Jedro

V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 % minimalne plače. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice zneska od 130 % minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa tožene stranke z dne 19. 5. 2015 in sklepa komisije za pritožbe z dne 15. 10. 2015, za ugotovitev, da je upravičen do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni in da mu je dolžna tožena stranka obračunati in na njegov tekoči račun nakazati solidarnostno pomoč v višini 693,12 EUR, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 93,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila in da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti in stroškovno ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijanih odločb tožene stranke in za izplačilo solidarnostne pomoči, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo med strankama sporno le, ali tožnikova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, presega z drugim odstavkom 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti določen cenzus 130 % minimalne plače. Pri tem je sodišče prve stopnje nepravilno primerjalo tožnikovo osnovno plačo za polovični delovni čas s polovično višino 130 % predpisane minimalne plače. Takšno stališče sodišča prve stopnje je neživljenjsko, nerazumno in formalistično, prav tako pa ni v skladu z namenom solidarnostne pomoči. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen za polovični delovni čas v skladu z odločbo ZPIZ o priznanju III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Ob upoštevanju 67. člena ZDR-1 je tožnik upravičen do vtoževane solidarnostne pomoči, saj ne gre za pravico do plačila za delo, ampak za drugo pravico. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnikovo osnovno plačo, ki mu pripada za delo s krajšim delovnim časom, primerjati s 130 % minimalno plačo (in ne le s polovico tega zneska). Tožnik se v zvezi s tem v pritožbi sklicuje na istovrstno zadevo drugega javnega uslužbenca, ki je postala pravnomočna in ki je bila vodena pod opr. št. I Pd 377/2014. Tudi če bi upoštevali tožnikove prejemke iz naslova delne invalidske upokojitve, skupni znesek ne bi dosegel 130 % minimalne plače. Ob tem opozarja tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 323/2009, ki napotujeta na uporabo 66. člena ZDR (oziroma sedaj 67. člena ZDR‑1). Pri tem izpostavlja tudi ustavno odločbo Up-109/12-36, iz katere jasno izhaja pomembnost upoštevanja 67. člena ZDR-1. Ustavno sodišče RS je zavzelo jasno stališče, da gre pri odpravnini za drugo pravico iz delovnega razmerja, ki delavcu pripada v enakem obsegu kot delavcu, ki dela polni delovni čas. Zadeva opr. št. Pdp 715/2015 z dne 3. 12. 2015, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, še ne pomeni ustaljene sodne prakse, pri čemer so podani tudi tehtni argumenti za odstop od takšnega, že zavzetega stališča. Pravico iz naslova solidarnostne pomoči je treba razlagati v korist delavca, kar izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 447/2002 z dne 24. 4. 2003. To pravico je potrebno presojati ob tem, ali to pomoč delavec glede na dejanske prejemke potrebuje, kar je bil tudi namen 40. člena KPND. Pozneje sprejeti Aneks k KPND 2012 je bil zgolj posledica ZUJF. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziral in jih je le neobrazloženo zatrjeval). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo (tožnik ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi niti ne prereka), na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje solidarnostne pomoči, posledično pa je predlagal obračun ter izplačilo solidarnostne pomoči v višini 693,12 EUR. Po 6. členu Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks 2013; Ur. l. RS, št. 46/2013) je članu reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, pripadala 20 % višja solidarnostna pomoč od zneska 577,21 EUR, ki je bil določen v prvem odstavku 13. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks 2012; Ur. l. RS, št. 40/2012). Pogoji za pridobitev solidarnostne pomoči so bili sicer določeni v 40. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni neprekinjeno odsoten z dela več kot tri mesece, s čimer je bil izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do solidarnostne pomoči. Po zaključku sodišča prve stopnje pa tožnik ni izpolnjeval nadaljnjega pogoja, ki ga je opredeljeval 13. člen Aneksa 2012 v povezavi s 6. členom Aneksa 2013, po katerih je javni uslužbenec upravičen do solidarnostne pomoči, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegla višine 130 % minimalne plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je njegova osnovna plača za polovični delovni čas, ki je znašala 581,66 EUR, presegala polovični znesek od 130 % minimalne plače (ta znesek je znašal 513,97 EUR). Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožnikovo osnovno plačo za polovični delovni čas s polovičnim cenzusom, ki je bil določen za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči (kot je bilo že ugotovljeno, je ta cenzus znašal 130 % minimalne plače). Enako stališče je bilo zavzeto tudi v primerljivi zadevi, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo pod opr. št. Pdp 715/2015 (na katero se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer sklicevalo tudi sodišče prve stopnje).

6. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da predstavlja minimalna plača najmanjše plačilo za polni delovni čas, zato je glede na dejstvo, da je tožnik zaradi invalidnosti opravljal delo s polovičnim delovnim časom, ugotovilo, da bi bil upravičen do pravice do solidarnostne pomoči le v primeru, če bi njegova osnovna plača, do katere je bil upravičen za delo v polovičnem delovnem času, ne dosegala polovice določenega cenzusa za priznanje te pravice (torej če bi bila njegova osnovna plača nižja od 65 % vrednosti minimalne plače).

7. Odločitev sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj pravica do solidarnostne pomoči (ki je dogovorjena s kolektivno pogodbo) ni pravica, ki bi izvirala iz predpisov o socialnem zavarovanju. Ta odločitev prav tako ni v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZDR-1, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da bi bil tožnik do te pravice upravičen (enako kot ostali delavci), če bi za njeno pridobitev izpolnjeval predpisani cenzus. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 323/2009, iz katerih izhaja, da je delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (in ne protidajatev za opravljeno delo), zato se ne šteje za sestavni del plače in zato tudi ne more biti osnova za odmero odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju). Ker torej delna invalidska pokojnina ni sestavni del plače, je sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati kot del tožnikove plače in jo skupaj z osnovno plačo primerjati s celotno višino 130 % minimalne plače. Po zaključku pritožbenega sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-109/12, kjer je bilo zavzeto stališče, da pomeni različno obravnavanje delavcev v bistveno enakih položajih primer, ker se je delavkama, ki sta le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delali s krajšim delovnim časom (pred tem pa sta bili daljše obdobje zaposleni s polnim delovnim časom) kot osnovo za odmero odpravnine upoštevalo njuno povprečno plačo v zadnjih treh mesecih zaposlitve (torej plačo za krajši delovni čas). Iz obrazložitve omenjene odločbe je razbrati, da bi bilo treba glede na 66. člen ZDR kot osnovo za izračun odpravnine delavcem (za katere velja 66. člen ZDR) uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas (v primeru pritožnic bi to pomenilo uporabo dvakratnika njune dejanske plače kot osnove za izračun odpravnine). S tem bi bili ti delavki izenačeni z delavci v bistveno enakem položaju (14. člen Ustave Republike Slovenije; Ustava RS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da tožnik z odločitvijo sodišča prve stopnje (ki je primerjalo njegovo osnovno plačo za polovični delovni čas s polovičnim zneskom 130 % minimalne plače) ni bil obravnavan različno od drugih delavcev v bistveno enakem položaju (tudi dvakratnik tožnikove osnovne plače bi presegel 130 % minimalne plače), zato zatrjevana kršitev 14. člena Ustave RS ni podana. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravno nepomembno sklicevanje tožnika na sodbo sodišča prve stopnje v zatrjevano primerljivi zadevi opr. št. I Pd 377/2014, saj v tej zadevi ni bilo vložene pritožbe, to pa pomeni, da se pritožbeno sodišče do stališč sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz citirane sodbe, ni opredeljevalo.

8. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.