Jedro

V presoji delodajalca je odločitev o tem, kdaj nastopi trenutek, ko postane jasno, da z slabim poslovanjem ne bo mogoče več zagotavljati dela, za katero je z zaposlenim sklenil pogodbo o zaposlitvi, in zanj izplačevati plače. Ob upoštevanju, da sta bila pri toženi stranki zaposlena le tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke (sicer zakonca), pomeni ugotovitev slednjega, da tako ne bo šlo več naprej, saj je bilo poslovanje slabo že dlje časa, tudi nastanek poslovnega razloga, ki upravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Zato je bila, glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, o tem, kdaj je prišlo do dokončne odločitve tožene stranke, da tako ne bo šlo več naprej, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana pravočasno.

V primeru, da tožena stranka kot delodajalec ne uspe dokazati, da je tožnici kot delavki izplačala vse plače, kar ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo, trpi posledice nedokaza tega dejstva, saj je na delodajalcu dokazno breme. Dejstvo, da je tožena stranka plačevala prispevke, še ne pomeni, da je tožnici plačevala tudi plače. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz naslova neizplačane plače za sporno obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S prvostopenjsko sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 8 dni plača neto plače za obdobje od 1. 1. 2012 do 6. 1. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec; presežek glede teka zamudnih obresti je zavrnilo (I./1. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici izplača odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 308,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila; presežek glede višine zahtevane odpravnine ter obračuna bruto zneska in odvoda davkov in prispevkov je zavrnilo (I./2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici tudi obračunati regres za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2013 v zneskih 734,15 EUR, 748,10 EUR in 763,06 EUR, od navedenih zneskov plačati akontacijo dohodnine in tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2010, 2. 7. 2011 oz. 2. 7. 2012 dalje do plačila; presežek glede teka zamudnih obresti od posameznih zneskov je zavrnilo (I./3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: 1. na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 12. 2012, 2. na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, to je 6. 1. 2013, ampak traja še naprej z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, 3. da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v vsa zavarovanja, ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 7. 1. 3013 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo, ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajoča nadomestila plače, plačati ustrezne davki in prispevke in tožnici plačati ustrezen neto znesek ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je določilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v II. in III. točki izreka ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, oz. podredno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi v II. in III. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje glede izpodbijanega dela. Navaja, da je izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka nepravilna in nezakonita. Odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka tožnice v II. točki izreka je v celoti neobrazložena oz. je v popolnem nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično in neobrazloženo sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, medtem ko se do izpovedi tožnice in listinskih dokazov, ki jih je v spis predložila tožena stranka sploh ni opredelilo oz. se je do njih opredelilo zgolj v delu, ki je bilo potrebno za sprejetje odločitve sodišča prve stopnje. Bistvenega pomena za predmetni postopek je trenutek, kdaj je nastal utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Ta trenutek je nastal najkasneje 1. 1. 2012 in ne kasneje (septembra 2012), kot to neobrazloženo ter nepodprto z izvedenimi dokazi sklepa sodišče prve stopnje. Tožena stranka naj bi za odpovedni razlog izvedela ob seznanitvi s poslovnimi rezultati za obdobje od januarja do septembra 2012, kar pomeni, da so razlogi za odpoved obstajali že najkasneje januarja 2012. Tožnica je izpovedala, da ob zaključku projektov, to je do konca leta 2011 dalje, ni delala ničesar več, ker je bila kriza. Navedeno je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ko je izpovedal, da je že v letu 2010 prišlo do krize, v letu 2011 pa je bilo le še nekaj vzdrževalnih del, ki jih je družba prevzela od njegovega očeta. Naslednje, ki potrjuje, da je bila odpoved tožnici prepozna, pa je tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pot I. točko izreka izpodbijane sodbe, in sicer da je tožena stranka tožnici prenehala z izplačevanjem plače že januarja 2012 dalje, to je 11 mesecev pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar samo dokazuje, da se je kriza začela že leta 2011 in z njo tudi prenehanje potrebe po delu tožnice. Kako in na podlagi česa sodišče prve stopnje ugotovi navedeni datum, to je september 2012, sodišče prve stopnje ne pojasni. Ne gre slediti niti navedbam tožene stranke, da je šlo za fiktivno pogodbo, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke enkrat izpovedal, da je bila pogodba fiktivna, drugič pa, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice v septembru 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnici podal zakoniti zastopnik tožene stranke osebno in ne tožena stranka. Tožnica je posledično, ker je nezakonita in nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka, upravičena tudi do povrnitve priglašenih stroškov (III. točka izreka). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper I./1. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da točko I./1. tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva izplačilo neto plač za obdobje od 1. 1. 2012 do 6. 1. 2013, zavrne, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijane delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je prvostopenjska sodba v I./1. točki izreka nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o spornem vprašanju popolnoma spregledalo dejstvo, da sta bili pravdni stranki v obdobju, v katerem tožnica zahteva izplačilo plač, zakonca, ter da je popolnoma življenjsko in razumljivo, da tožena stranka kot tožničin mož ni ob vsakem izplačilu plač zahteval od tožnice, v tistem obdobju svoje žene, da mu vsak na roke izplačani znesek plače izda oz. podpiše potrdilo o prejemu denarja. Sodišče prve stopnje je nadalje popolnoma spregledalo dejstvo, da je tožena stranka plačala vse prispevke, zaradi česar je neživljenjsko, da tožnici ne bi izplačala tudi plač. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo dejstva, da je tožnica povedala, da je v obdobju pred tem prejemala plačo na svoj tekoči račun, vendar pa v spis ni dostavila nikakršnih dokazil o tem. V kolikor bi bila namreč tožnici plača res nakazovana na njen račun, bi dokazila o navedenem zagotovo predložila v spis, pa jih ni. To pa je zato, ker ji je bila plača izplačana vedno na roke. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. člena ZPP, saj se ni opredelilo do zaslišanja zastopnika tožene stranke, ki je potrdil izplačilo plač. Dokaz z zaslišanjem strank in prič ima enako dokazno vrednost kot pisni dokazi. Zakoniti zastopnik tožene stranke je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze med njim in tožnico dne 29. 11. 2012, to je zgolj 5 dni pred začetkom postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar potrjuje nezakonitost odpovedi iz razlogov diskriminatornosti in šikanoznosti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki sta na pritožbo druge stranke odgovorili. Predlagali sta, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi s pritožbo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbe tožnice: Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbene zahtevke, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej ter zoper odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku (II. točka izreka prvostopenjske sodbe). Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Uvodoma pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sledilo le izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, do drugih dokazov pa se ni opredelilo (kršitev 8. člena ZPP - prosta dokazna presoja). Očitek ni utemeljen, saj iz listinskih dokazov ni mogoče ugotoviti točnega trenutka nastanka odpovednega razloga v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju. V zvezi z navedenim je zato ključna izpovedba zakonitega zastopnika, ki lahko v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da ni pojasnilo, kako in na podlagi česa ugotovi, da je poslovni razlog nastal septembra 2012, kar po vsebini predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska sodba razloga o navedenem dejstvu vsebuje v 13. točki obrazložitve.

Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012 pravočasna, saj naj bi odpovedni razlog nastal že januarja 2012. Izdelava letnega poročila kot takšnega ni trenutek, ki bi ga bilo potrebno nujno upoštevati kot čas, ko je nastal poslovni razlog. 1. alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zgolj dejstvo slabega poslovanja oz. poslovanja z izgubo delodajalca še ne pomeni (avtomatično) tudi nastanka poslovnega razloga nekega delavca. Za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi je potrebno več, in sicer ugotovitev, da delavčevo delo ni več potrebno. V konkretnem primeru je bila zato poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka poslovala z izgubo že več let zapored, ključna izpovedba njenega zakonitega zastopnika, ki je izpovedal, da je do dokončne ugotovitve, da tako ne bo šlo več naprej, prišel v septembru ali oktobru 2012. Pravilno in skladno s sodno prakso je prvostopenjsko stališče, da je v presoji delodajalca odločitev o tem, kdaj nastopi trenutek, ko postane jasno, da z slabim poslovanjem ne bo mogoče več zagotavljati dela, za katero je z zaposlenim sklenil pogodbo o zaposlitvi, in zanj izplačevati plače. Ob upoštevanju, da sta bila pri toženi stranki zaposlena le tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke (sicer zakonca), pomeni ugotovitev slednjega, da tako ne bo šlo več naprej, saj je bilo poslovanje slabo že dlje časa, tudi nastanek poslovnega razloga, ki upravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Na slednje ne vpliva niti pritožbeni argument tožnice, da tožnica od konca leta 2011 ni delala ničesar več, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je ves čas upal, da se bodo stvari obrnile na bolje, iz postopka na prvi stopnji pa je celo razvidno, da je bil primarni razlog za tožničino zaposlitev njena socialna varnost. Tudi navedba, da je tožena stranka tožnici že januarja 2012 prenehala izplačevati plačo ni v neposredni povezavi z nastankom poslovnega razloga in glede na primarni razlog za zaposlitev tožnice prenehanje izplačevanja plač niti ni presenetljivo. Dejstvo, da je bila tožnica zaposlena v prvi vrsti zaradi zagotovitve njene socialne varnosti, ne vpliva niti na veljavnost in učinkovanje sklenjene pogodbe o zaposlitvi niti na nastanek poslovnega razloga za njeno odpoved. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč izpovedal, da je upal, da bo v prihodnje tožnica s svojim znanjem ekonomije in marketinga lahko aktivno sodelovala pri prodaji zgrajenih objektov, zato je poslovni razlog nastopil, ko je postalo gotovo, da tožnica takšnega dela ne bo mogla opravljati. Glede navedbe tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker jo je podal direktor sam osebno in ne tožena stranka, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bil tožničin delodajalec tožena stranka in je zato lahko le slednja tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zaradi nespoštovanja zakonskih določb o prepovedi diskriminacije. Dejstvo, da sta zakoniti zastopnik (mož) in tožnica (žena) v razveznem postopku samo po sebi nima vpliva na podano odpoved.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del odločitve o zahtevku na izplačilo neto plač za obdobje od 1. 1. 2012 do 6. 1. 2013 (I./1. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Sodišču prve stopnje tožena stranka neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ima enako dokazno vrednost kot listine, zaradi česar je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje se je do njegove izpovedbe opredelilo, saj je njegovo izpovedbo v relevantnem delu povzelo (17. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), vendar takšna izpovedba še ne zadostuje, da bi toženi stranki uspelo dokazati, da je tožnici plače izplačevala, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka navaja, da je bila tožnici plača izplačevana v gotovini in da ni realno pričakovati, da bi se od zakonca zahteval podpis potrdila o prejemu plače. Pritožbeno sodišče sicer ponovno poudarja, da zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil v času obstoja delovnega razmerja tožničin zakonec, ni bil tudi njen delodajalec, pač pa je bila to tožena stranka. Kljub temu pa tudi obstoj takšne okoliščine, to je zakonske zveze med delavcem in delodajalcem, ne upravičuje delodajalca, da opusti svojo dolžnost pridobiti od delavca potrdilo (t. i. blagajniški prejemek) o prejemu v gotovini izplačane plače oz. voditi ustrezno evidenco o izplačanih plačah, kar mu nenazadnje nalaga celo Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) v 6. členu, saj plača za delodajalca predstavlja strošek dela. Zaradi te njegove obveze je dokazno breme glede izplačila celotne plače na delodajalcu, zato je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi tožnica lahko predložila svoje bančne izpiske. Tožena stranka bi nenazadnje lahko predložila tudi ustrezne izpiske iz svojih poslovnih knjig, ki jih mora v skladu s prvim odstavkom 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) voditi vsaka gospodarska družba, torej tudi tožena stranka kot družba z omejeno odgovornostjo. V primeru, da tožena stranka kot delodajalec ne uspe dokazati, da je tožnici kot delavki izplačala vse plače, kar ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo, trpi posledice nedokaza tega dejstva, saj je na njej dokazno breme. Tudi dejstvo, da je tožena stranka plačevala prispevke, še ne pomeni, da je tožnici plačevala tudi plače, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano del prvostopenjske sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku nista uspeli.