Jedro

V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da se tudi pri predpogodbi uporabljajo določbe 111. člena OZ o učinkih razvezane pogodbe. Tako je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ima predpogodbi zvesta stranka poleg zahtevka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, torej zahtevka za sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve ali kršitve predpogodbe pravico do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

Pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka pa ni pomembno le, ali je bila sklenjena predpogodba, ampak je pomembno tudi, kako natančno so bile v predpogodbi že določene obveznosti pogodbenih strank. Obstoj odškodninske odgovornosti je namreč omejen s pravili o vzročni zvezi in pričakovanostjo oziroma predvidljivostjo škode. V 243. členu OZ, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost, je v prvem odstavku določeno, da ima upnik (pogodbi zvesta stranka) pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik (stranka, ki krši pogodbo) moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Do povrnitve škode, ki je dolžnik ni mogel in moral predvideti, upnik nima pravice.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 2.940,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka svoje zahtevke (primarnega in dva podredna) opira na pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 27. 3. 2009. Od toženke primarno zahteva povrnitev škode zaradi neizpolnitve pogodbe (plačilo 190.000 EUR), podredno pa izpolnitev pogodbe (plačilo kupnine 270.000 EUR, prenos lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom ... na A. A. ali namesto tega plačilo 42.073,00 EUR, in plačilo za nadaljnja dela 70.000 EUR) oziroma povrnitev škode zaradi nepoštenih pogajanj (plačilo 205.000 EUR).

2. Tožena stranka je zoper tožečo stranko vložila eventualno nasprotno tožbo, s katero za primer, če bi sodišče štelo, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 27. 3. 2009 pridobila kakršnokoli terjatev, zahteva ugotovitev, da je pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 27. 3. 2009 nična zaradi oderuštva.

3. Sodišče prve stopnje je najprej dopustilo spremembo tožbe, nato pa zavrnilo primarni odškodninski tožbeni zahtevek za plačilo 190.000 EUR. Zavrglo je tožbo v delu drugega odstavka prvega podrednega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala prenos lastninske pravice na nepremičnini s tožene stranke na A. A., v preostalem delu drugega odstavka pa je podredni tožbeni zahtevek (za plačilo 42.073 EUR) zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo 340.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo 205.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Ugotovilo je, da pogodba o poslovnem sodelovanju ne predstavlja prodajne pogodbe za nepremičnini, temveč gre le za provizorično predpogodbo, ki je niti ni mogoče šteti za prodajno predpogodbo, saj ne vsebuje bistvenih sestavin glavne (prodajne) pogodbe. Sodišče je poudarilo, da tožeča stranka s primarnim zahtevkom uveljavlja odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa zaradi neizpolnitve pogodbe, ki sploh ni bila sklenjena. Do plačila izgubljenega dobička tožeča stranka ni upravičena, saj niti prodajna pogodba niti prodajna predpogodba nista bili sklenjeni. Glede podrednega zahtevka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka nima aktivne procesne legitimacije za uveljavljanje zahtevka v delu, s katerim zahteva, da tožena stranka na A. A. prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Ocenilo je še, da je prvi podredni zahtevek za izpolnitev pogodbe o poslovnem sodelovanju neutemeljen, ker ta pogodba ne ustvarja nikakršnih obveznosti za toženo stranko. Glede drugega podrednega zahtevka (za plačilo odškodnine za škodo zaradi neuspešnih pogajanj) pa je sodišče ugotovilo, da je delno nesklepčen (saj za znesek 30.000 EUR tožeča stranka ni podala nikakršnih navedb), delno pa neutemeljen, saj v fazi pogajanj oškodovana stranka ni upravičena do povrnitve škode v obsegu pozitivnega pogodbenega interesa. Poleg tega tožeča stranka ni izkazala, da ji je ta škoda dejansko nastala (saj svojega dolga do A. A. ni poravnala). Glede zahtevanega povračila v obsegu negativnega pogodbenega interesa pa je sodišče zaključilo, da tožeča stranka sama ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, ko ni preverila premoženjskega stanja tožene stranke, čeprav ji je bilo znano, da bo ta za poplačilo kupnine potrebovala bančni kredit. Zato sama nosi posledice te opustitve oz. njena zmota o finančnem stanju toženke ni opravičljiva.

5. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v višini 5.613,83 EUR. Sicer je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je sodišče prve stopnje sklenjeno pogodbo pravilno štelo za zavezujoč pravni posel, ki pa po vsebini ni pravni posel, iz katerega bi za toženko izhajale obveznosti, ki jih ima kupec pri prodajni pogodbi. Na podlagi predpogodbe je mogoč zahtevek za sklenitev glavne pogodbe, ne pa odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve glavne (prodajne) pogodbe ali zahtevek za izpolnitev glavne pogodbe. Zato je pravzaprav nepomembno, ali je pogodba o poslovnem sodelovanju prodajna predpogodba. Poudarilo je, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka za izpolnitev pogodbe v korist tretjega, zato bi bilo treba zahtevek tudi v tem delu zavrniti (in ne zavreči), vendar pritožbeno sodišče zato, ker takšna odločitev ni v škodo pritožnika, v odločitev v tem delu ni posegalo. Glede drugega podrednega zahtevka tožeča stranka ni navedla konkretnih pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je sledilo navedbam tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti po kriteriju uspeha strank, zato je izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovni odločitvi in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

6. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče RS s sklepom II DoR 464/2019 z dne 14. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima pogodbenik predpogodbe pravico razvezati pogodbo zaradi neizpolnitve in uveljavljati odškodnino za pozitivni pogodbeni interes? **Bistvo revizijskih navedb**

7. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tudi predpogodba pogodba in da lahko pogodbi zvesta stranka v primeru njene razveze zaradi neizpolnitve terja odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa. Poudarja, da že sam zakon predpogodbo uvršča med pogodbe, kar pomeni, da se zanjo uporabljajo vsa pravila, ki veljajo za pogodbe (z izjemo posebnosti, ki so v zakonu drugačno urejene). Opozarja, da takšno stališče podpirata tudi sodna praksa in pravna teorija. Ker pritožbeno sodišče za odstop od ustaljene sodne prakse ni navedlo nobenih razlogov, je po mnenju tožeče stranke kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek pritožbenemu sodišču. 8. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in potrditev izpodbijane sodbe **O utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zlasti od zahtevnosti posameznega pravnega posla, pa tudi drugih okoliščin odvisno, kakšne aktivnosti strank bodo potrebne pred sklenitvijo pogodbe. Tako je pomembno, ali je poslovanje strank že utečeno, ali je v pravni posel vključenih več udeležencev, ali so potrebne kakšne posebne priprave, na primer nakupi poslovnih deležev, zemljiškoknjižni prepisi, predhodni upravni postopki ali soglasja pristojnih organov. Zato so se razvili različni pravni instituti, ki nudijo oporo pri ugotavljanju, v kateri fazi sklepanja pogodbe sta stranki in kakšne so glede na to njune medsebojne obveznosti. Načeloma velja, da dokler sta stranki v fazi pogajanj, nista zavezani k sklenitvi pogodbe, ampak sta zavezani k poštenemu ravnanju (20. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Praviloma škoda, nastala zaradi nepoštenih pogajanj, obsega stroške povezane s pripravami na sklenitev pogodbe. S sklenitvijo predpogodbe pa se stranki že zavežeta k sklenitvi glavne pogodbe (33. člen OZ). Stranki se za sklenitev predpogodbe praviloma odločita, ko obstajajo posebne okoliščine, glede katerih se izjemoma želita vezati, še preden so vse medsebojne obveznosti iz nameravane pogodbe dokončno določene. Tako so v posamezni predpogodbi medsebojne obveznosti strank lahko manj ali pa že zelo natančno določene.

11. Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji opozarja, da je v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se tudi pri predpogodbi uporabljajo določbe 111. člena OZ o učinkih razvezane pogodbe.1 Tako je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ima predpogodbi zvesta stranka poleg zahtevka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, torej zahtevka za sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve ali kršitve predpogodbe pravico do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka.2

12. Pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka pa ni pomembno le, ali je bila sklenjena predpogodba, ampak je pomembno tudi, kako natančno so bile v predpogodbi že določene obveznosti pogodbenih strank. Obstoj odškodninske odgovornosti je namreč omejen s pravili o vzročni zvezi in pričakovanostjo oziroma predvidljivostjo škode. V 243. členu OZ, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost, je v prvem odstavku določeno, da ima upnik (pogodbi zvesta stranka) pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik (stranka, ki krši pogodbo) moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Do povrnitve škode, ki je dolžnik ni mogel in moral predvideti, upnik nima pravice.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenili pravdni stranki navedeno: - da je tožeča stranka lastnica dveh nepremičnin (parc. št. 1934/22 in 1936/1, k. o. ...), na katerih ima A. A. s hipoteko zavarovano terjatev do tožeče stranke in njene zakonite zastopnice B. B.; - da tožeča stranka želi prodati ti dve nepremičnini, tožena stranka oz. ob sklenitvi dogovora še neobstoječa pravna oseba pa želi nepremičnini kupiti, pri čemer tožeča stranka na toženo stranko oz. pravno osebo prenese lastninsko pravico, tožena stranka oz. solidarno z njo pravna oseba pa kupnino poravnata v roku dveh mesecev od podpisa prodajne pogodbe; - da se v primeru, če bo nepremičnini v delu ali v celoti kupila pravna oseba, ta zavezuje poravnati vse obveznosti do tožeče stranke in A. A. solidarno s toženo stranko kot porokom; - da v kolikor v prodajni pogodbi ne bodo v celoti zajete zahteve iz te pogodbe in bo prodajna pogodba prilagojena potrebam kupca, tožena stranka oz. pravna oseba pod kazensko odgovornostjo jamčita, da tožeče stranke ne bosta prikrajšala za pravice, ki ji pripadajo po tej pogodbi.

14. Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom zahtevala povrnitev škode zaradi neizpolnitve obveznosti iz glavne pogodbe. Svoj pozitivni pogodbeni interes je opredelila kot razliko med plačili toženke (kupnino v višini 260.000 EUR in plačilom za dodatna dela v višini 70.000 EUR) in svojimi dajatvami (nepremičnino v vrednosti 100.000 EUR in vložek v adaptacijo v višini 40.000 EUR).3 Sodišči prve stopnje in druge stopnje sta ugotovili, da v pogodbi o poslovnem sodelovanju obveznosti pravdnih strank nikakor niso bile tako natančno opredeljene, da bi bili pravdni stranki na njeni podlagi že dolžni izpolniti obveznosti, kakršne bi izhajale iz glavne pogodbe (nakup oz. prodaja nepremičnin). Dogovorjena obveznost plačila kupnine tožene stranke je bila bodoča in negotova, nejasno pa je bilo tudi, ali gre za obveznost toženke ali obveznost še neobstoječe pravne osebe. Obe sodišči sta ocenili, da pogodba o poslovnem sodelovanju za toženko (še) ni določila obveznosti, kot jih ima kupec po prodajni pogodbi in se zato dolžnost tožene stranke predvideti možnost nastanka škode v konkretnem primeru ni mogla raztezati na tisto škodo, ki bi lahko nastala zaradi neizpolnitve obveznosti nakupa nepremičnin, ki je toženka s pogodbo o poslovnem sodelovanju sploh še ni prevzela.

15. Res je, na kar opozarja tožnica v reviziji, da Višje sodišče ni zavzelo jasnega stališča o tem, ali je sklenjen dogovor predpogodba ali ne, vendar je za presojo odškodninske odgovornosti toženke bistveno pravilno stališče višjega sodišča, da na podlagi konkretne vsebine dogovora o poslovnem sodelovanju ni utemeljen zahtevek za izpolnitev glavne (prodajne) pogodbe ali zahtevek zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe.4 **Sklepno**

16. Pogodbenik torej lahko razveže predpogodbo zaradi neizpolnitve in iz tega naslova uveljavlja odškodninski zahtevek, vendar z njim lahko zahteva le povrnitev s predpogodbo povezane predvidljive škode. To v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeča stranka na podlagi obveznosti, ki jih je toženka prevzela s pogodbo o poslovnem sodelovanju, ne more uspeti z odškodninskim zahtevkom za plačilo pozitivnega pogodbenega interesa zaradi neizpolnitve glavne prodajne pogodbe.

17. Glede na navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

**O revizijskih stroških**

19. Odločitev o revizijskih stroških pravdnih strank temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka revizijskih stroškov ni priglasila; ker pa s svojo revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer v višini 2.940,20 EUR (kar obsega 2.390 EUR za odgovor na revizijo po tar. št. 3300, 20 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 22% DDV). Ta znesek mora tožeča stranka toženi povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 155/2009. 2 Na primer odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/2006. 3 Glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 28. 11. 2016, v kateri je postavila nov primarni zahtevek. 4 Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VS RS III Ips 50/2010: Pravdni stranki v obravnavanem primeru glavne (prodajne) pogodbe še nista sklenili, temveč tožeča stranka zahteva povrnitev škode že neposredno na podlagi predpogodbe. Tožena stranka se je z njo zavezala skleniti glavno pogodbo in ne že izpolniti obveznost, ki bi izhajala iz glavne pogodbe (izročitev nepremičnine v last in posest). Tožeča stranka do povrnitve zahtevanega izgubljenega dobička tako ni upravičena tudi zato, ker se dolžnost tožene stranke predvideti možnost nastanka škode v konkretnem primeru ni mogla raztezati na tisto škodo, ki bi lahko nastala zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je s predpogodbo še sploh ni prevzela (točka 10 obrazložitve).