Jedro

Revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila s trditvijo, da ima izpodbijana sodba zanjo zelo hude posledice, ker bi z rušitvijo objekta prišlo do ukinjanja kmetijske proizvodnje. Rušitev spornega objekta, ki je v uporabi kot hlev in kot lopa za spravilo kmetijskih strojev in krme, namreč sama po sebi ne pomeni ukinitve kmetijske proizvodnje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 22. 5. 2007 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vrednostjo spora, ki je čez 20.000 EUR, saj se predvideva rušenje objekta, in z zelo hudimi posledicami za tožečo stranko, ker objekt predstavlja temelj kmetijske proizvodnje, z njegovo rušitvijo pa bi prišlo do ukinjanja le-te.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 6. 2005, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote N. z dne 14. 3. 2005. S citiranim sklepom je prvostopni upravni organ ugotovil, da je 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 19. 8. 2004 postala izvršljiva, ter da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Prvostopni organ je tožeči stranki naložil, da mora izvršiti ukrep iz 2. točke izreka navedene odločbe z dne 19. 8. 2004, in sicer da na svoje stroške odstrani lesen pritlični objekt, skupaj z betonskim platojem, ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje do 1. 5. 2005, sicer bo po poteku teka roka opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pride v poštev le, če je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma meritorne odločbe prvostopenjskega sodišča izražena v denarju in če ta presega 20.000 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zgolj navedba revidentke, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na več kot 20.000 EUR, pa ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila s trditvijo, da ima izpodbijana sodba zanjo zelo hude posledice, ker bi z rušitvijo objekta prišlo do ukinjanja kmetijske proizvodnje. Rušitev spornega objekta, ki je v uporabi kot hlev in kot lopa za spravilo kmetijskih strojev in krme, namreč sama po sebi ne pomeni ukinitve kmetijske proizvodnje. V obravnavanem primeru tako po presoji Vrhovnega sodišča pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Glede na to da revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.