Jedro

Značilnosti ustavne pritožbe pa utemeljujejo razlago, po kateri je treba pri odločanju o dodelitvi BPP za postopek z ustavno pritožbo upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh z njo, in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev iz 24. člena ZBPP organu za BPP ne le dopušča, pač pa nalaga, da v primerih, ko iz presoje okoliščin izhaja, da prosilec s tovrstnim pravnim sredstvom glede na stanje stvari nima verjetnih možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

**_Izpodbijana odločba_**

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 89/2024 z dne 9. 2. 2024 je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023 (v nadaljevanju: sodba z dne 21. 12. 2023) ter pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik vložil obravnavano prošnjo in predlagal izvajalca BPP, nakar je prošnjo dopolnil in predložil izvod ustavne pritožbe. Toženka pojasni, da mora prosilec v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati materialni ali t.i. subjektivni kriterij oziroma pogoj in vsebinski ali t.i. objektivni kriterij po 24. členu ZBPP. V tej zvezi citira prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Nato obrazloži, da se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek 50. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba mora vsebovati navedbe o izpodbijanem posamičnem aktu, o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah, o razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve, o datumu vročitve izpodbijanega akta pritožniku ter podatke slednjega in druge podatke, ki jih določa poslovnik Ustavnega sodišča (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Ustavna pritožba je torej posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred Ustavnim sodiščem uveljavljati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene s posamičnimi akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Ker je izčrpanost vseh pravnih sredstev pogoj za obravnavo ustavne pritožbe, so njen predmet praviloma odločitve Vrhovnega sodišča ali tudi (če Vrhovno sodišče postopka ne konča s sodbo, pač pa s sklepom) višjih sodišč in Upravnega sodišča. Kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine je lahko nastala že z nižjimi sodbami ali upravnimi odločbami (ali z ravnanjem), vendar Ustavno sodišče presoja, ali je bila pozneje odpravljena. Ustavno sodišče pa ni instanca rednim sodiščem, ki bi sodila o pravilnosti in zakonitosti njihovih odločitev.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik kot razloge za vložitev ustavne pritožbe navaja kršitve 2., 14., 21. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP), in sicer, kot navaja, zaradi neprevajanja ključne dokumentacije v ukrajinski jezik, ker niso bili narejeni pisni prevodi predložene dokumentacije v slovenski jezik, zaradi nesorazmernosti kazni, ker niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 308. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in zaradi neustavnosti novele KZ-1G oziroma 308. člena KZ-1, ki je kazni zvišal za trikrat. Iz predložene ustavne pritožbe izhajajo iste zatrjevane kršitve, pri čemer so k naštevanju členov dodani še 17., 25., 54. in 56. člen Ustave ter 8., 10., 13., 14. in 17. člen EKČP. Iz njene obrazložitve izhaja očitek, da je bila v pritožbi zahtevana oprava javne seje pritožbenega senata, kjer bo pritožba predstavljena s strani zagovornika in kjer bi obtoženi podal svoje navedbe glede pritožbe. Dalje tožnik opisuje kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1; glede kazenske sankcije pa prvenstveno zatrjuje, da so podani pogoji za posebno omilitev kazni, pri čemer opisuje svoje življenjske oziroma osebne okoliščine in meni, da je sodišče premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, ugovarja odmeri denarne kazni in primerja različne sodbe prvostopenjskih sodišč; izpostavlja neustavnost novele KZ-1G in se pri tem sklicuje na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu Ustavnega sodišča U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. 4. Kot pojasnjuje toženka, iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 21. 12. 2023 izhaja, da je tožnik oziroma njegov zagovornik smiselno enake razloge uveljavljal z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ), ki jo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, izrečene kazenske sankcije in varnostnih ukrepov ter kršitev 2., 12., 14., 21. in 22. člena Ustave ter 5., 6., 8., 13. in 14. člena EKČP. Z odgovorom, ki ga je na ZVZ podala vrhovna državna tožilka, sta bila seznanjena obsojenec (tj. tožnik v tem upravnem sporu) in njegov zagovornik, ki pa je brez jasne navezave na odgovor ponovil vsebino ZVZ in dodal, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil iz koristoljubnosti. Vrhovno sodišče je glede očitka, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, ugotovilo, da ni utemeljen, in ob tem pojasnilo zakonske znake tega kaznivega dejanja. Toženka pripominja, da napačna pravna kvalifikacija po 308. členu KZ-1 vsebinsko pomeni očitek kršitve zakona, presoja tega pa je zaupana rednim sodiščem, Ustavno sodišče pa ni instanca, ki bi sodila o pravilnosti in zakonitosti njihovih odločitev. Tudi očitek glede seje pritožbenega senata je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljen, saj iz pritožbe in podatkov v spisu ni bilo razvidno, da bi zagovornik zahteval obvestilo o seji. Naslovu vloge je pripisal "predlog za razpis pritožbene seje", besedilo pritožbe pa sklenil s predlogom "naj se razpiše pritožbena seja višjega sodišča". Vrhovno sodišče je pojasnilo, da takšne navedbe, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, ni mogoče šteti za zahtevo, naj se zagovornika in obsojenca obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče namreč o pritožbi odloča na pritožbeni seji (prvi in drugi odstavek 379. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju: ZKP), stranke pa o njej obvesti le, če katera izmed njih to zahteva ali če predsednik senata ali senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP). Zahteva za obvestilo o javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere takšno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje tako ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata; vložnik ne more šele v ZVZ z naknadno reinterpretacijo svojemu predlogu dati pomena, ki iz njega objektivno ne izhaja (7. točka obrazložitve sodbe z dne 21. 12. 2023). Glede na opisano obrazložitev je po presoji toženke očitno nerazumno, da bi to trditev tožnik lahko uspešno uveljavljal v ustavni pritožbi. Glede kršitve 5. in 6. člena EKČP ter neprevajanja dokumentacije v ukrajinski jezik: v ZVZ je tožnik oziroma njegov zagovornik navajal, da je sodišče prevajalo dokumentacijo v ruščino in ne ukrajinščino, čeprav je obsojenec Ukrajinec. To navedbo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot presplošno, da bi jo sploh moglo preizkusiti. Toženka ob tem poudarja, da mora vložnik kršitve, na katere se sklicuje, konkretizirati, česar tožnikov zagovornik očitno ni storil. Obenem pa tudi ni zatrjeval, da tožnik jezika tolmačenja ni razumel. Vrhovno sodišče je še ugotovilo, da je vložnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal ravno nasprotno kot v ZVZ, in sicer, da je na predobravnavnem naroku tolmačila sodna tolmačka za ukrajinski jezik, tožnik pa da je pojasnil, da ukrajinsko govori slabše in zato želi, da se mu tolmači v ruski jezik. Takšna navedba, s katero vložnik nasprotuje svojim predhodnim navedbam in pravnim prizadevanjem, nakazuje tudi na zlorabo pravice (8. točka obrazložitve sodbe z dne 21. 12. 2023). Glede na navedene ugotovitve Vrhovnega sodišča je po oceni toženke jasna očitna nerazumnost zagovornikovih prizadevanj za uveljavljanje tovrstnih razlogov v ustavni pritožbi. Zato tudi očitek, da niso bili narejeni pisni prevodi predložene dokumentacije v slovenski jezik, ne more biti podlaga za vložitev ustavne pritožbe, pri čemer navedbe tožnika oziroma njegovega zagovornika tudi ne konkretizirajo kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5. Toženka ugotavlja, da iz 9. do 11. točke obrazložitve sodbe z dne 21. 12. 2023 izhaja, da je bil pretežni del ZVZ namenjen izpodbijanju odločitve o kazenski sankciji ter kršitvi načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave), Vrhovno sodišče pa je podrobno razčlenilo, zakaj tudi ti očitki niso utemeljeni. Kot je obrazložilo, vložnik ni izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Nadalje je v 12. točki obrazložitve sodbe z dne 21. 12. 2023 Vrhovno sodišče pojasnilo, da zgolj obširno sklicevanje na posamezne sodbe drugih sodišč ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev. Ugotovilo je, da je vložnik navedene sodbe primerjal z izpodbijano sodbo le glede izrečene kazni in števila prepeljanih migrantov, kar ni odločilna okoliščina z vidika primerljivosti pravnih položajev, drugih okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru individualizacije, pa ni predstavil. To mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi očitek, da višje sodišče na njegovo pritožbeno navedbo ni odgovorilo. Njegovo ponavljanje takšnih trditev in primerjave sodb v ustavni pritožbi je po povedanem po oceni toženke očitno nerazumno. Glede zatrjevanja pogojev za posebno omilitev kazni, pri čemer tožnik v ustavni pritožbi obsežno opisuje življenjske oziroma osebne okoliščine in trdi, da naj bi sodišče premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, toženka ugotavlja, da iz sodbe z dne 21. 12. 2023 izhaja, da je zagovornik enaka dejstva in okoliščine uveljavljal že v ZVZ, Vrhovno sodišče pa je poudarilo, da s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izpodbija pravilnost odmere kazni (prvi odstavek 374. člena ZKP), česar v postopku z ZVZ ne more več storiti (13. točka obrazložitve sodbe z dne 23. 12. 2023), z nadaljnjimi navedbami pa nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, česar glede na omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP tudi ne more storiti (14. točka obrazložitve sodbe z dne 23. 12. 2023). Navedenega pa tudi ne more uveljavljati z ustavno pritožbo. Prav tako ne more uspeti z očitki glede neustavnosti novele KZ-1G in 308. člena KZ-1. Tudi ZVZ je vsebovala obširno zatrjevanje neustavnosti novele KZ-1G, ki naj bi po vložnikovem mnenju narekovala uporabo milejšega zakona, kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele, pri čemer pa ni pojasnil, v čem naj bi bil protiustavno prekoračen predpisani kaznovalni okvir, zato Vrhovno sodišče na tako posplošeno trditev niti ni moglo odgovoriti. Navedenega tako niti ne more več uveljavljati z ustavno pritožbo. Ob tem je vložnik tudi v ZVZ obširno navajal delno odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Kogovšek Šalamon k sklepu v zadevi U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, v kateri pa je Ustavno sodišče med drugim pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ- 1 pa zavrnilo (15. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča z dne 23. 12. 2023).

6. Kot zaključuje toženka, iz navedenega izhaja, da tožnik kot prosilec za BPP zgolj splošno ponavlja iste navedbe in utemeljitve, kot jih je uveljavljal v že izčrpanih pravnih sredstvih, ter da z razlogi, ki jih navaja v ustavni pritožbi, skuša ponovno uveljavljati napačno uporabo materialnega oziroma procesnega prava ter napačno ugotovljeno dejansko stanje v postopkih pred sodišči, česar pa z ustavno pritožbo, kot posebnim pravnim sredstvom s predhodno opisanim posebnim obsegom izpodbijanja in presoje, ni mogoče uspešno uveljavljati. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo, saj je ta presoja zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. To, da tožnik ni zadovoljen s sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo ZVZ, še ne utemeljuje vložitve ustavne pritožbe. Toženka poudarja, da zakonska možnost vložitve določenega pravnega sredstva, v konkretnem primeru ustavne pritožbe, še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP za pravno sredstvo v smislu, kot to velja za prvostopenjski postopek. Po sodni praksi interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji (glej zadeve Ustavnega sodišča Up-729/03, U-I-187/04, Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 in Upravnega sodišča I U 174/2017; enako izhaja tudi iz stališč Evropskega sodišča za človekove pravice, v nadaljevanju: ESČP). V postopku s pravnimi sredstvi je torej, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP mogoče upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Po obrazloženem toženka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, saj glede na razloge, ki jih navaja, v postopku z ustavno pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh in je njegova prošnja za BPP očitno nerazumna. Ker tako ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, je njegovo prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila, ne da bi presojala še izpolnjevanje subjektivnega kriterija, saj morajo biti vsi pogoji za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni.

_**Tožba in nadaljnji potek upravnega spora**_

7. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in sestavo ustavne pritožbe, pri čemer naj se kot izvajalca BPP določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi navaja, da je toženka zmotno odločila, da ni upravičen do BPP oziroma da ni v celoti odločila o vloženi prošnji za BPP. Tožnik, ki je brezposeln in brez premoženja, je prosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje glede vložitve ustavne pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 83565/2022 z dne 11. 5. 2023 (nadaljevanju: sodba z dne 11. 5. 2023) in sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 83565/2022 z dne 22. 6. 2023 (v nadaljevanju: sodba z dne 22. 6. 2023) ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ustavno pritožbo je tudi že vložil in jo poslal toženki, tako je izpolnjen vsebinski pogoj za BPP. Da ima možnosti za uspeh, kaže to, da se je o neustavnosti 308. člena KZ-1G in izpodbijanih sodb izjasnila ustavna sodnica dr. Kogovšek Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, ki je potrdilo, da mora Ustavno sodišče vsebinsko presojati zadeve, da gre za pomembno pravno vprašanje in da je 308. člen KZ-1 neustaven. Toženka je tožniku zavrnila dodelitev BPP, čeprav jo v drugih podobnih primerih odobrava, npr. v zadevi Bpp 771/2023 je bila stranki odobrena BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbe zaradi kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1. Tako je tožnik postavljen v neenak položaj in je kršen 2., 14. in 21. člen Ustave ter 5. ter 6. člen EKČP. Navaja še, da se organ za BPP ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča in vnaprej obsoditi pravnega sredstva na neuspeh ter reči, kaj bo odločilo Vrhovno sodišče. Zadevi sta za tožnika zelo pomembni. Brez odobritve BPP bo moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo poglobilo njegove finančne težave in okrnilo njegova sredstva za preživetje, kar je v nasprotju z ZBPP. V nadaljevanju povzema zakonske določbe, ki so relevantne za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za BPP. Meni, da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, ter da mu je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ugovarja tudi, da je odločitev o zavrnitvi prošnje pomanjkljivo obrazložena. Kot predlagane dokaze je v tožbi tožnik navedel izpodbijano odločbo ter "druge odločbe in sklepe", predlagal je tudi svoje zaslišanje, tožbi pa priložil izvod ustavne pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11. 5. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22. 6. 2023 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 21. 12. 2023 ter kopijo odločbe toženke Bpp 771/2023 z dne 26. 9. 2023. 9. Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo Bpp 89/2024, odgovora na tožbo pa ni podala.

10. Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 16. 4. 2024 ob 13:30 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega sta bila pravilno povabljena tožnik po pooblaščencu in toženka, vendar se naroka nista udeležila, ne da bi to opravičila. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo in je odločilo brez nje na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), upoštevajoč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje. Neopravljena glavna obravnava na podlagi navedene določbe ZUS-1 ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v sodnem postopku (tako tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329 - 330).

**_Odločitev sodišča_** **K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe.

13. Sodišče najprej kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da toženka z izpodbijano odločbo ni v celoti odločila o vloženi prošnji za BPP. Z le-to je namreč tožnik uveljavljal dodelitev BPP v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, to je za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023 ter pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem - tako je tožnik izrecno navedel v obravnavani prošnji, ki se nahaja v spisu Bpp 89/2024. 14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tudi sicer pravilna in zakonita, pri čemer sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka. Ker se tožnik ni udeležil glavne obravnave, na podlagi katere bi se lahko sanirale morebitne tovrstne kršitve, se nanje ne more z uspehom sklicevati. Ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sicer ni utemeljen, saj je toženka navedla razloge za odločitev, ki jim sodišče sledi in se nanje sklicuje, zato jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot rečeno, posledica neopravljene glavne obravnave in zato neizvedbe predlaganih dokazov je tudi nedokazanost tožbenih navedb o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pomeni, da sodišče pri odločanju upošteva v Bpp postopku ugotovljeno dejansko stanje, na tej podlagi pa je toženka pravilno uporabila materialno pravo.

15. BPP se, kot izhaja iz 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Kot je razvidno iz citiranega prvega odstavka 24. člena ZBPP, gre v drugem delu te zakonske določbe za primeroma naštete okoliščine, pri čemer zakonsko besedilo dopušča razlago, da morajo biti za dodelitev BPP podane okoliščine iz prve in iz druge alineje te določbe. Povedano drugače, ni dovolj, da se prosilec sklicuje, da je zadeva zanj zelo pomembna, če je očitno nerazumna oziroma v njej prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

16. Upravnosodna praksa je že zavzela stališče (prim. sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 174/2017, III U 133/2022 in I U 1028/2022), da je ureditev iz ZBPP glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje, ki še ni pravnomočno končan, uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je ocena glede možnosti uspeha prosilca nebistvena, saj je treba kot njegovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014).

17. Vendar pa je že v citirani upravnosodni praksi bilo odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka preko pravice do obrambe in s tem do pravice do BPP širiti tudi na postopek s pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v zvezi s stališči iz prejšnjega odstavka v sodbi X Ips 226/2014 jasno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku; tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I-187/04 pa dodajata, da se po stališčih ESČP opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

18. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki se v primeru, kot je obravnavani, nanaša na kazenski postopek, ki je pravnomočno končan in v katerem je bilo že izčrpano tudi izredno pravno sredstvo ZVZ. Značilnosti ustavne pritožbe, kot jih je pravilno predstavila že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa - še posebej ob tem, da se nanaša na pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem pred pravnomočnostjo ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - utemeljujejo razlago, po kateri je treba pri odločanju o dodelitvi BPP za postopek z ustavno pritožbo upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh z njo, in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev iz 24. člena ZBPP organu za BPP ne le dopušča, pač pa nalaga, da v primerih, ko iz presoje okoliščin izhaja, da prosilec s tovrstnim pravnim sredstvom glede na stanje stvari nima verjetnih možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Po ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem primarno za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka; glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa je doseg te zakonske določbe brez dvoma še večji ter organu za BPP nalaga, da pri odločanju o dodelitvi BPP vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

19. Tožnik tako nima prav, kolikor toženki očita, da se z izpodbijano odločbo postavlja v vlogo Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča, oziroma da ni imela pravne podlage za preizkus dejstev in okoliščin zadeve z vidika izpolnjevanja zgoraj navedenega pogoja za dodelitev BPP. Ta preizkus je v predpisanem okviru opravila na podlagi vsebine prošnje za BPP ter na drugi strani obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča z dne 21. 12. 2023, s katero je to zavrnilo ZVZ tožnikovega zagovornika zoper v predmetnem kazenskem postopku predhodno izdano sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22. 6. 2023, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11. 5. 2023. Pri tej presoji je toženka zaključila in ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da tožnik verjetnih izgledov za uspeh z ustavno pritožbo nima, pri čemer se je opredelila do tožnikovih navedb, tudi glede neustavnosti novele KZ-1G oziroma z njo spremenjenega 308. člena KZ-1. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, sodišče pripominja, da je v navedeni zadevi, v kateri je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo, večina (tj. sedem) ustavnih sodnikov ocenila, da ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Ob neopravljeni glavni obravnavi so ostali nedokazani tudi tožnikovi očitki o diskriminatornosti odločanja toženke in s tem povezanih kršitvah določb Ustave, EKČP in zakona. Sodišče tako zgolj v pojasnilo dodaja, da v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti in zakonitosti drugih odločb toženke in da tudi drugačna odločba toženke, za katero ni izkazano, da bi bila ob sodni presoji potrjena kot pravilna in zakonita, ne daje podlage za to, da bi se o prošnji za BPP, obravnavani z izpodbijano odločbo, odločilo v neskladju z Ustavo in zakonom. Sodišče po povedanem nima podlage za zaključek, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine tožnika, kot ta pavšalno namiguje. Tožbeni ugovori so tudi sicer ostali posplošeni in kot taki do drugačne sodne presoje ne morejo voditi.

20. Kot je obrazložila že toženka, morajo biti vsi z zakonom predpisani pogoji za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni. Glede na povedano ob upoštevanju, da izpodbijana odločba ne temelji na zaključku, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za dodelitev BPP, vse s tem povezane obširne tožbene navedbe za odločitev niso bistvene oziroma do drugačne odločitve ne morejo pripeljati.

21. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

22. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

23. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče dodaja, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.