Jedro

V posamičnem socialnem sporu, ko se presoja pravilnost in zakonitost odločb toženke, se upošteva le medicinske izvide, ki obstajajo do dneva dokončnosti upravnega akta toženke. Kasnejša zdravstvena dokumentacija, iz katere bi izhajalo poslabšanje zdravstvenega stanja, je načeloma predmet novega invalidskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Spremeni se odločba toženca št. ... z dne 22. 5. 2009 tako, da se tožnika s 6. 5. 2009 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu od 1. 6. 2009 prizna pravica do invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Toženec je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 534,50 EUR v roku 15 dni po izdaji sodbe, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe v višini 225,60 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe dalje po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke z dne 30. 12. 2008 in z dne 22. 5. 2009 ter priznanja I. kategorije invalidnosti tožniku zaradi bolezni od 30. 6. 2009 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ko je mnenje konzilija strokovnjakov UKC ..., pridobljeno v sodnem postopku, enostavno poenotilo z mnenjem invalidske komisije I. in II. stopnje, čeprav iz njega jasno izhaja, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije za čas po 6. 5. 2009. Pritožba meni, da je takšno zdravstveno stanje tožnika, kot je ugotovljeno na ta datum, bilo prisotno že v času podaje zahteve tožnikove osebne zdravnice, v vsakem primeru pa v času izdaje dokončne odločbe toženke z dne 22. 5. 2009. Sodišče je napačno ugotovilo odločilna dejstva in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, v vsakem primeru pa obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in v tem kar je navedeno v listinah v spisu, predvsem v ekspertnem mnenju inštitucijskega konzilija strokovnjakov UKC Ljubljana....

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Univerzitetnega kliničnega centra, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 14. 9. 2010 v tistem delu, ko je štelo, da izvedensko mnenje glede invalidnosti tožnika temelji na medicinskih izvidih nastalih po dokončnosti upravnega akta tožene stranke in je v posledici tega prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 22. 5. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 12. 2008 s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je tožena stranka menila, na podlagi izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališča sodišča prve stopnje, da je potrebno v posamičnem socialnem sporu, ko se presoja pravilnost in zakonitost odločb toženke, upoštevati le medicinske izvide, ki obstajajo do dneva dokončnosti upravnega akta toženke in da je kasnejša zdravstvena dokumentacija iz katere bi izhajalo poslabšanje zdravstvenega stanja načeloma predmet novega invalidskega postopka. V konkretnem primeru pa iz izvedenskega mnenja postavljenega izvedenskega organa z dne 14. 9. 2010 jasno izhaja, da je do sprememb v zdravstvenem stanju tožnika prišlo že v času pred dokončnostjo odločbe toženke z dne 22. 5. 2009. Izvedenski organ je menil, da pri tožniku zaradi posledic bolezni od 20. 9. 2006 do 5. 5. 2009 obstaja III. kategorija invalidnosti, od 6. 5. 2009 dalje pa obstaja zaradi posledic bolezni: bolezen sinusnega vozla (sinoatrialni blok tip 2 na novo diagnosticiran), kardiogena sinkopa (nezavest) zaradi paroksizmalne atrijske fibrilacije, ponavljajoča se depresivna motnja – zmerna, rizartroza karpometakarpalnih sklepov palcev rok, več desno, bolečinski sindrom vratne in ledveno križne hrbtenice s funkcionalno okvaro in degenerativnimi spremembami vratne in ledvene križne hrbtenice, I. kategorija invalidnosti saj tožnik ni zmožen za svoje niti za drugo pridobitno delo. Iz obširnega izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenski organ takšno mnenje podal predvsem na podlagi izvidov in preučitve teh izvidov in ustrezne domače in tuje literature s tega področja. Izvidi, ki jih izvedenski organ citira na straneh 3, 4 in 5 svojega izvedeniškega mnenja (list. št. 33, 34, in 35) povzemajo predvsem dvoje ključnih področij in sicer kardioloških problemov ter psihiatričnih problemov tožnika. Vsi navedeni izvidi se nahajajo tudi v upravnem spisu toženke, ki je priložen sodnemu spisu. Kardiološko stanje pri tožniku je takšno, da ima bolezen sinusnega vozla (sinoatrialni blok tip 2) kar pa je bilo ugotovljeno že v letu 2008 in maja 2009, ko je opravljal obremenilno testiranje in je bil test prekinjen zaradi VES med testom, v EKG-ju je bila že v mirovanju sinusna aritmija. Kontrola meseca marca 2009 je pokazal sinusni ritem 49/minuto. V izvidu holtermonitoringa v mesecu maju 2009 je imel sinusno aritmijo 65/minuto s posameznimi VES, veliko SVES v ritmu bigeminusa, nekaj paroksizmov atrijske fibrilacije. Ponoči je bilo nekaj epizod sinoatrialnega bloka 2 stopnje brez pavz. V posledici tega je kardiolog zaključil, da je na mestu invalidska upokojitev. V zvezi s psihiatričnim stanjem je psihiatrinja, pri kateri se tožnik redno zdravi, diagnosticirala ponavljajočo se depresivno motnjo in je ob kontroli 5. 3. 2009 menila, da je potrebno tožnika tudi s psihiatrične plati oceniti kot delanezmožnega in v zvezi s tem svetuje invalidsko upokojitev. Tožnik je bil dvakrat testiran tudi pri kliničnem psihologu in sicer v letu 2008 in 2009. Klinični psiholog je 2. 4. 2009 menil, da rezultati testiranja kažejo skrajno visoko inteligentnost, gre za izrazito sugestibilno osebo, ki je v novih situacijah manj plastična in slabo prilagodljiva. Glede na opazovano zdravstveno stanje in znižano storilnost je indicirana invalidska upokojitev. Ostale težave tožnika so bile takšne, da so zahtevale določene razbremenitve na delovnem mestu v okviru III. kategorije invalidnosti. Izvedenski organ je tako podal svoje mnenje izključno na podlagi izvidov izdanih do dneva dokončne odločbe toženke.

Dejansko stanje podano v izvedenskem mnenju izvedenskega organa je strokovno korektno in prepričljivo, predvsem pa je skladno s posamičnimi izvidi zdravnikov specialistov in pritožbeno sodišče nima razloga, da tako podanemu strokovnemu mnenju izvedenskega organa ne bi sledilo. Ker je bilo zdravstveno stanje tožnika spremenjeno v času med izdajo I. in II. stopenjske odločbe tožene stranke in je bilo dne 30. 12. 2008 še takšno kot ga je ugotovila toženka je bilo potrebno poseči le v drugostopenjsko odločitev tožene stranke z dne 22. 5. 2009 kakor je razvidno iz izreka te sodbe in v takšni smeri tudi spremeniti sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. alineje 1. odst. 358. čl. ZPP.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvez s 1. odst. 154. čl. ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo in odmerilo stroške tožnika in sicer po tarifni št. 3100 nagrado za postopek v višini 183,30 EUR, po tarifni št. 3102 nagrado za narok v višini 169,20 EUR, po tarifni št. 6003 162,00 EUR za 2 kratni prihod na glavno obravnavo (2 x 220 km) in po tarifni št. 6002 20,00 EUR kar skupaj znaša 534,50 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je nadalje tudi odločilo, da toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer po tarifni št . 3210 nagrado za postopek v višini 225,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.