Jedro

Če z dokaznim predlogom ni zadoščeno trditvenemu bremenu na način, ki bi omogočal sodišču presojo, ali je predlog sploh primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, z njegovo zavrnitvijo sodišče ne krši pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je A. N. s sodbo III Kp 5700/2011 z dne 28. 5. 2012 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo eno leto, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo zagovornika obsojenca zoper to sodbo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 5700/2011 z dne 10. 1. 2013 zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, in sicer pridobitev plačilnih nalogov, izdanih 16. 4. 2012, s pomočjo katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je D. F. inkriminirani dogodek sploh lahko videl oziroma ali mu ni pogled nanj oviralo parkirano kombinirano vozilo. Po navedbi vložnika sodišče v obrazložitvi sodbe ni upoštevalo neskladja izpovedb prič in tudi ni konkretiziralo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, zato je podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da tako sodba sodišča prve kot druge stopnje navajata razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, ki so v okviru obravnavanega konkretnega kaznivega dejanja zadostni, življenjsko sprejemljivi in pravno logični. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na dokazni zaključek in zakaj je bilo zavrnjeno predlagano izvedenstvo. V okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov je na očitke obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov ustrezna pojasnila podalo pritožbeno sodišče. Pri tem je obsežno pojasnilo, kakšne so dolžnosti sodišča v okviru načela proste presoje dokazov v povezavi z možnim vplivom predlaganih dokazov na odločilna dejstva, na katera sodišče opira svojo sodbo. Zatrjevana relativna bistvena kršitev zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po mnenju vrhovnega državnega tožilca tako ni podana. Prav tako po njegovem mnenju tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi za izrek obsodilne sodbe v obeh izpodbijanih sodbah notranje skladni in glede odločilnih dejstev ne obstajajo nikakršna nasprotja ali nejasnosti. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da kolikor zahteva, v povezavi z uveljavljano relativno in bistveno kršitvijo, podaja svojo subjektivno oceno pravilnosti in popolnosti dokaznih zaključkov v obeh izpodbijanih sodbah, predvsem v zvezi z izpovedbami posameznih prič in z njihovo verodostojnostjo, s tem posredno uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti podlaga zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je obsojenčev zagovornik podal izjavo, v kateri poudarja, da bi bila pridobitev vseh plačilnih nalogov, izdanih dne 16. 4. 2010, potrebna za razjasnitev dejanskega stanja in za preizkus verodostojnosti izjave priče D. F. Ker si izpovedbi prič glede inkriminiranega dogodka nasprotujejo, bi moralo sodišče v korist obsojenca izvesti vsak relevanten dokazni predlog v korist obdolženca. Pri tem se vložnik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007. Vložnik se ne strinja z oceno vrhovnega državnega tožilca, da zahteva uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zatrjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v tem, da je bilo obsojencu onemogočeno dokazovanje in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem se vložnik sklicuje na 22. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Vložnik nadalje opozarja na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri mora biti stranki v kazenskem postopku zagotovljeno, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči nasprotne stranke in da nanje odgovori. Posebej opozarja na zadevo Belziuk proti Poljski, v kateri je sodišče izpostavilo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča in da o tem zavzame stališče. Vložnik vztraja pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj se zaradi preverjanja verodostojnosti priče D. F. pridobijo vsi plačilni nalogi, ki sta jih 16. 4. 2010 izdala mestna redarja G. R. in D. F. na kraju obravnavanega dogajanja. Z dokaznim predlogom ni bilo zadoščeno trditvenemu bremenu na način, ki bi omogočal sodišču presojo, ali je predlog sploh primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Zagovornik namreč ni pojasnil, kako bi bilo mogoče na podlagi izdanih plačilnih nalogov z ustrezno zanesljivostjo ugotoviti, ali je bilo v bližini kraja obravnavanega dogajanja parkirano kombinirano vozilo, kje je bilo parkirano in ali je zakrivalo pogled D. F. na inkriminirano dogajanje oziroma kje je v času dogajanja D. F. stal. Dokazni predlog obrambe je bil res materialno pravno relevanten, ni pa bila izkazana verjetnost, da bo z njim mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva oziroma z njegovo izvedbo vnesti vsaj dvom v resničnost izpovedbe F., da je videl, kako je obdolženec oškodovanca zadel z avtomobilom. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov, naj se pribavijo plačilni nalogi in odredi izvedenstvo strokovnjaka cestnoprometne stroke, obrazložilo, zato uveljavljana kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

6. Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga za pregled izdanih plačilnih nalogov opozarja na razloge prvostopenjske sodbe v 5. točki obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo določno in popolno, katera dejstva je štelo za dokazana in iz katerih razlogov, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, in še, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom obrambe. Vložnik ne navaja, s čim od tega, kar je bilo v sodnem spisu oziroma s katerimi navedbami v postopku ni bil seznanjen oziroma o čem se ni mogel v postopku izjaviti, tako da zatrjevane kršitve pravice do izjave ni mogoče ugotavljati.

7. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.