Jedro

Stanodajalec ni dolžan skleniti prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ, če je ob njegovi uveljavitvi ali ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja, bil imetnik stanovanjske pravice solastnik večje družinske hiše skupaj z uporabnikom, pa čeprav je njegov solastninski delež manjši kot uporabnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka prodati tožeči stanovanje v D., katerega imetnica stanovanjske pravice je. Zavzelo je stališče, da tožena stranka neupravičeno odklanja prodajo, ker je tožnica na podlagi dedovanja solastnica le do četrtine stanovanjske hiše v K. in da ni pričakovati, da bi tožnica v njej stanovala skupaj z drugim solastnikom - očetom.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker pravna presoja ugotovljenih dejstev narekuje uporabo drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I in 21/94-SZ), pa čeprav je tožnica le solastnica stanovanjske hiše, ki jo je sicer mogoče v zelo kratkem času usposobiti za prebivanje.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga Vrhovnemu sodišču RS, naj sodbo spremeni tako, da bo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožničin oče po ženini smrti nadaljeval gradnjo hiše v K. z namenom, da si tam uredi prebivališče zase in za svojo partnerko. Razpored prostorov je takšen, da hiša ni primerna za prebivanje tožnice in njenega zaročenca ter očeta in njegove konkubine. Ker je njen zemljiškoknjižni delež trikrat manjši kot očetov, dejansko pa še bistveno manjši, ne more zahtevati od očeta, da ji dovoli vselitev v hišo, ki jo je mogoče deliti le tako, da ji oče izplača njen delež. Svoje stvarne pravice ne more realizirati tako, da bi v hiši zadovoljila svoje stanovanjske potrebe, po končanem šolanju in zaposlitvi pa potrebuje družinsko stanovanje. Potrebno je uporabiti kriterij ločitve generacij. V tem primeru je zgradil hišo uporabnik, imetnica pa je postala solastnica minimalnega dela hiše neodvisno od svoje volje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar hkrati pomeni, da tudi ni dovoljeno v njej navajati novih dejstev (352. in 399. člen oziroma 387. člen ZPP). Zato je moralo sodišče odločati mimo revizijskih trditev po eni strani o tem, ali bi lahko tožnica zadovoljevala svoje stanovanjske potrebe v novi hiši v K., po drugi strani pa o tožničinem zaročencu ter konkubini njenega očeta.

Drugim trditvam pa ni mogoče pritrditi, saj je višje sodišče v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 128. člena SZ, ki lastnika stanovanja odvezuje prodaje stanovanja po zakonskih določbah o privatizaciji stanovanj v primerih, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče le-to odpovedati, ne da bi mu bili zagotovljeni najpotrebnejši prostori skladno z določbami ZSR. Takšni razlogi, če naj se upoštevajo, morajo obstajati ob uveljavitvi SZ, se pravi 19.10.1991 (prvi odstavek 117. člena in 160. člen SZ) ali najpozneje v času vložitve zahteve za odkup stanovanja. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč o takratnih razmerah, na kar je vezano revizijsko sodišče, se pokaže kot materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje. Res se sicer ZSR v 60. členu izraža, da stanodajalec odpove stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki ima v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo, toda to zakonsko določbo je potrebno razlagati po njenem namenu, ki je bil, da imetniki stanovanjske pravice skupaj z uporabniki ne zasedajo tujega stanovanja, če imajo na voljo lastno stanovanjsko hišo oziroma stanovanje. Ko že omenja revizija sodno prakso, velja dodati, da je ta sledila prav takšnemu namenu in pomenu te zakonske določbe in zavzela stališče, da so podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja, ne le če je bila stanovanjska hiša v lasti imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi tedaj, če je bila v njegovi solasti z uporabnikom stanovanja. Tako se pokaže revizijsko sklicevanje na tožničin manjši solastninski delež v primerjavi z deležem njenega očeta na stanovanjski hiši neutemeljeno. Povedano velja tudi za poudarjanje, da je tožnica sploh postala solastnica proti svoji volji (ob materini smrti je bila že polnoletnaĐ), saj če ji ne bi umrla mati, bi bilo lahko tej odpovedano stanovanjsko razmerje in tožnica bi kot uporabnica delila z njo usodo, kar zadeva stanovanje. Ob opisu prostorov obravnavanega stanovanja in hiše v K., kot ga je podalo sodišče prve stopnje, to pa kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi sodišče druge stopnje, pri čemer je mogoče sklepati, da gre pri hiši za nekajkrat večjo stanovanjsko površino, seveda povsem zbledi ponavljani moment ločitve generacij. Ko tako uveljavljani revizijski razlog ni podan in tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (395. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).