Jedro

Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice, v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik je dolžan prvi toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženk zahteval, da mu solidarno plačata 2.500 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženkama povrne vse potrebne stroške, ki bodo po višini odmerjeni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2.Tožnik, ki se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vztraja, da je bilo zdravljenje v zvezi z odstranjenim materinim znamenjem končano 23. 7. 2020, ko je obiskal dermatologa. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni podal trditev o trajanju duševnih in telesnih bolečin. Vse, povezano z neutemeljeno hospitalizacijo, je tožnika močno bremenilo. Zastaranje je lahko začelo teči šele, ko se je pomiril, kar je bilo 23. 7. 2020. Njegove aktivnosti v zvezi z napačno postavljeno diagnozo izkazujejo, da je še dolgo po končani hospitalizaciji (še v letu 2020) trpel telesne in duševne bolečine. Iz izpovedi tožnika in njegove matere izhaja, da tožnik zaradi hospitalizacije in lažnih obtožb še vedno občuti nelagodje in je prizadet. Ne drži, da se je tožnik z lažnimi obtožbami seznanil že s prejemom odpustnega pisma. Tožnik je izpovedal, da je za obtožbe izvedel, ko mu je pooblaščenec predal dokumentacijo psihiatrične bolnišnice. Vloge (zahteva za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo z dne 19. 10. 2017, dopolnitev zahteve z dne 2. 11. 2017 in zahteva za izbris zapisov iz zdravstvene dokumentacije z dne 14. 2. 2018), ki jih je tožnik preko pooblaščenca posredoval prvi toženki, so dokumenti, ki so pretrgali zastaranje. Enako velja za pritožbo tožnikove matere.

4.Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, druga toženka pa na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.S tožbo, vloženo 31. 8. 2021, je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici v obdobju od 1. 6. do 16. 6. 2017. Zahteval je 500 EUR za telesne bolečine, ki naj bi jih utrpel zaradi odstranitve (poškodovanja) materinega znamenja med britjem v času hospitalizacije, in 2.000 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, razžalitve časti in dobrega imena ter kršitve drugih osebnostnih pravic (pravice do prostovoljnega zdravljenja, pravice do telesne in duševne integritete), vse v povezavi s hospitalizacijo. Za slednjo je trdil, da je bila prisilna in da je temeljila na lažnih izjavah druge toženke (o tožnikovem spolnem nasilju do njune matere).

7.Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sloni na ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek zastaral. Takšna odločitev ima pravno podlago v prvem odstavku 352. člena OZ.

Ta določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej odločilen trenutek, ko je oškodovanec ob ustrezni skrbnosti lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, - da je tožnik za škodo in povzročitelja v zvezi z domnevno odstranjenim materinim znamenjem izvedel najkasneje ob odpustu iz bolnišnice 16. 6. 2017, - da ni podal trditev o zdravljenju niti trditev o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, in - da obisk dermatologa 23. 7. 2020 ne pomeni datuma zaključenega zdravljenja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadeva pritožnik - da je subjektivni triletni zastaralni rok v zvezi s škodo, povezano z odstranjenim (poškodovanim) materinim znamenjem, začel teči šele 23. 7. 2020. V odsotnosti trditev o poteku zdravljenja in trajanju telesnih bolečin ter glede na vsebino izvida z dne 23. 7. 2020 (priloga A22) obiska pri dermatologu 23. 7. 2020 ni mogoče šteti za del zdravljenja oziroma njegov zaključek. Četudi je obisk dermatologa tožnika (psihično) pomiril (kot trdi pritožba), to ne pomeni, da je bilo njegovo zdravstveno stanje (šele) takrat stabilizirano. Stabilizacija (izboljšanje) oškodovančevega zdravstvenega stanja praviloma sledi zdravljenju telesnih poškodb, v konkretnem primeru pa zdravljenja ni bilo. Zastaralni rok glede škode v zvezi z domnevno odstranjenim materinim znamenjem je torej začel teči takrat, ko bi tožnik moral in mogel vedeti za škodo (njen obseg) in povzročitelja, to pa je najkasneje 16. 6. 2017. Zastaranje je nastopilo s potekom 16. 6. 2020.

9.Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice (priloga A10/B11), v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela. Tožnik je v pritožbi zanikal, da se je z vsebino sestrine izjave seznanil 16. 6. 2017, vendar trditve, da je za obtožbe izvedel, ko mu je pooblaščenec predal dokumentacijo psihiatrične bolnišnice, ni konkretiziral (kdaj naj bi to bilo). Trditev je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi: z dopisom z dne 19. 10. 2017 (priloga A17), v katerem je tožnikov pooblaščenec navedel, da je tožnik ob odpustu prejel potrdilo bolnišnice, ter bolnišnico pozval na izročitev druge zdravstvene dokumentacije, pa tudi z zapisom povzetka telefonskega pogovora psihiatrinje s tožnikovo materjo 7. 12. 2017 (priloga B8), v katerem je slednja izražala pretresenost nad hčerino izjavo.

10.Prva toženka je ob odpustu tožniku postavila diagnozo "blaga duševna manjrazvitost". Na njegovo zahtevo je diagnozo kasneje umaknila in o tem tožnika obvestila v dopisu z dne 23. 2. 2018 (priloga A16). Tožnik je sam potrdil, da je ob umiku diagnoze občutil zadoščenje. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev za morebitno škodo (duševno trpljenje), povezano z napačno diagnozo, zastarala tri leta kasneje (23. 2. 2021).

11.S trditvami o še trajajoči prizadetosti in neugodju zaradi hospitalizacije in lažnih obtožb pritožnik ne more doseči drugačne materialnopravne presoje začetka teka zastaralnega roka. Ta namreč ni odvisen od njegovih subjektivnih doživljanj, temveč od njegove zmožnosti zvedeti za škodo in njenega povzročitelja, v okviru tega pa od objektivnih okoliščin zadostne stabilizacije njegovega zdravstvenega in psihičnega stanja ter zaključka zdravljenja. Vse te okoliščine so v zvezi z vsemi zatrjevanimi škodami nastopile več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

12.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v pritožbi izpostavljena pisanja - pritožba tožnikove matere, naslovljena na prvo toženko, in zahteve tožnikovega pooblaščenca za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo in izbris zapisov iz zdravstvene dokumentacije, prav tako naslovljene na prvo toženko (priloge A12a, A17 - A20) - niso pretrgala zastaranja. Ne gre namreč za dejanja iz 365. člena OZ, temveč bi kvečjemu šlo za pozive v smislu določbe 368. člena OZ. Pritožbeno sodišče dodatno opozarja, da vsa navedena pisanja časovno izvirajo iz obdobja več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tudi v primeru pretrganja zastaranja bi triletni zastaralni rok do vložitve tožbe že potekel.

13.Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje oprlo pravilne materialnopravne zaključke in da pri tem ni zagrešilo nobenih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).