsto zemljišča. Po presoji sodišča tožnica ne more uspeti niti z očitki, da ji toženka ni omogočila, da se izjavi o vlogi B. z dne 6. 11. 2018, ki naj bi ji bila skupaj s sklepom z dne 10. 12. 2018 vročena šele 14. 12. 2018, ter da je toženka odločala brez upravnega spisa. Ob tem, da iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da ji je bila navedena vloga vročena pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa ti očitki, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi sicer ne vplivajo na odločitev. V tem primeru namreč že glede na v predlogu zahtevan obseg zavarovanja niso izpolnjeni pogoji za pozitivno odločitev o predlogu.

21. Po 68. členu ZDen lahko upravni organ zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

22. V sodni praksi1 je uveljavljeno stališče, da je navedeno določbo ZDen treba razlagati v povezavi z določbami 292. člena ZUP/86 o začasnem sklepu o zavarovanju. V zvezi s tem se je na podlagi prvega odstavka navedenega člena ZUP/862 izoblikovalo stališče, da morata biti za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev premoženja (verjetnost terjatve) ter razlog za zavarovanje (verjetna nevarnost), pri čemer je trditveno in dokazno breme na stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.

23. Iz navedenega, pa tudi iz samega besedila 68. člena ZDen, izhaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja.

24. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je uperjen zoper B. (ki je po ZDen zavezanec za denacionalizacijo kmetijskih in gozdnih zemljišč) in A. tožnica zahteva dvoje: (1) prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki imajo status gozdnih zemljišč, predvsem prenos teh zemljišč na drugo osebo in njihovo obremenitev s hipoteko, ter (2) prepoved preoblikovanja B. na tak način, da bi se iz njega izločila kakršnakoli sredstva oziroma mu odvzela možnost gospodarjenja, razpolaganja in upravljanja z gozdnimi zemljišči. 25. Glede na to, da je bil po vložitvi predloga sprejet ZGGLRS, ki za gospodarjenje z gozdovi (to je skladno z določbami 2. člena tega zakona razpolaganje z državnimi gozdovi, upravljanje državnih gozdov ter pridobivanje gozdov) ustanavlja družbo C., aktualen (kot zatrjuje tudi tožnik) ostaja tisti del predloga, s katerim zahteva prepoved razpolaganja z državnimi gozdovi, predvsem prenos teh zemljišč na drugo osebo in njihovo obremenitev s hipoteko.

26. Po povedanem v tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe zahtevana prepoved odsvojitve in obremenitve s hipoteko zajema vsa gozdna zemljišča (gozdove), ki so v lasti A. Da tožnica s takim predlogom ne more uspeti, ker je v očitnem nesorazmerju s postavljenim zahtevkom, izhaja že iz tožničinih navedb v predlogu in tožbi.

27. Z obravnavanim predlogom namreč tožnica lahko zasleduje le zavarovanje nerešenega dela svoje zahteve za denacionalizacijo, ki jo obravnava toženka. Iz uvoda v izpodbijani sklep izhaja, da gre za zahtevo za denacionalizacijo tistih nepremičnin, o kateri na podlagi 4. točke prvega odstavka 54. člena ZDen (stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena ZDen, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave) na prvi (in edini) stopnji odloča ministrstvo, pristojno za okolje in prostor. V predlogu tožnica navaja, da je bilo ministrstvu v reševanje odstopljenih 8.852.434 m2 podržavljenih zemljišč, kar izraženo v hektarih pomeni približno 900 ha zemljišč, o katerih je bilo do vložitve predloga „izdanih že nekaj odločb o vračilu premoženja“, v tožbi pa trdi, da nerešeni del obsega najmanj še 1.125.474 m2 zemljišč, kar izraženo v hektarih pomeni približno 112 ha oziroma 113 ha zemljišč.3 Glede na to, da iz predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014, na katerega se v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje tožnica, izhaja, da ima A. v lasti cca. 255.000 ha gozdov, od tega je z 235.000 ha upravljal B. (str. 8, tč. 1.2 predloga zakona), in na vsa ta zemljišča se nanaša tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe, je na prvi pogled očitno, da je predlagani obseg zavarovanja več kot očitno nesorazmeren s tožničinim denacionalizacijskim zahtevkom. Tožnica že z zato s postavljenim predlogom ne more uspeti.

28. Tako predlagana začasna odredba, ki je po povedanem v očitnem nesorazmerju z denacionalizacijskim zahtevkom, kot ga zatrjuje sama tožnica, pa bi, če bi bila izdana, glede na to, da se nanaša na vse gozdove v lasti A. (kot navaja prizadeta stranka C.) onemogočila ali vsaj otežila učinkovito gospodarjenje z gozdovi v smislu 2. člena ZGGLRS4, kakor tudi (do pravnomočne odločitve o tožničinem denacionalizacijskem zahtevku) onemogočila odločanje o denacionalizacijskih zahtevah drugih upravičencev in s tem posegla v pravice tretjih.

29. Predlagani predmet zavarovanja pa tudi sicer ni v skladu s pojasnjenim namenom zavarovanja po določbi 68. člena ZDen (gl. točko 23 te obrazložitve).

30. Ko gre namreč za vračilo v naravi, to pomeni, da je predmet zavarovanja z začasno odredbo lahko le tista nepremičnina, katere vračilo se zahteva v taki obliki. Povedano drugače, z začasno odredbo je mogoče prepovedati razpolaganje z nepremičnino, katere vrnitev se zahteva v naravi, kar pomeni, da mora biti nepremičnina v predlogu označena s svojimi identifikacijskimi podatki.

31. Glede vračanja v obliki nadomestnih nepremičnin pa je pomembno, da gre po določbi drugega odstavka 2. člena ZDen v takem primeru za denacionalizacijo v obliki plačila odškodnine.5 To izhaja tudi iz določb 42. člena ZDen, ki določa v kakšnih oblikah se upravičencu prizna odškodnina, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest (torej vrniti v naravi). Po tretjem odstavku tega člena se v takem primeru upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Odškodnina v obliki nadomestne nepremičnine je torej mogoča le po predhodnem sporazumu med upravičencem in zavezancem, ki ima naravo civilnopravnega razmerja.6 Upravni organ zato lahko o taki obliki vračanja odloči le, če je bil o tem sklenjen civilnopravni sporazum med prizadetima strankama. Kaj drugega namreč ne izhaja niti iz sodne prakse, ki upravni organ sicer zavezuje k aktivnejšemu prizadevanju za sklenitev sporazuma med upravičencem in zavezancem.7 Zahteva denacionalizacijskega upravičenca se tako pri vračanju v obliki nadomestnega premoženja konkretizira šele v postopku dogovarjanja o sklenitvi sporazuma v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen. Ker pa je, kot že rečeno, predmet zavarovanja z začasno odredbo lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, to je konkretiziranega zahtevka, zahteve za denacionalizacijo premoženja v obliki odškodnine z vrnitvijo nadomestnih zemljišč ni mogoče zavarovati z začasno odredbo na način, kot v tem primeru predlaga tožnica.

32. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe iz navedenih razlogov očitno neutemeljen, odločitev, ki jo je toženka sprejela z izpodbijanim sklepom, pa (čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijani sklep) pravilna, sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, saj to po povedanem za odločitev o stvari ni bilo potrebno. Sodišče zato tudi ni posebej presojalo vprašanja, ali je z začasno odredbo sploh mogoče zavarovati zahtevek za vračilo premoženja v obliki plačila odškodnine z nadomestnim premoženjem, za kar naj bi tudi (oziroma v pretežnem delu) šlo v tem primeru.

33. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 289/2007 ter sodbi tega sodišča I U 819/2012 in IV U 155/2014. 2 Prvi odstavek 292. člena ZUP/86 določa: Če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je nevarno, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, sme organ, ki je pristojen za odločanje o strankini obveznosti, še pred izdajo te odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve. Pri tem mora upoštevati določbo 273. člena tega zakona in sklep obrazložiti. 3 Pri čemer iz navedb v predlogu in tožbi ni mogoče določno razbrati, da bi bila prav vsa zemljišča, o katerih mora organ še odločiti, dejansko tudi gozdna zemljišča oziroma gozdovi. 4 Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGGLRS gospodarjenje z državnimi gozdovi pomeni razpolaganje z državnimi gozdovi, upravljanje državnih gozdov ter pridobivanje gozdov. Razpolaganje z državnimi gozdovi pa po 2. točki prvega odstavka istega člena pomeni njihovo prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve, ustanovitev služnosti, pravice stvarnega bremena in stavbne pravice na državnih gozdovih ter skrb za pravno urejenost. 5 Drugi odstavek 2. člena ZDen: „Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina).“ 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2010 in sklep istega sodišča I Up 511/2008. 7 Prim. sodbe tega sodišča I U I U 2341/2018, I U 1515/2015, I U 2066/2014, I U 67/2011.