Jedro

S prestavitvijo ceste je bila obogatena prva toženka (oziroma po delitvi občin druga toženka), ker je tožnik namesto nje izpolnil svojo obveznost, obogatitev pa se odraža v ohranitvi njenega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugi toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 23.581,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 17.524,43 EUR od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter od zneska 6.056,81 EUR od 18.10.2006 do plačila (I. točka izreka sodbe), enak zahtevek v razmerju do prvo tožene stranke pa zavrnilo (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo še, da tožniku povrne 2.044,08 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka), tožniku pa povrnitev pravdnih stroškov prve toženke v znesku 6,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (I. in. III. točko izreka) se pritožuje druga toženka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev zaradi pomanjkljivih in nejasnih razlogov sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v razmerju do druge toženke zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ponavlja, da je tožnik pot prestavil izključno iz lastnih gospodarskih interesov. Pot je na tem območju potekala že več kot 100 let, kar je tožnik ob nakupu svoj nepremičnine vedel. Splošno znano je, da so med katastrskim stanjem in dejanskim stanjem v naravi razlike. Katastrsko določena pot zato ni v nobeni povezavi s predmetno zadevo. Prva toženka je od samega začetka, ko je tožnik podal vlogo za prestavitev poti, postavljala izrecen pogoj, da ne bo krila stroškov, čemur se je pridružila tudi KS X. To potrjujejo številne listine, ki jih je priložila pritožnica. V soglasju z dne 12. 7. 2005 je jasno navedeno, da te stroške nosi tožnik, na kar je očitno pristal, saj bi v nasprotnem primeru soglasje izpodbijal v upravnem sporu. S tem je bil nedvomno seznanjen, saj je bil prisoten na vseh sestankih, pa je kljub temu delal po svoje. Če bi bila občina dolžna prestaviti pot, potem bi preko javnega razpisa poiskala najboljšega ponudnika. Pritožba opozarja na določbo 23. člena Odloka o občinskih cestah, po kateri je investitor upravičen do povrnitve stroškov prestavitve občinske ceste le v obsegu, ki so nastali zaradi zahteve občinskega upravnega organa za boljše elemente nadomeščenega dela javne ceste. Pritožba očita izvedencu, da se ni opredelil do tega, ali je pot narejena v skladu s soglasjem. Poleg tega je enostransko sledil obračunu del, ki ga je predložil tožnik, sodišče pa v objektivnost in strokovnost dokumenta ne podvomi. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevi toženke za postavitev novega izvedenca, ki je svoje pomisleke navedla v tretji pripravljalni vlogi. Tožnik tudi sicer ni dokazal višine stroškov, saj je vse dokazne predloge v zvezi s tem umaknil, predloženi obračun pa ni relevanten dokaz. Tožniku tako ni uspelo dokazati prikrajšanja na eni strani in koristi tožene stranke na drugi, saj je imela slednja s prestavitvijo poti celo stroške. Pritožnica ponavlja, da ni pasivno legitimirana, ter se pri tem sklicuje na določbo 7.2 člena Sporazuma o razdelitvi premoženja. Šlo bi kvečjemu za obveznost KS X, obveznosti le - teh pa je po sporazumu prevzela prva toženka. Ta je krajevnim skupnostim mesečno dajala sredstva za vzdrževanje poti in za investiranje v ceste. Zmoten je zato zaključek sodišča, da je bila prestavitev poti na podlagi 11. čl. Odloka dolžna izvesti prva toženka in ne krajevna skupnost. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do prvo tožene stranke (II. in IV. točka izreka) že pravnomočna, saj zoper ta del sodbe ni pritožbe.

6. Tožnik od (sedaj le) druge toženke zahteva povrnitev stroškov, ki jih je v letu 2006 imel s prestavitvijo javne poti, ki je potekala po njegovi nepremičnini, nazaj na opuščeno katastrsko določeno traso. Trdi, da se je o prestavitvi poti dogovoril s prvo toženko, ki se je kasneje začela izmikati plačilu stroškov in se sklicevala na v letu 2008 sklenjen Sporazum o delitvi premoženja na dan 31.12.2006 med Mestno občino ... (MO), Občino Y. in Občino N. (v nadaljevanju Sporazum). Druga toženka je trdila, da je tožnik prestavil pot iz lastnih ekonomskih interesov, da sama z izvedenimi deli ni pridobila nobene koristi, poleg tega pa je MO izdala soglasje za prestavitev poti od pogojem, da stroške krije tožnik sam. Trdila je tudi, da je pasivno legitimirana le prva toženka, ker je bilo v točki 7.2 Sporazuma določeno, da obveznosti krajevnih skupnosti na dan 31.12.2006 prevzame MO, konkretna obveznost, nastala pred tem datumom, pa se nanaša na obveznost KS X, ki je bivša KS MO.

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo, s sodbo I Cp 2986/2011 z dne 18. 4. 2012 pritožbi druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) v razmerju do druge toženke. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015 tožnikovi (dopuščeni) reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje.

8. Vrhovno sodišče je poudarilo položaj tožnika, ki je bil do prestavitve ceste s tem, da je po njegovi nepremičnini potekala občinska pot, dejansko razlaščen, ne da bi bil postopek razlastitve formalno izveden in ne da bi tožnik ali njegovi pravni predniki za to dobili kakršno koli odškodnino (prim. 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 188/2015). Dejansko razlaščen lastnik ima do formalne razlastitve pravico do odškodnine zaradi zmanjšanja svojega premoženja (izgube oziroma izničenja vsebine lastninske pravice na teh nepremičninah), pri čemer tudi stvarnopravno varstvo (prestavitev ceste) ni izključeno(1). Upoštevaje navedene poudarke je sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi druge toženke

9. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek bistvene kršitve določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že zato, ker je le pavšalno navržen. Razlogi sodbe so jasni in omogočajo njen preizkus.

10. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije druge toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo(2), da je bilo v času prestavitve sporne ceste (2006) upravljanje, financiranje gradnje in vzdrževanje občinskih cest dolžnost(3) prve toženke (MO). Tožnik je torej s tem, ko je namesto prve toženke z njenim soglasjem financiral prestavitev ceste, izpolnil njeno zakonsko obveznost. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je s kasnejšo delitvijo občine v opisano razmerje namesto prve toženke vstopila druga toženka, saj sporna nepremičnina leži(4) na območju druge toženke. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je pasivno legitimirana kvečjemu prva toženka, ki je v skladu s 7.2 točko Sporazuma prevzela obveznosti vseh (tudi bivših) krajevnih skupnosti(5) po stanju na dan 31. 12. 2006. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da druga toženka zaradi prestavitve ceste ni imela nobene koristi. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila s prestavitvijo ceste obogatena prva toženka (oziroma po delitvi občin druga toženka), ker je tožnik namesto nje izpolnil svojo obveznost (197. člen OZ), obogatitev pa se odraža v ohranitvi njenega premoženja(6).

12. Nerazčiščeno pa je ostalo vprašanje, ali je tožnik privolil v svoje prikrajšanje. Toženka je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je dala soglasje za prestavitev ceste pod pogojem, da stroške krije tožnik sam (volenti non fit iniuria)(7), sodišče prve stopnje pa se (enako kot sodišče druge stopnje) s tem vprašanjem zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ki naj v nakazani smeri z upoštevanjem stališč Vrhovnega sodišča po potrebi dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o zadevi.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. 12. točka obrazložitve sklepa II Ips 188/2105 in v njej navedena judikata.

Op. št. (2): Prim. 10. točko obrazložitve istega sklepa.

Op. št. (3): 11. in 14. čl. Odloka o občinskih cestah, UL RS št. 65/99. Op. št. (4): Sporazum v 1. točki 1. člena določa delitev nepremičnin, grajenega javnega dobra in javne infrastrukture po kriterije njihove lege.

Op. št. (5): Druga toženka je trdila, da gre za obveznost krajevne skupnosti X. Op. št. (6): Prim. 14. točko obrazložitve sklepa II Ips 188/2015. Op. št. (7): Tako Vrhovno sodišče v 14. točki obrazložitve istega sklepa.