Jedro

Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se v prvem odstavku v prvi vrstici za besedilom „je dolžan“ doda zapis „od izdaje sodbe dalje“ ter v tretjem odstavku v prvi vrstici pred besedilom „do izdaje sodbe“ zapis „Od vložitve tožbe“.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 12-letno A. in 8-letnega B. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (I. točka izreka) ter v II. točki izreka uredilo stike med otrokoma in tožencem. Ti potekajo vsak drugi vikend od petka po končanem pouku, ko ju toženec prevzame v šoli, do nedelje zvečer do 19. ure, ko ju tožnica prevzame na toženčevem domu. Med tednom otroka z tožencem preživita vsako sredo, ko ju ta po končanem pouku prevzame v šoli, ob 19. uri pa ju vrne na tožničin dom. Uredilo je tudi stike v času šolskih počitnic in praznikov, toženca pa v III. točki izreka zavezalo k plačevanju preživnine v višini 180 EUR za vsakega otroka. V tretjem odstavku III. točke izreka je tožencu naložilo plačilo že zapadle preživnine do izdaje sodbe, ki za oba otroka skupaj znaša 5.098,50 EUR. Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnik oporeka ugotovitvi izvedenca klinično-psihološke stroke, da nobeden od staršev ne pokaže večje pripravljenosti za prilagajanje in izpolnjevanje svoje starševske vloge. To zanj ne drži, saj je svoje življenje popolnoma uredil in prilagodil mld. otrokoma. Pri njem se počutita varno in jima predstavlja bližji lik. Ima vse pogoje, da sta mu otroka zaupana v varstvo in vzgojo. Oporeka oceni sodišča, da manj prepoznava njune potrebe in se manj ustrezno odziva. Je skrben starš, zato je popolnoma neutemeljen očitek o njegovih pomanjkljivih starševskih kompetencah.

Še posebej izpodbija višino določene preživnine, ki jo mora poravnati za nazaj. Stališče sodišča, da nanj odpade 60 % obveznosti za preživljanje otrok ter izračun zneska preživnine za nazaj je zelo subjektivno in ni v skladu z dejanskim stanjem, saj sta bila otroka od vložitve tožbe do marca 2020 polovico časa pri vsakem od staršev. Napačno so ocenjene njegove pridobitne zmožnosti. V septembru je prejel približno 900 EUR plače, z dodatki 965 EUR, v mesecu oktobru pa 991,23 EUR. Zaradi epidemije je na čakanju in prejema 80 % mesečne plače. Tožnica za navedbe o domnevnih stroških ni predložila ustreznih dokazov. O plačevanju najemnine v višini 500 EUR ni nobenega relevantnega dokaza. Najemni pogodbi ostro nasprotuje, je fiktivna in sklenjena le za potrebe tega postopka. Sodišče pri oceni stroškov za pravdni stranki ni imelo enotnih meril. Upoštevalo je tudi dodatke k plači, ki pa so variabilni. Ne živi s partnerko in vsi stroški odpadejo samo na njega. Tožnica pa živi pri starših in večjih režijskih stroškov nima, zato je njihova ocena nerealna.

Otroka sta bila vse od vložitve tožbe (maj 2018 do marca 2020) polovico časa pri njemu. V tem času je v celoti pokril preživnino z naturalnim izpolnjevanjem bivanjskih, prehranskih, higienskih potreb ter stroške njune garderobe. Preživninska obveznost do izdaje sodbe je bila naturalno izpolnjena in preživnina za nazaj v celoti poravnana.

Ocena sodišča o njegovih možnostih udeležbe na misijah je napačna, saj se jih ne namerava več udeleževati, ker bi to pomenilo, da je daleč stran od otrok.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Starši imajo po 54. členu Ustave RS enako pravico in dolžnost vzdrževati, vzgajati in izobraževati svoje otroke. Pred pravico staršev je postavljena pravica otroka, ki po Ustavi uživa posebno varstvo in skrb (56. člen Ustave RS).

Glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo

6. V obravnavani zadevi je moralo sodišče prve stopnje glede na prehodno določilo 290. člena Družinskega zakonika (DZ) pri odločanju uporabiti določbo predhodno veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Podlago predstavlja določba 105. člena prej citiranega zakona.

7. Toženec v pritožbi opozarja, da si je svoje življenje popolnoma uredil in prilagodil mld. otrokoma ter da je neutemeljen očitek o pomanjkljivih starševskih kompetencah. Takšna pritožbena podlaga, ki niti ni ustrezno dokazno podprta, ne vzbuja nikakršnega dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se A. in B. zaupata v varstvo in vzgojo tožnici. Sodišče prve stopnje je v točkah 29 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe za svojo odločitev navedlo jasne in življenjsko prepričljive argumente, podprte z ugotovitvami izvedenca klinične psihologije doc. dr. C. C. Na mnenje nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. Ugotovljeno je bilo, da toženec manj prepoznava potrebe mld. otrok in se nanje manj ustrezno odziva. Po drugi strani pa otroka izkazujeta večjo bližino z materjo, saj je bila v njunem življenju bolj prisotna. Močna pa je tudi njuna medsebojna navezanost. Problem predstavlja tudi toženčeva nova partnerka, s katero otroka nimata vzpostavljenega ustreznega odnosa. Izvedenec je v tem zaznal toženčevo pomanjkljivost starševskih kompetenc. Težave otrok v odnosu do partnerke pa potrjuje tudi toženčeva izpovedba. Iz pritožbe bi bilo moč sklepati, da toženec sedaj ni več z njo v razmerju. Sodišče sprejme odločitev na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave, zato tudi pritožbene navedbe o tem, da ne živi s partnerko, ne morejo imeti želene teže. 8. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem ob upoštevanju mnenja pristojnega CSD ter izvedenskega mnenja, ki mu pravdni stranki niti nista ugovarjali, otroka utemeljeno zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici.

Glede preživnine

9. Pri določitvi preživninske obveznosti toženca je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbah 129., 129.a in 131.c člena ZZZDR. Ta se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca; pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otrok. Pri tem pa sodišča ne sme voditi matematični oz. drobnjakarski pristop. Gre namreč za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini preživnine, ki jo je toženec dolžan plačati za čas od vložitve tožbe pa do izdaje sodbe, pravilno upoštevalo tudi obseg stikov, ki jih je imel z otrokoma. Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb. To razdelitev je sodišče prve stopnje skrbno napravilo v 59. do 62. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ocena sodišča prve stopnje glede preživnine, ki jo mora toženec poravnati za nazaj, neživljenjska in nepravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je imel toženec od vložitve tožbe pa do oktobra 2018 z otrokoma manj stikov – vsak drugi vikend in kdaj med tednom – takšen obseg stikov pa je imel tudi v času od marca 2020 dalje. Takrat stikov med tednom praktično ni imel. Za to obdobje sodišče prve stopnje ocenjuje, da je toženec med stiki pokril petino potreb z naturalnim izpolnjevanjem. Pri tem je upoštevalo tudi plačila, ki jih je toženec za otroka še posebej opravil. Za čas od oktobra 2018 do marca 2020, ko je imel z otrokoma stike približno polovico časa, pa mu je bilo priznano, da je v celoti pokril preživljanje otrok z naturalnim izpolnjevanjem bivanjskih, prehranskih in higienskih potreb, vključno s stroški garderobe ter nekaterimi stroški šolanja. V točki 62. obrazložitve je sodišče prve stopnje napravilo natančno razmejitev stroškov, ki jih je toženec za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe že pokril oz. ki so glede na porazdelitev preživninskega bremena ostali še nepokriti. Ustrezno je bilo upoštevano, da sta bila otroka od oktobra 2018 pa do marca 2020 polovico časa pri vsakem od staršev. To pa še ne pomeni, da je toženec za čas od vložitve tožbe do izdaje sodb že v celoti izpolnil svojo preživninsko obveznost. 12. Toženčeve pridobitne zmožnosti so tudi po oceni pritožbenega sodišča boljše od tožničinih. S pritožbenim sklicevanjem, da njegovi dodatki varirajo, pritožnik ne more uspeti. Na to dejstvo je namreč opozorilo že sodišče v 54. točki obrazložitve. Tudi pritožbi priložena obračuna plače za mesec september in oktober 2020, ki izkazujeta nekoliko nižji dohodek, ne vzbujata dvomov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Slednje je pri oceni toženčevih pridobitnih zmožnosti upoštevalo toženčeve dohodke v daljšem obdobju pred izdajo sodbe, medtem ko se priloženi dokazili nanašata na obdobje že po njeni izdaji, zato za odločitev nista relevantni. Bistveno je, da ima toženec boljše možnosti za pridobivanje dodatnega zaslužka. Med drugim se lahko udeleži tudi misij oz. delovnih nalog v tujini, ki mu – kot ugotavlja sodišče prve stopnje – lahko prinesejo še višji dohodek in znatno izboljšajo njegove preživninske zmožnosti. Po drugi strani pa je tožnica bolj obremenjena z vzgojo otrok in mora poleg A. in B. skrbeti/preživljati še enega mld. otroka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da toženec nosi 60 % mesečnih potreb otrok, povsem na mestu.

13. Tožencu višine režijskih stroškov, ki jih je zatrjevala tožnica, ni uspelo izpodbiti. Zatrjevanja o fiktivnosti najemne pogodbe so povsem posplošena in z ničemer dokazana. Enako velja glede zatrjevanj o znižanju teh stroškov zaradi tožničine preselitve k staršem. Toženec tožničinim zatrjevanjem, da se bivanjski stroški ob preselitvi k staršem niso bistveno spremenili, sploh ni konkretizirano ugovarjal. 14. Pritožbeno sodišče pa je ob presoji preživninskega dela odločitve ugotovilo, da je v prvem odstavku III. točke izreka izostal zapis, da se določitev preživnine v višini 180 EUR nanaša na čas od izdaje sodbe dalje. Prav tako je v tretjem odstavku iste točke izostal zapis, da se zapadli znesek preživnine v višini 5.098,50 EUR nanaša na čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Zato je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in z dodatno časovno opredelitvijo omenjene pomanjkljivosti odpravilo. Tako je jasno, da se prvi odstavek III. točke izreka nanaša na preživnino od izdaje sodbe dalje, tretji odstavek pa na že zapadlo preživnino za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj pritožbeni razlogi niso utemeljeni; podane pa tudi niso po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP)

15. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožničin odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (154., 155. in 165. člen ZPP v povezavi s 413. členom istega zakona).