Jedro

Dobitki v nagradnih igrah (reklamnih ali animacijskih), ki jih je v obravnavanem primeru organiziral tožnik, so obdavčeni po ZDoh-2 in sicer kot drugi dohodki, saj iz tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 izhaja, da se kot drugi dohodki štejejo tudi dobitki v nagradnih igrah. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je tako tudi po presoji sodišča 3. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) tožniku dodatno odmerila akontacijo dohodnine od drugih dohodkov, izplačanih fizičnim osebam kot nagrade v nagradnih igrah za leti 2012 in 2013, od osnove 395.676,77 EUR, po stopnji 25 %, v znesku 98.919,19 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.430,91 EUR (I. točka izreka). Pod II. točko izreka je ugotovila, da je tožnik vse davčne obveznosti iz I. točke izreka te odločbe v skupnem znesku 100.350,01 EUR plačal. Iz III. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter, da stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013. Tožniku je bil vročen sklep o DIN 17. 7. 2014. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik. Nanj je tožnik podal pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

2. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik organizira različne nagradne igre in fizičnim osebam - igralcem podeljuje različne ugodnosti, kot npr. promocijske lističe, ki glasijo na različne denarne zneske in niso zamenljivi za denar ter se lahko porabijo samo v procesu izvajanja iger na srečo. V skladu s 15. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. V skladu s 105. členom ZDoh-2 so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona. Dohodek v nagradni igri je po 3. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 obdavčen kot drugi dohodek, če njegova vrednost presega 42,00 EUR. V tem primeru se akontacija dohodnine v skladu z določbo prvega odstavka 131. člena in prvega odstavka 108. člena ZDoh-2 izračuna in plača po stopnji 25 % od vrednosti dobitka. Izračun in plačilo akontacije dohodnine je, v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDoh-2 in prvim odstavkom 58. člena in 59. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za davčnega zavezanca dolžan opraviti plačnik davka na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem. Dohodki, prejeti v naravi, se obrutijo po določilih ZDoh-2, ob izpolnjenih pogojih, določenih v devetem odstavku 16. člena ZDoh-2. Na podlagi navedenega bi moral tožnik od dobitkov v nagradnih igrah obračunavati in plačevati akontacijo dohodnine po stopnji 25 % od doseženega dohodka, povečanega s koeficentom davčnega odtegljaja, saj je bil dohodek izplačan v naravi, in sicer v obliki promocijskega lističa. 3. Davčni organ je preveril izplačila vseh dobitkov v nagradnih igrah, ki jih je tožnik organiziral v letih 2012 in 2013. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so bili v letu 2012 izplačani dobitki v nagradnih igrah v obliki promocijskih lističev v skupnem znesku 186.855,00 EUR. Skupen znesek dobitkov, katerih posamezna vrednost je presegala 42,00 EUR, je znašal 116.000,00 EUR. V letu 2013 so bili izplačani dobitki v nagradnih igrah v obliki promocijskih lističev v skupnem znesku 257.930,0 0EUR, od tega je znašala skupna vrednost dobitkov, katerih posamezna vrednost je presegala 42,00 EUR, skupno 180.765,00 EUR. V postopku DIN je bil od zneskov izplačanih dobitkov v obliki promocijskih lističev, povečanih s koeficentom davčnega odtegljaja, opravljen obračun akontacije dohodnine po stopnji 25 %. Davčna osnova za leto 2012 je vrednost dobitkov (116.000,00 EUR), povečana s koeficentom davčnega odtegljaja, kar v letu 2012 znaša skupaj 154.662,80 EUR. Ob upoštevanju 25 % stopnje znaša v letu 2012 znesek premalo obračunane in plačane akontacije dohodnine 38.665,70 EUR. V letu 2013 so bili izplačani dobitki v nagradnih igrah v skupni višini 180.765,00 EUR v obliki promocijskih lističev, davčna osnova pa je vrednost dobitkov, povečana s koeficentom davčnega odtegljaja, kar v letu 2013 znaša skupaj 241.013,97 EUR. Ob upoštevanju 25 % stopnje znaša v letu 2013 znesek premalo obračunane in plačane akontacije dohodnine 60.253,49 EUR. Tožnikove pripombe je davčni organ kot neutemeljene zavrnil. 4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Pojasnjuje, da je obdavčen tudi prejem dohodka v naravi oz. v obliki bonov, konkretno promo listkov. Takšni dohodki zapadejo v obdavčitev v trenutku, v katerem jih fizična oseba prejme ali kako drugače z njimi razpolaga. Za obdavčitev tudi ni pomembno, koliko je konkretna fizična oseba od teh lističev dejansko iztržila oz. kakšen dobitek si je v končni fazi z njim priigrala. Za njen dohodek se šteje že sama pridobitev promo lističa v nagradni igri v višini, ki je navedena na lističu. Posledično tudi ne gre za ugodnosti, ki jih prejmejo fizične osebe pri nakupu blaga in storitev, vključno s priložnostnim prejemom dodatnega blaga ali storitev, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe, ki se po sedmem odstavku 19. člena ZDoh-2 ne šteje za dohodek po tem zakonu.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge po prvi, drugi in tretji točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da ima utemeljitev izpodbijane odločitve podlago v dopisu davčnega organa z dne 13. 6. 2014. Tožnik je skupaj za ostalimi davčnimi zavezanci, na katere se nanaša navedeni dopis (koncesionarji za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah in igralnih salonih) vložil pobudo za presojo ustavnosti zakonskih določb, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje davčni organ. Ustavno sodišče RS je pobudo sprejelo v preizkus, vendar je odločilo, da ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, zaradi česar je obravnavo pobude zavrglo (sklep Ustavnega sodišča RS U-I-228/14/15 z dne 10. 11. 2015). Tožnik še pojasnjuje, da je tekom predmetnega upravnega spora prišlo do nastopa novih okoliščin, v katere so bile vpletene fizične osebe kot prejemniki nagrad v obliki promocijskih lističev, saj so vse te osebe prejele sklepe o obnovi postopka za odmero dohodnine. Omenjene fizične osebe nerazumna razlaga ZDoh-2 prizadene celo bolj kot igralnice. Po mnenju tožnika so navedeni ukrepi davčnega organa protiustavni. Tožnik meni, da je davčni organ z omenjenim dopisom presegel svoja pooblastila, saj je z njim vsebinsko opredelil obveznosti davčnih zavezancev kot plačnikov davka drugače, kot le-te izhajajo iz veljavne zakonske ureditve in je s tem zakonskim dolžnostim zavezancev dal vsebino, ki je iz zakona ni mogoče razbrati in pričakovati. S tem je tudi v celoti spremenil dotedanjo prakso davčnih organov glede obravnave navedenih vprašanj. S tem pa je omenjeni dopis dejansko dobil učinek predpisa. Tožnik meni, da ga navedeni dopis ne zavezuje, saj ni bil objavljen in s tem tudi ni pričel veljati, hkrati pa tudi meni, da bi morala biti taka bistvena sprememba obveznosti zavezanca, ki poleg poseganja v pravno varnost pomeni tudi retroaktiven poseg v njegov pravni položaj, konkretno določena le z zakonom.

6. Davčni organ je z omenjenim dopisom podrobneje uredil 105. člen ZDoh-2, ki med ?druge dohodke? fizičnih oseb, ki so predmet obdavčitve z dohodnino, šteje tudi ''dobitke v nagradnih igrah''. Kaj je nagradna igra ZDoh-2 v svojih določbah ne opredeljuje. Zakon ostaja v tem delu vsebinsko povsem odprt, to vsebino pa je davčni organ zapolnil s svojim dopisom. Tako je v pojem ''dobitka v nagradni igri'' vključil tudi neprenosljive promocijske lističe, ki jih izda oziroma ustvari igralnica (torej zavezanec sam) in jih v internih igrah igralnice podeli nekaterim gostom, čeprav nimajo nobene druge vrednosti kot to, da lahko z njimi prejemniki določen čas igrajo določene igre na srečo. Pojem drugega dohodka iz 105. člena ZDoh-2 oziroma "dobitka v nagradni igri" je tako dopis razširil tudi na primere koristi, ki je zgolj potencialna in ki je sploh ni mogoče vnovčiti. Tako je zavzeto stališče, da je dohodek že prejet s strani prejemnika promocijskega lističa takoj, ko mu je le-ta podeljen, čeprav je povsem možno, da ga gost ne bi uporabil in da bi torej od tega lističa sploh ne imel nikakršne koristi. Tožnik meni, da je vprašljivo, ali je ta interpretacija sploh skladna s pojmom dohodka v smislu 15. člena ZDoh-2. Ne strinja se s stališčem davčnega organa, ki je vrednost promocijskih lističev, ki jih igralec prejme kot dobitek v nagradni igri, opredelil kot drug dohodek, prejet v naravi ter, da je davčna osnova za prejete promocijske lističe tržna cena dobitka, ta pa je povečana s koeficentom davčnega odtegljaja.

7. Tožnik prilaga tudi povzetek značilnosti igralnih lističev, v katerem je pojasnjeno, da je nagrajenec z nagrado neunočljivih promocijskih lističev možno omejen in mu torej nikakor ni dan na razpolago dohodek v smislu neposredne premoženjske vrednosti, enake nominalne vrednosti lističa. Pri tem pojasnjuje, da do dejanskega povečanja premoženja igralca, tj. prejemnika promocijskega lističa, pride izključno v primeru naključja oziroma negotovega dogodka, kot je večji zadetek ali ''jack pot'' na podlagi uporabe tega lističa. Tožnik meni, da se tudi v primeru določanja vrednosti dobitka jasno kaže možnost popolne arbitrarnosti davčnega organa, ki davčnim zavezancem predpisuje omenjeni način ugotavljanja vrednosti promocijskega lističa. Pri tem pa take vsebine obveznosti ne z interpretacijo ZDoh-2, ne na njegovi podlagi izdanih predpisov ne bi mogli določiti. Tožnik pri tem še opozarja, da promocijskemu lističu po preteku 30 dni preteče veljavnost in ga ni več mogoče zaigrati. Tožnik meni, da vsebujejo prvi, drugi in tretji odstavek 105. člena ZDoh-2 take nedoločnosti, da jih lahko povsem arbitrarno in za zavezanca nepričakovano izvršujejo pristojni davčni organi. Zato je tudi sama ureditev pojma ''drugega dohodka'' iz 105. člena ZDoh-2 v nasprotju z načelom pravne varnosti ter določnosti predpisov iz 2. člena Ustave RS.

8. Tožnik meni, da bi moral biti pri izpolnjevanju svojih obveznosti v jasnem in nespornem pravnem položaju, ki ga z dopisom, na podlagi katerega je bil izvršen DIN, ne bi mogli vsebinsko povsem spreminjati in s tem doseči povsem nove davčne obremenitve zavezancev. V povezavi s sporno ureditvijo ZDoh-2 in obdavčitvijo "prihodka" na podlagi prejema neunočljivih promocijskih lističev, se pojavi vprašanje ustavne skladnosti VI. poglavja Zakona o davku od dohodkov pravnih osebe (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter 75. člena in 98. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki urejajo davčno osnovo za plačilo davkov, ki bremenijo zavezanca (tožnika) v zvezi z njegovo temeljno dejavnostjo. Po mnenju tožnika gre v omenjenem primeru nagrade v nagradni igri v obliki promocijskih lističev za izjemo, ki pa v predpisih ni posebej upoštevana. Tudi v relevantni igralniški zakonodaji ni izrecno navedeno, kaj so "dejansko izplačani dobitki" in bi davčni organ moral upoštevati (najmanj, vsaj) prepoved večkratnega in prekomernega obdavčenja ter zavezancu upoštevati odbitek vrednosti od davčne osnove za vrednost promocijskih lističev, za katere se plača dohodnina. Zgolj navidezno prehajanje "prihodko" v višini nominalne vrednosti takega promocijskega lističa nazaj k igralnici (ob uporabi na igralnih avtomatih) pa povzroči, da so zavezanci za tak prihodek, ki se upošteva kot davčna osnova, zavezani plačati davke in koncesijsko dajatev na podlagi ZDDPO-2, Zakona od davku od iger na srečo (v nadaljevanju ZDIS) in ZIS.

9. Tožnik meni, da gre v konkretni zadevi tudi za dvojno obdavčitev istega prihodka, ki bi se v skladu z ZDavP-2 moral odšteti od vrednosti prejetih vplačil za udeležbo pri igri na srečo. Navaja še, da neunovčljivi promocijski lističi, ki za igralca pomenijo brezplačno igro, v primeru unovčenja v celoti predstavljajo (tudi) bruto prihodek igralnice, od katerega zavezanec na mesečni ravni plačuje davek od iger na srečo in koncesijsko dajatev, na letni ravni pa še davek od dohodka pravnih oseb. Nadalje tožnik izpostavlja tudi nesorazmernost davčne obremenitve zavezanca, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Zaigrani promocijski lističi so po praksi davčnih organov vključeni med davčne prihodke davčnega zavezanca kot pravne osebe in so zato vključeni v obračun davka od dohodkov pravnih oseb, kar pomeni, da so posledično ob koncu leta obdavčeni z davkom od dohodkov pravnih oseb. Zaigrani promocijski lističi pa predstavljajo tudi bruto realizacijo pravne osebe, od katere se mesečno obračuna in plača igralniški davek. Tožnik navaja vse javne dajatve, ki jih je dolžan plačati. Skupna obdavčitev zaigranih promocijskih lističev je bila tako v letu 2013 na primer 80 %. Pri tem gre za očitno kršitev načela sorazmernosti slovenske ustavne ureditve. Če je nek dohodek obdavčen z davkom od dohodkov pravnih oseb, ne more biti hkrati obdavčen še z dohodnino (davek za dohodke fizičnih oseb), kot to napačno utemeljuje davčni organ. Sklicuje se na načelo odprave dvojih obdavčitev. Nedoločnost ureditve v ZDoh-2 in ZDDPO-2 pa v nasprotju z 2. členom in 147. členom Ustave RS prav to povzroča. Meni tudi, da v obravnavani zadevi v nobenem primeru iz razloga prepovedi dvojne obdavčitve ni osnove za odmero davka za fizične osebe.

10. Tožnik ugovarja tudi, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih ugovorov, saj ni odgovorila na številne relevantne navedbe, zaradi česar mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so zgolj povzete tožnikove pripombe, pri čemer pa ni pojasnjeno, zakaj niso bile upoštevane. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, s čimer je bilo tožniku onemogočeno tudi učinkovito uveljavljanje in zavarovanje njegovih pravic in pravnih koristi. V nadaljevanju povzema ključne razloge, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Pojasnjuje še, da je z izpodbijano odločbo naloženo obveznost bil, v izogib nastajanju škode, primoran poravnati, čeprav je ves čas izražal nestrinjanje z naloženo obveznostjo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku plačati znesek 110.481,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti vse stroške tega postopka.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi in odločbi organa druge stopnje strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ne navaja. O stvari sami pa še dodaja:

13. V zadevi je sporna obdavčitev igralnih (promo) listkov, ki jih pridobi fizična oseba v igralnem salonu tožeče stranke v reklamnih in animacijskih igrah kot dobitek. Konkretno v nagradni igri "igraj in zmagaj", kjer si stranke, ki v času žrebanja aktivno igrajo na kateremkoli igralnem aparatu, v primeru, da so izžrebane, omogočijo dobitek v obliki promo lističa oz. promocijskih točk, ki ga je kasneje v vrednosti, ki je na njem navedena, možno uporabiti samo za igranje na igralnih avtomatih oz. v igri "kolo sreče". Za namen promocije ponudbe in storitev igralnega salona se med posamezne udeležence promocijske ponudbe razdelijo promocijske točke na kartice v okviru bonitetnega sistema. Način prejema promo lističev potrjuje ugotovitev obeh davčnih organov, da fizične osebe promo listkov niso prejele v igrah na srečo, pač pa v nagradnih igrah. Sodišče sprejema kot pravilen zaključek obeh davčnih organov, da so dobitki v nagradnih igrah (reklamnih ali animacijskih), ki jih je v obravnavanem primeru organiziral tožnik, obdavčeni po ZDoh-2 in sicer kot drugi dohodki, saj iz tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 izhaja, da se kot drugi dohodki štejejo tudi dobitki v nagradnih igrah. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je tako tudi po presoji sodišča 3. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. 14. Z dohodnino so po določbi 15. člena ZDoh-2 obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 15. člena ZDoh-2). Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet (tretji odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodek, prejet v naravi, se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodek je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, če ni s tem zakonom drugače določeno. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi (peti odstavek 15. člena ZDoh-2).

15. Iz zgoraj navedenih določb ZDoh-2 tako izhaja, da so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizičnih oseb, razen, če gre za izjeme, ki jih ZDoh-2 izrecno izvzema iz obdavčitve ali če je določena obdavčitev z drugim davkom (npr. po ZIS oz. ZDIS). Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja ustrezno pojasnjena primerjava ureditve z ZIS oz. ZDIS dobitka pri klasičnih igrah na srečo. V obravnavanem primeru pa gre za dobitke v nagradnih igrah (reklamnih in animacijskih), ki jih je organiziral tožnik, ki so tudi po presoji sodišča pravilno obdavčeni po ZDoh-2 kot drugi dohodki. Dohodki pa so obdavčeni ne glede na obliko, v kateri so izplačani oziroma prejeti ter zapadejo pod obdavčitev v trenutku, v katerem jih je fizična oseba prejela ali kako drugače razpolagala z njimi. Ker se za druge dohodke šteje že sama pridobitev promo lističa v nagradni igri in to v višini, ki je na lističu navedena, za obdavčitev v obravnavani zadevi ni pomembno, koliko je konkretno fizična oseba od teh lističev dejansko iztržila oziroma kakšen dobitek si je v končni fazi z njim priigrala. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se z navedenimi zaključki ne strinja in ki navaja, da je z navedenimi lističi pridobljena korist zgolj potencialna in je ni mogoče vnovčiti. Sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pridobitev takega promo lističa pomeni za fizične osebe, ki so ga pridobile, dohodek in sicer v vrednosti, ki je na lističu navedena. Ne glede na to, da navedeni lističi niso bili zamenljivi za denar in da so bili časovno omejeni (po preteku 30 dni jim preteče veljavnost), je bilo namreč fizičnim osebam za znesek, naveden na lističu, omogočeno igrati na igralnem aparatu. Na obdavčitev pa tudi ne vpliva okoliščina, ali je prejemnik promocijskega lističa slednjega izkoristil ali ne (torej igral na igralnem avtomatu). Za obdavčitev je namreč bistven zgolj prejem omenjenih lističev. Ali je na njihovi podlagi fizična oseba prišla do dobitka, pa ni stvar tega postopka. V postopku je bilo tudi pravilno pojasnjeno, da ker so bili v konkretnem primeru izplačani dobitki v nagradnih igrah, posledično tudi ni šlo za ugodnosti, ki jih prejmejo fizične osebe pri nakupu blaga in storitev, vključno s priložnostnim prejemom dodatnega blaga ali storitev, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe, ki se po sedmem odstavku 19. člena ne šteje za dohodek po tem zakonu. Zato so bili tudi po presoji sodišča navedeni promocijski lističi na podlagi 3. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 utemeljeno vključeni v obdavčitev kot drug dohodek in je tožnik dolžan od njihove vrednosti (če gre za vrednost nad 42,00 EUR, ki se šteje v davčno osnovo na podlagi 108. člena ZDoh-2) obračunati in plačati akontacijo dohodnine.

16. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na dopis Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) iz leta 2014, na katerem naj bi temeljila izpodbijana odločitev, pa sodišče pojasnjuje, enako kot drugostopenjski organ, da pojasnila DURS sama po sebi niso veljavni pravni vir. Davčni organ je z omenjenim dopisom le sledil določbam 13. člena ZDavP-2, ki dajejo zavezancem pravico do informacij o pravilnem izpolnjevanju davčnih obveznosti. Sodišče se strinja z davčnim organom, da ta s svojo razlago ni spreminjal veljavnih zakonskih norm oz., da ni s svojo razlago presegel zakonske ureditve. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je namreč lahko le zakon, ki pa je bil v konkretnem primeru po presoji sodišča pravilno uporabljen. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je tekom upravnega spora prišlo do nastopa novih okoliščin, v katere so bile vpletene fizične osebe kot prejemniki nagrad v obliki promocijskih lističev, saj so navedene osebe prejele sklepe o obnovi postopka za odmero dohodnine.

17. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre za dvojno obdavčitev istega prihodka. V obravnavani zadevi sta davčna organa pravilno pojasnila, da so promocijski lističi obdavčeni po ZDoh-2 kot drugi dohodki. V primeru, da jih fizične osebe vnovčijo in prejmejo dobitke, pa ti zapadajo pod druge vrste davka. Že tožnik sam navaja, da gre za različne vrste davkov, ki jih je dolžan plačati: davek od iger na srečo, koncesijsko dajatev in davek od dohodka pravnih oseb. Vendar pa je za obravnavano zadevo relevantna zgolj obdavčitev promocijskih lističev, ki so obdavčeni kot drugi dohodki po ZDoh-2. Zato na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo druge obveznosti, ki so tožniku naložene na podlagi drugih zakonov. Ker niso utemeljeni tožnikovi ugovori o dvojni obdavčitvi istega prihodka, po presoji sodišča tudi ne gre za neskladnost zakonske ureditve po ZDDPO-2 ter 75. členu in 98. členu ZIS. Posledično sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na kršitev načela sorazmernosti, ob sklicevanju na višino skupne obdavčitve zaigranih promocijskih lističev.

18. Po presoji sodišča prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da se davčna organa v obrazložitvi svojih odločitev nista opredelila do tožnikovih navedb in da nista odgovorila na številne relevantne tožnikove navedbe, s čimer naj bi bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev (tako prvostopenjskega organa, ki jo dopolnjuje drugostopenjski organ) ustrezno obrazložena, saj iz nje izhajajo relevantni razlogi, na katerih temelji navedena odločitev. Tako po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 214. členu. O relevantnih tožnikovih ugovorih, s katerimi izpodbija pravilnost navedene odločitve sta se davčna organa ustrezno opredelila in tudi navedla razloge, zaradi katerih sta tožnikove ugovore zavrnila.

19. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1)

21. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.