Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za vsako kaznivo dejanje določilo posamične zaporne kazni 7 mesecev zapora, 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora (18 mesecev), kršilo določilo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, saj tako izrečena enotna kazen predstavljala seštevek posamično določenih zapornih kazni.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega A. A., se sodba sodišča sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženemu A. A. ob določenih posamičnih kazni 7 (sedem) mesecev zapora, 7 (sedem) mesecev zapora in 4 (štiri) mesece zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen zniža na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

II. Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 22810/2023 z dne 13. 3. 2024 obdolžene B. B., A. A. in C. C. spoznalo za krive storitve več kaznivih dejanj, in sicer obdolženega B. B. pod točko I kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je po prvem odstavku 243. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil po 4. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1, izreklo kazen 5 mesecev zapora. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je odločilo, da obdolženi izrečeno zaporno kazen prestaja v odprtem oddelku pristojnega zavoda. Obdolženega A. A. je spoznalo za krivega pod točko II izreka kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, pod točko III izreka kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena KZ-1 in pod točko IV izreka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu določilo posamične kazni 7 mesecev zapora, 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora ter nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Obdolženo C. C. je spoznalo za krivo pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, opisanim pod točko II izreka in pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena KZ-1, opisanim pod točko III izreka ter ji v skladu s 57. in 58. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo posamične kazni 7 mesecev in 7 mesecev zapora ter ji nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je vse tri obdolžene oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je z laično pritožbo pritožil A. A., ki se smiselno pritožuje zoper odločbo o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da zaporno kazen prestaja na odprtem oddelku v X. 3. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4. Obdolženi v pritožbi navaja, da se pritožuje, ker mu je bilo rečeno, da bo v primeru priznanja krivde za očitana mu kazniva dejanja, izrečeno zaporno kazen lahko prestajal na odprtem oddelku v X. Tako bo ohranil stik z domačimi in ne bo zapadel v droge na zaprtem oddelku. Zato prosi, da se mu ugodi prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku.

5. S pritožbo obdolženega se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je v 7. točki na str. 10 obrazložitve razumno in prepričljivo pojasnilo, da obdolženi A. A. glede na obsežno kriminalno količino, ki izhaja iz očitanih mu kaznivih dejanj ter njegove osebne okoliščine, ko je bil tudi v času sojenja na prestajanju druge zaporne kazni in njegovo predhodno kaznovanost, ko je bil že večkrat pravnomočno kaznovan za premoženjska kazniva dejanja, za katera so mu bile izrečene pogojne in zaporne kazni, kar vse ga ni odvrnilo od ponavljanja novih kaznivih dejanj, ni deležen zaupanja, ki je potrebno za prestajanje kazni na odprtem oddelku zavoda. S takšnimi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Okoliščine, ki jih navaja pritožnik, da mu je bilo rečeno, da bo zaporno kazen lahko prestajal na odprtem oddelku zavoda, pa iz podatkov kazenskega spisa ne izhajajo. Nasprotno, iz zapisnika o predobravnavnaem naroku z dne 13. 3. 2024 izhaja, da je državna tožilka za primer priznanja krivde obdolženega, predlagala, da obdolženi izrečeno zaporno kazen prestaja v obliki vikend zapora, če je zaposlen, pri čemer je obdolženi glede na podatke spisa brez zaposlitve. Glede na veliko kriminalno količino protipravnih ravnanj obdolženca, pa je izrecno nasprotovala, da bi obdolženi zaporno kazen prestajal na odprtem oddelku zavoda. Po obrazloženem se navajanja pritožnika izkažejo kot neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še v okviru določbe po 383. členu ZKP in pri tem ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP, ker je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. 7. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko ni ravnalo po določilih 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 kršilo kazenski zakon v škodo obdolženega A. A., ker ni uporabilo določb o steku, ki sicer iz izreka izpodbijane sodbe izhajajo. Na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 mora sodišče v primeru, če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katere se mu hkrati sodi, določiti najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, medtem ko enotna kazen v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne sme preseči tridesetih let zapora. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za vsako kaznivo dejanje določilo posamične zaporne kazni 7 mesecev zapora, 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora (18 mesecev), kršilo določilo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, saj tako izrečena enotna kazen predstavljala seštevek posamično določenih zapornih kazni. Glede na ugotovljeno kršitev v škodo obdolženega, je pritožbeno sodišče navedeno kršitev odpravilo in izpodbijano sodbo za obdolženega A. A. spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tako da je izrečeno enotno zaporno kazen, v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, znižalo na 1 leto in 5 mesecev zapora.

8. Razlogi, s katerimi je obdolženi izpodbijal sodbo, torej niso podani. Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev na katero mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato je ob reševanju pritožbe obdolženega, po uradni dolžnosti, sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o kazenski sankciji, pritožbo obdolženega pa zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

9. Ker je bilo s sodbo višjega sodišča odločeno deloma v korist obdolžencu, je odločba o stroških pritožbenega postopka odpadla (drugi odstavek 98. člena ZKP).