Jedro

Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke oškodovanke kot tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obd. B.Š. in F.M. obtožbe za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po I. odst. 143. čl. Kazenskega zakonika. Po določilu III. odst. 96. čl. ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke obeh obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika (obd. B.Š.) ter plačati na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka po svoji pooblaščenki, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Strinjati se je s pritožnico, da je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti vsako ravnanje, pri katerem je nekomu omejena svoboda gibanja, pri čemer se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja. Pritožnica tako utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da obema obdolžencema navedeni elementi kaznivega dejanja niso dokazani. Strinjati se je s pritožnico, da se utegne pokazati, da so zaključki sodišča prve stopnje, da obdolžencema ni dokazano, da sta oškodovanki kot tožilki protipravno omejila svobodo gibanja, pokazati kot zmotni. Pritožnica namreč utemeljeno opozarja na izpovedbo oškodovanke kot tožilke o dogajanju v pisarni ter o njeni nameri, da zapusti prostor, česar pa ni mogla storiti zaradi ravnanja obd. Š., prav tako pa ni mogla uporabiti telefona in poklicati policije zaradi ravnanja obd. M. Takšno ravnanje, kot ga opisuje oškodovanka tudi v povezavi z izpovedbo njenega moža, na katero tudi pravilno opozarja pritožnica, o stanju, v katerem je oškodovanka bila po dogodku, utegne pripeljati do drugačnih zaključkov, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje.

Sam razlog, da naj bi obdolženca hotela z oškodovanko kot tožilko razčistiti zgolj nepravilnosti, ki so se pojavile v podjetju, pri obravnavanem dogodku še ne pomeni, da tudi nista ravnala z namenom, da oškodovanki omejita svobodo gibanja, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala. Tudi okoliščina, da je, potem ko je oškodovanki postalo slabo, obd. Š. zapustil pisarno in šel po vodo za oškodovanko, ne predstavlja dejstva, ki bi izključevalo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Utegne se pokazati, na kar pravilno opozarja pritožnica, da ji je s takšnim ravnanjem obd. B.Š. protipravno stanje prenehalo.

Zaključki sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, da obema obdolžencema kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti ni dokazano, se tako utegnejo pokazati kot zmotni, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odst. 392. čl. ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker pa je sodišče prve stopnje v zvezi z izvedenimi dokazi že zavzelo stališče, in ker bo v ponovnem postopku potrebna ponovitev vseh že izvedenih dokazov in njihova ponovna presoja, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.