Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni dolžnost dolžnika, da prvi ugovarja in dokazuje neobstoj temelja, temveč, da leži breme trditev o obstoju pravne podlage na tožeči stranki.

Stroški zemljiškoknjižnega postopka se štejejo za stroške upravljanja. Vendar pa je upravnik večstanovanjske hiše aktivno legitimiran, da v lastnem imenu od lastnikov stanovanj izterja stroške upravljanja le tistih stanovanjskih storitev (bodisi organizacijske, pravne, finančne in tehnične narave), ki jih je izvedel sam in gre zato za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov.

Ni pa upravnik dolžan kriti iz lastnih sredstev morebitna manjkajoča sredstva (niti ne sme manjkajočih sredstev vzeti iz kakšnega drugega vira), razen če bi se etažni lastniki z njim tako izrecno dogovorili v pogodbi o opravljanju upravniških storitev. Kaj takšnega pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 00141 2007/00213-2 z dne 10. 01. 2007, razveljavilo v 1. in 4. točki izreka – glede glavnice v skupnem znesku 168,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 06. 2006 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 27,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 06. 2006 dalje do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka, zavrne.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri odločanju prezrlo pogodbeno podlago tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je jasno povedala, da je storitev vpisa v zemljiško knjigo opravila kot upravnik večstanovanjske hiše, ker jo je k temu opravilu zavezoval zakon in ker ji je to s sklepom naročil zbor lastnikov. Ta je prejšnjemu upravniku naročil, da izvede vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo in sicer tako, da kot dejanskega izvajalca (svojega podizvajalca) angažira družbo M. d.o.o. Tožeča stranka, ki je posle prevzela od prejšnjega upravnika, je ta posel dokončala in zaračunala. Toženka teh dejstev ni prerekala, zato jih mora sodišče šteti za dokazana. Sklep zbora lastnikov je šteti za naročilo, pravna podlaga v konkretnem primeru je torej pogodbena in zavezuje vse etažne lastnike. Sodišče je s tem, ko neprerekanih dejstev ni štelo za dokazana, kršilo določbe ZPP. Toženka je temelj obveznosti kot veljaven priznala tudi z delnim plačilom. Postavki vpisa v zemljiško knjigo je ugovarjala, ker vpis ni bil izveden, kar ne drži, znesku 7.549,03 SIT na obračunu št. 10/2006 pa, ker naj bi prišlo do napake s strani upravnika, ta znesek pa naj bi bil neupravičeno zaračunan. Ker na obračunu ni nobene takšne postavke, je ugovor toženke v tem delu povsem nerazumljiv. Tako bi moralo sodišče temelj obveznosti šteti za izkazan. Večji del računa je toženka namreč plačala, v preostalem delu pa je plačilu ugovarjala iz očitno neutemeljenega razloga oziroma povsem nejasno in pavšalno.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožba nesklepčna, je pravilen in zakonit, v posledici pa je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo, potem, ko je sklep o izvršbi za vtoževani znesek in pripadajoče stroške, razveljavilo.

V konkretnem primeru gre za postopek, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Potem, ko je toženka vložila ugovor, je postopek prešel v pravdnega, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se je zato obravnaval kot tožba v pravdnem postopku. Določilo 1. odst. 180. čl. ZPP predpisuje obligatorne sestavine, ki jih mora vsebovati tožba, da je lahko predmet obravnavanja in presojanja v pravdnem postopku. Te so poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. čl. ZPP) ter poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, še navedba dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek in navedba dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zakon ne zahteva in ne predvideva, da bi moral že predlog za izvršbo vsebovati dejansko podlago dolžnikove obveznosti. Iz izvršilnega predloga tako izhaja zgolj dejanska trditev, da toženka na podlagi kartice odprtih postavk z dne 12. 12. 2006, dolguje glavnico v višini 484.405,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, tudi od dveh še spornih, to je od zneska 52.321,00 SIT od 01. 03. 2006 do plačila in od zneska 43.203,00 SIT od 30. 11. 2006 do plačila. V nadaljevanju postopka, je (pravdno) sodišče tožečo stranko pozvalo, da tožbo dopolni tako, da bo obsegala vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, trditvenemu bremenu tožeča stranka z nadaljnjo vlogo (vlogo list. št. 22), ni zadostila. Upravičeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede računa št. 10/2006, kateremu plačilu je toženka ugovarjala v znesku 7.549,03 SIT, ni niti pojasnila, iz katerih storitev ti stroški izvirajo (ali gre za stroške njenih lastnih storitev ali za stroške storitev drugih dobaviteljev, ki jih je založila iz lastnih sredstev...). Pravilno je tudi pojasnilo, da ni dolžnost dolžnika, da prvi ugovarja in dokazuje neobstoj temelja, temveč, da leži breme trditev o obstoju pravne podlage na tožeči stranki (7. čl., 214. čl. ZPP – prim. pravilne razloge sodišča prve stopnje stran 3 sodbe).

Stroški zemljiškoknjižnega postopka se štejejo za stroške upravljanja (3. odst. 191. čl. Stanovanjskega zakona, SZ-1). Vendar pa je upravnik večstanovanjske hiše aktivno legitimiran, da v lastnem imenu od lastnikov stanovanj izterja stroške upravljanja le tistih stanovanjskih storitev (bodisi organizacijske, pravne, finančne in tehnične narave), ki jih je izvedel sam in gre zato za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov. Kot je pravilno povedalo sodišče prve stopnje, pa je tožeča stranka sama pojasnila, da je storitev vpisa v zemljiško knjigo izvedla družba M., d.o.o., torej tretji. S tem v zvezi pa je upravnikova naloga le, da tako nastale stroške, po ključu, oziroma delilniku, ki so ga določili etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih, razdeli med posamezne etažne lastnike. Po zapadlosti denarnih obveznosti do tretjih oseb, pa mora nakazati zbrana sredstva tej tretji osebi in to sredstva, ki jih je pobral iz naslova dolga za to storitev. Ni pa upravnik dolžan kriti iz lastnih sredstev morebitna manjkajoča sredstva (niti ne sme manjkajočih sredstev vzeti iz kakšnega drugega vira), razen če bi se etažni lastniki z njim tako izrecno dogovorili v pogodbi o opravljanju upravniških storitev. Kaj takšnega pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, kot tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker tudi sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je manjkajoče stroške storitve založila sama oziroma da so ostali etažni lastniki materialnopravno upravičenje terjati te stroške od toženke, prenesli nanjo (pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto – 1. odstavek 337. člena ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito, odločilo kot to izhaja iz izreka sodbe.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).