Up-60/94

25.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. T. iz L. na seji senata dne 25. marca 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba V. T. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1456/93-6 z dne 9.6.1994 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 11.7.1994, dopolnjeno dne 14.7.1994, 13.9.1994, 8.12.1994 in 3.3.1995, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1456/93-6 z dne 9.6.1994, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/1-XVII-197.956 z dne 29.10.1993, s katero je le-to zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS).

2.Bistvo pritožnikovih obširnih, že komaj preglednih vlog v zvezi z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, med katerimi je večina takšnih, ki jih Ustavno sodišče niti ne more presojati (in zato v tem sklepu tudi niso povzete), je mogoče strniti v njegovo prepričanje, da ni tujec oziroma da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva, ki pa ga le zaradi samovolje pristojnih organov še vedno ni dobil. Izrecno pozvan k dopolnitvi ustavne pritožbe pritožnik zatrjuje, da naj bi mu bile z izpodbijano sodbo kršene vse ustavne pravice in svoboščine, posebej pa navaja 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 33. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja).

3.Poleg navedene ustavne pritožbe je pritožnik v množici vlog, ki jih je med postopkom poslal na Ustavno sodišče, dne 7.7.1995 vložil še ustavno pritožbo zoper dopis Ministra za notranje zadeve št. 0012/6-252/96-95 z dne 13.4.1995, ki jo je nato dne 24.7.1995 razširil še zoper dopis Ministra za notranje zadeve št. 0012/6- 252/96-95-1 z dne 4.7.1995.

B.

4.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ustavne pritožbe kot pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin mora torej pritožnik izkazati pravni interes.

5.Med postopkom preizkusa ustavnih pritožb pri Ustavnem sodišču je Ministrstvo za notranje zadeve pritožniku dne 28.6.1996 izdalo pozitivno odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije opr. št. 0011/10-XVII-197.956/1. Citirana odločba o sprejemu v državljanstvo je bila izdana na podlagi 10. člena ZDRS. Eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo je tudi ta, da oseba, ki prosi za državljanstvo predloži "odpust iz dosedanjega državljanstva ali izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2.točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V zadevnem primeru je pritožnik k prošnji predložil le potrdilo, da bo v primeru sprejema v slovensko državljanstvo dobil odpust iz državljanstva Republike Srbije in ZRJ, ne pa dokaza o odpustu, zato je upravni organ v skladu s 16. členom ZDRS pritožniku določil dvoletni rok za predložitev dokaza o odpustu ter ga opozoril, da bo odločba o sprejemu v državljanstvo razveljavljena, če dokaza v navedenem roku ne bo predložil.

6.Iz upravnega spisa v tej zadevi je razvidno, da je pritožnik dne 25.9.1996 upravnemu organu predložil zahtevani dokaz o odpustu iz državljanstva Republike Srbije in ZRJ. Iz tega sledi, da ga posledice razveljavitve odločbe (drugi odstavek 16. člena ZDRS) ne morejo doleteti (saj je pravočasno predložil dokaz o odpustu) ter da izdaja "brezpogojne" odločbe, ki jo zahteva v ustavni pritožbi, ni potrebna, saj je že z dnem vročitve odločbe o sprejemu v državljanstvo postal državljan Republike Slovenije.

7.Glede na povedano Ustavno sodišča ugotavlja, da se tudi v primeru, če bi ugodilo v izreku navedeni ustavni pritožbi, odpravilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo odločanje, pravni položaj pritožnika ne bi spremenil. Pritožnikovemu zahtevku po sprejemu v slovensko državljanstvo je bilo s citirano odločbo Ministrstva za notranje zadeve v celoti ugodeno. Ker je dobil vse, kar je zahteval v postopku, v katerem je bila izdana v ustavni pritožbi izpodbijana sodba, bi bilo za pritožnika ugotavljanje njene nezakonitosti brez pomena. Pravni interes pritožnika torej ne obstoji več, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

8.Glede ustavne pritožbe zoper dopisa Ministra za notranje zadeve št. 0012/6-252/96-95 z dne 13.4.1995 in št. 0012/6-252/96-95-1 z dne 4.7.1995 pa Ustavno sodišče ugotavlja, da le-ta ni dovoljena. Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je namreč mogoče vložiti ustavno pritožbo le zoper posamičen akt državnega organa, s katerim naj bi bila kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Izpodbijana dopisa Ministra za notranje zadeve nista posamična pravna akta, s katerima bilo odločeno o neki pritožnikovi pravici ali obveznosti, ampak gre v obeh primerih le za pojasnilo oziroma odgovor, ki ga je Minister za notranje zadeve poslal pritožniku v zvezi s pismi, ki jih je pritožnik naslovil nanj.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 6. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata dr. Lovro Šturm