Jedro

Izdaja posebne odredbe o dodelitvi zadeve ni predvidena v primeru, ko je bil sodnik, ki mu je bila zadeva najprej dodeljena, imenovan na drugo sodišče, in je bila zadeva na podlagi splošnega pravila o dodeljevanju zadev (160. člen Sodnega reda) dodeljena drugemu sodniku.

Z navedbami, da bi moralo sodišče obsojencu izreči pogojno obsodbo, če bi upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne okoliščine, zagovornik uveljavlja razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni I.Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil dne 21.5.2002. Razlogov, zaradi katerih vlaga zahtevo, ne navaja, predlaga pa, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje ali pa obsojencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da zahteva in njena dopolnitev ne navajata, katere zakonske določbe naj bi sodišči kršili. Navedbe, da sodišči nista upoštevali nekaterih okoliščin v zvezi z izrečeno kaznijo in da sta napačno ocenili dokaze v zvezi z nenadnim pojavom neke živali na cesti, na kar je moral obdolženec reagirati, predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo 160. člena Sodnega reda. Spis je bil najprej res dodeljen sodniku D.F., ker je ta kot predsednik okrožnega sodišča na osnovi določb 40. člena ZKP in 61. člena Zakona o sodiščih tako določil z odredbo, s katero je ugotovil, da za nekatere druge sodnike obstoje izločitveni razlogi iz 39. člena ZKP. Iz spisa res ni razvidno, kako je bila zadeva kasneje dodeljena sodniku J.G. Ugotoviti je mogoče le, da je bil sodnik D.F. v času obravnavane zadeve na drugi stopnji sodnik Višjega sodišča v K. Za obravnavanje na prvi stopnji je bila zadeva torej dodeljena drugemu sodniku zato, ker sodnik F. ni bil več sodnik okrožnega sodišča. Zahteva ne uveljavlja, da bi glede sodnika J.G. obstajale kakšne zakonske ovire za obravnavanje te zadeve na prvi stopnji. Takšne ovire pa tudi niso obstajale pri sodniku D.F. za obravnavanje na drugi stopnji, saj ni sodeloval pri izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Zato ni podan izločitveni razlog iz 5. točke 1. odstavka 39. člena ZKP in tudi ne kršitev 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v dopolnitvi zahteve navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do zakonitega sodnika, ker je bil spis dodeljen v reševanje sodniku D.F., kasneje pa je zadevo obravnaval sodnik J.G., in sicer "brez odredbe oziroma iz neznanega razloga, saj ni znano, kako je bila zadeva dodeljena njemu." S tem naj bi po mnenju zagovornika sodišče prve stopnje kršilo splošno pravilo o dodeljevanju zadev - zakoniti sodnik, po 160. členu Sodnega reda.

Določba 2. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) vsakomur zagotavlja pravico, da mu sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in Sodnim redom. Prvenstveni namen te določbe je, onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamezni zadevi. Način uresničevanja pravice do zakonitega (naravnega) sodnika je predpisan v Zakonu o sodiščih in Sodnem redu (VI. poglavje, Letni razpored in pravila o dodeljevanju zadev, členi od 156. do 170.). V 160. členu Sodnega reda, na katerega se vlagatelj izrecno sklicuje, je postavljeno splošno pravilo o načinu dodeljevanja zadev, s katerim se uresničuje pravica do zakonitega sodnika.

Iz podatkov spisa izhaja (listna št. 82), da so bili z odredbo predsednika sodišča z dne 2.2.1995 v zadevi izločeni štirje sodniki okrožnega sodišča in da je zadevo prevzel v reševanje predsednik okrožnega sodišča sodnik D.F., ki pa v zadevi ni opravil nobenih procesnih dejanj. Iz spisa je tudi razvidno, da je v zadevi dne 17.11.1999 prvo glavno obravnavo razpisal sodnik okrožnega sodišča, J.G., kateremu je bila zadeva potem, ko je bil sodnik F. imenovan za sodnika višjega sodišča, očitno dodeljena na podlagi splošnega pravila o dodeljevanju zadev (160. člen Sodnega reda); v takšnem primeru ni predvidena izdaja posebne odredbe o dodelitvi zadeve.

Smiselno zatrjevana kršitev ustavne pravice do zakonitega sodnika bi bila podana, če bi bil spis sodniku J.G. dodeljen mimo pravil zakona in Sodnega reda, ki zagotavljajo uresničevanje te pravice. Vložnik zahteve tega niti ne zatrjuje in tudi z ničemer ne izkaže. S tem, ko se le sprašuje, kako je bila zadeva dodeljena sodniku G., posredno izraža dvom glede procesnorelevantnega dejstva (dodelitev zadeve), takšni ugovori pa sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zavrača tudi zagovornikovo stališče, da pri odločanju višjega sodišča ne bi smel sodelovati sodnik D.F. glede na to, da je "zadevo v določenem smislu reševal na prvi stopnji", zaradi česar bi po njegovem mnenju moral biti izločen. Zagovornik tudi pri takšnem sklicevanju na "absolutno kršitev postopka" izhaja iz napačne podmene, da je omenjeni sodnik sodeloval v isti zadevi pri izdaji odločbe nižjega sodišča, kar pa, kot je že bilo omenjeno, ne drži; le v takšnem primeru bi se namreč zagovornik lahko uspešno skliceval na kršitev določbe 5. točke 1. odstavka 39. člena ZKP.

Čeprav zagovornik v zahtevi z dne 16.5.2002 trdi, da naj bi sodišče z izrekom zaporne kazni kršilo splošna pravila za odmero kazni po 41. členu KZ ter določbe o izrekanju pogojne obsodbe, iz obrazložitve zatrjevanih kršitev izhaja, da se ne strinja z izbiro kazenske sankcije; navaja namreč, da bi sodišče obsojencu za storjeno kaznivo dejanje moralo izreči pogojno obsodbo, če bi upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne okoliščine, česar pa po njegovem mnenju ni storilo. To pa pomeni, da zagovornik uveljavlja razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, ki ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Na povsem pavšalne navedbe zagovornika v dopolnitvi zahteve (v zvezi z oceno obsoječevega zagovora) o "posredni kršitvi določb ZKP in KZ-ja v škodo obsojenca," Vrhovno sodišče ne more odgovarjati, ker zatrjevane kršitve zakona niso konkretizirane in obrazložene; takšna zahteva namreč izhaja iz določbe 1. odstavka 424. člena ZKP. Sodišču tudi ni mogoče očitati, da je obsojenčev zagovor, da mu je med vožnjo nenadoma na cesto skočila neka domača žival, "na nezakonit način štelo za neresničnega". Takšen zagovor namreč ni bil zavrnjen kot neresničen zaradi tega, kot napačno prikazuje zagovornik, ker ni bil podprt z nobenim dokazom, pač pa zato, ker je sodišče ugotovilo nasprotno, to je, da ga dokazi izpodbijajo. Pri tem se je sodišče oprlo na izpovedbo priče J.B., ki je videl, da tedaj ni bilo na cestišču nobene domače živali, posredno pa tudi na izpovedbo priče M.J. ter strokovno mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, na podlagi katerih je ugotovilo, da vzrok obsojenčeva zavijanja na levi vozni pas ni bila nepričakovana ovira na cesti, pač pa neprimerna hitrost na ovinkasti cesti in v nepreglednem ovinku, kot tudi obsojenčeve okrnjene vozniške sposobnosti, saj je dve uri in pol po nesreči imel v krvi 1,94 g/kg alkohola. Obsojenčeva negotovost v prikazovanju okoliščin v zvezi z omenjeno živaljo, zaradi katere naj bi izgubil oblast nad vozilom, je samo še dodaten in dovoljen argument, s katerim je višje sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču glede dokazne presoje obsojenčevega zagovora. Pravnomočna sodba torej ima razloge o tem, kako presoja verodostojnost obsojenčevega zagovora, zato ji zagovornik tudi neutemeljeno očita "bistvene kršitve postopka" v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da "nima konkretnega razloga niti konkretnega dokaza, zakaj obsojencu ne verjame". Kolikor se zagovornik ne strinja z omenjeno vsebinsko presojo zagovora in meni, da bi moralo sodišče v dvomu sprejeti obsojenčev zagovor, pa ponovno v nasprotju z zakonom uveljavlja nepravilnosti v zvezi z dejanskim stanjem (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.