Jedro

Tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbeno trditvijo, da dodaten rok, ki ji ga je dala tožena stranka za plačilo kupnine ni bil primeren. Tako določen dodatni rok v ničemer ni odstopal od roka, ki sta ga stranki dogovorili v sklenjeni pogodbi.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti znesek varščine v višini 6.468,04 EUR (1.550.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.01.2004 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Hkrati je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 107,91 EUR (25.860,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje po svoji pooblaščenki tožeča stranka in predlaga njeno razveljavitev oziroma podrejeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da pogodba o prodaji in nakupu nepremičnine, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni bila skladna javni ponudbi objavljeni v P. dne 12.12.2003. Nepremičnina, ki jo je tožena stranka prodajala je bila namreč zasedena, v njej so stanovali ljudje, to pa v javni ponudbi ni bilo navedeno. Naknadno pa je bilo tudi ugotovljeno, da pogodbe o prodaji in nakupu nepremičnine sploh ni bilo mogoče skleniti, saj je bilo iz lokacijske informacije razvidno, da gre za kmetijsko zemljišče. Šele 06.07.2004 pa je tožena stranka pridobila ustrezno listino, s katero je bila sanirana ta napaka. Tožena stranka pa je tudi tožečo stranko pozvala na plačilo kupnine "nemudoma", v enem dnevu, kar je bilo nerealno in nemogoče. Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka ni plačala kupnine zato, ker prodana nepremičnina ni bila prazna in ni ustrezala dogovorjenim pogojem po ponujeni prodaji. Pogodba je bila razdrta iz razlogov na strani tožene stranke, zato je tožena dolžna vrniti varščino. Neresnične pa so tudi navedbe sodišča, da sta se stranki "ustno" dogovorili, da se fiksni posel spremeni v posel, pri katerem rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe. Razlog za razdrtje pogodbe je bil na strani tožene stranke in ne v neplačilu kupnine. Neplačilo kupnine je bilo le posledica neizpolnitve pogojev tožene stranke za prevzem nepremičnine v last in posest. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve položene varščine, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča popolnoma pravilna. Pogodba, ki sta jo pravdni stranki medsebojno sklenili in ki se nanaša na prodajo nepremičnine, je bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da med strankama podpisana pogodba ni bila skladna z javno objavljenimi pogoji, ne more biti uspešna. Ob dejstvu, da je tožeča stranka podpisala pogodbo, v kateri je izrecno navedeno, da nepremičnino zaseda družina Z., tudi njene trditve, da ta okoliščina ni bila navedena v javni ponudbi, ne drži. V javno objavljeni ponudbi za prodajo nepremičnine (priloga A2 spisa) je namreč izrecno navedeno, da se nepremično premoženje ne prodaja prosto oseb in stvari. Tudi okoliščino zakaj je štelo, da pogodba ni bila razdrta po samem zakonu, ker kupnina ni bila plačana naslednji dan po podpisu pogodbe, je sodišče prve stopnje dovolj argumentirano obrazložilo in se s temi razlogi tudi pritožbeno sodišče popolnoma strinja. Da je bilo to očitno v nasprotju z njenimi interesi, je tožena stranka nedvomno izkazala s svojimi ravnanji. Da pa je s tem soglašala tudi tožeča stranka pa je razvidno iz tega, da se sama nikoli ni sklicevala na to da bi bila pogodba razdrta. Nasprotno, iz njenega ravnanja, ko se je celo pritožila zoper sklep stečajnega senata, ne da bi kakorkoli omenjala, da je pogodba razdrta, niti da so izpolnjene predpostavke za razvezo po 133.čl. ZOR je sklepati, da je bil tudi njen interes pogodbo ohraniti v veljavi. Zato tudi ni ključnega pomena, sicer res dokazno nepodprta ugotovitev sodišča prve stopnje o med strankama sklenjenem ustnem dogovoru, da se fiksni posel spremeni v posel pri katerem rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe, na kar se v pritožbi sklicuje.

Tožeča stranka pa tudi ne more biti uspešna s pritožbeno trditvijo, da dodaten rok, ki ji ga je dala tožena stranka za plačilo kupnine ni bil primeren v smislu 2.odst.126.čl. ZOR. Že s trditvijo, da plačila zneska 14.100.000,00 SIT ne bi bilo objektivno mogoče izvesti v roku enega dneva se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Ob dejstvu, da pa tako določen dodatni rok v ničemer ni odstopal od roka, ki sta ga stranki dogovorili v sklenjeni pogodbi (naslednji delovni dan po sklenitvi pogodbe) in da je morala tožeča stranka ves čas računati na to, da bo potrebno preostanek kupnine nemudoma poravnati, pa tudi subjektivne okoliščine tako določen rok ne morejo opredeljevati kot nerealen oz. nemogoč. Zato se tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka na nerealnost tako določenega roka pač ne more sklicevati. Tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka kupnine ni plačala, ker prodana nepremičnina ni bila prazna in ni ustrezala dogovorjenim pogojem po ponujeni prodaji, ne morejo biti uspešne. Okoliščina, da nepremičnina ni prazna, je bila namreč tožeči stranki znana že ob sklenitvi pogodbe, zato tudi njen očitek, da ni ustrezala pogojem prodaje, ne drži. Razlog za razdrtje pogodbe je bil na strani tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ta ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, zato pa tudi ni upravičena do vrnitve varščine. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje.