Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (domnevno zavlačevanje z izplačilom prevoznih stroškov; izostanek sklica komisije za preizkus tožničine ocene delovne uspešnosti; onemogočanje izvajanja dodatnih ur likovne vzgoje v obliki učnih skupin; zavrnitev tožničinih predlogov za izobraževanje; zmanjšanje ur pouka, idr.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede posameznih ravnanj trpinčenja, šteje za predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu plačati znesek 14.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vložitve tožbe dalje (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz naslova premoženjske škode tožeči stranki obračunati presežek delovnih ur v bruto znesku 2.320,70 EUR, od tega odvesti vse davke in prispevke ter tožeči stranki plačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vložitve tožbe dalje (II. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz naslova premoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu obračunati in izplačati razliko med nadomestilom plače in plačo za september 2010, januar 2011, februar 2011, junij 2011, julij 2011, november 2011, december 2011, februar 2012, april 2012, za obdobje od avgusta 2012 do marca 2014 (III. tč. izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.223,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu njenega tožbenega zahtevka, ki ga je umaknila s pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2013. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov oziroma sodišče prve stopnje v njej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitev povzelo le tiste dele izjav prič, ki so sodili v kontekst odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji verodostojnosti prič tožene stranke upoštevati tudi, da je ravnateljica tožene stranke s tožbo in odgovorom nanjo seznanila zaposlene pri toženi stranki, s čimer je povzročila pritisk na priče. Navaja, da so poleg tožnice opozorilo pred odpovedjo dobili številni dolgoletni delavci tožene stranke. Navaja, da so posamezne z njene strani predlagane priče na zaslišanju kazale vidno stisko in strah zaradi prisotnosti ravnateljice, ki je med njihovim pričanjem izvajala pritisk s polglasnimi pripombami in zmigovanjem z glavo. Ob tem pa sodišče spregleda, da je priča A.A., kljub nenehnim opozorilom s strani pooblaščenke tožene stranke na kaznivo pričanje izpovedovala enako, kar kaže na njeno verodostojnost. Tožena stranka je na koncu odgovora na tožbo navedla dve strani dokazov, pri čemer v samem odgovoru na tožbo ni podala trditvene podlage, kaj s posameznim dokazom sploh dokazuje. Kljub temu, da tožena stranka ni navedla, katero dejstvo dokazuje s posameznim dokazom, je sodišče prve stopnje vse navedene dokaze upoštevalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izjave prič tožene stranke, čeprav tožena stranka predhodno sploh ni podala trditvene podlage v zvezi s čim predlaga posamezno pričo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ker toženi stranki ni naložilo predložitve bolniških listov tožnice za obdobje od leta 2004 do 2012, kar pa je posledično vplivalo tudi na to, da je sodišče tudi v tem delu zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede premalo izplačanih stroškov prevoza na delo navaja, da je sporen le način in čas, ki ga je tožena stranka potrebovala, da ji je stroške izplačala. Ni pa sporno, da so ji bili navedeni stroški prevoza izplačani. Navaja, da je trajalo skoraj 8 mesecev, da je prejela plačilo stroškov. Tožnica je namreč toženo stranko že avgusta 2009 opozorila, da so ji bili izplačevani prenizki stroški prevoza na delo, dejansko izplačilo pa je prejela šele 29. 3. 2010. Poudarja, da se je ravnateljica namerno izogibala izplačilu, ter da je morala do dejanskega izplačila prenašati žaljiv odnos in se boriti za to, da je dobila stroške prevoza na delo povrnjene. Navedeno je predstavljalo trpinčenje s strani ravnateljice tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da samo obdobje, v katerem se je navedeno trpinčenje izvajalo, kaže na to, da je šlo za dalj časa trajajoče in sistematično protipravno ravnanje tožene stranke. Opozarja, da je ravnateljica prvotno zahtevek tožnice z dne 20. 10. 2009 zavrnila kot neutemeljen, šele nato pa je zaprosila za pisno mnenje odvetniško pisarno. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo, da je izpoved ravnateljice v nasprotju s predloženimi dokazi. Ravnateljica je izpovedala, da je najprej vprašala v aktivu ravnateljev, nato pa v ravnateljskem servisu, pri tem pa je »pozabila« povedati, da je primarno zahtevek tožnice zavrnila, ne da bi se posvetovala s komerkoli o tem, ali je zahtevek utemeljen. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka, posledično pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ravnateljica je dne 5. 11. 2009 le pridobila pravno mnenje, iz katerega jasno izhaja, da mora tožnica stroške prevoza na delo povrniti. Sporno je, da je ravnateljica potrebovala kar dva meseca, da je navedeno mnenje posredovala tožnici z dopisom z dne 6. 1. 2010. Ravnateljica je sama izpovedala, da jo je računovodkinja prosila, če lahko z izplačilom še malo počakajo, kar kaže na to, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je bilo potrebno predhodno pridobiti soglasje Ministrstva za šolstvo in šport, saj so bila navedena sredstva zagotovljena neposredno s strani tožene stranke, do česar se sodišče prve stopnje sploh ne opredeli. Sodišče prve stopnje spregleda, da tožena stranka navaja, da je do izplačila prišlo takoj, ko je tožena stranka pridobila pravno stališče dne 5. 11. 2009 in pozitivni odgovor s strani Ministrstva za šolstvo in šport. Na drugi strani pa iz dopisa tožene stranke z dne 6. 1. 2010 izhaja, da s strani Ministrstva za šolstvo in šport ni bilo pozitivnega odgovora. Tožena stranka se prav tako ni držala ustnega dogovora z dne 4. 2. 2010, na podlagi katerega naj bi bil tožnici celoten znesek izplačan v petih mesečnih obrokih. Zaradi navedenega je povsem neutemeljen zaključek, da naj bi tudi priča B.B. potrdila izpoved ravnateljice, da se je zavzemala za plačilo, in da ni namenoma zavlačevala. Navedena priča navedb vodstva kot sindikalna zaupnica ni preverila, temveč je povsem nekritično verjela navedbam vodstva tožene stranke. Na zaslišanju je izpovedala, da je bila o zadevah seznanjena samo s strani vodstva. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na izpoved navedene priče zagrešilo bistveno kršitev postopka, posledično pa je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Ni ji jasno, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključi, da naj bi iz izjav prič C.C., D.D. in E.E. izhajalo, da je ravnateljica na pedagoški konferenci res izpostavila tožničin primer, vendar naj bi to storila v povezavi z izpostavljanjem problematike pomanjkanja sredstev pri toženi stranki ter v izogib podobnim napakam vse učitelje opozorila, da so dolžni preverjati pravilnost plačilnih list in obračunanih stroškov. Prvostopenjsko sodišče naredi navedeni zaključek brez kakršnekoli trditvene podlage, poleg tega pa iz izjav navedenih prič izhaja ravno nasprotno, zato takšen zaključek sodišča ni mogoč.

Glede ocene delovne uspešnosti za leti 2009 in 2010 navaja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo navedbam tožene stranke, na koncu je namreč zaključilo, da dejstvo, da se tožnica na odločitev komisije ni pritožila, kaže na zakonitost ocene, tako v vsebinskem, kot tudi postopkovnem smislu. V nasprotju z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje je ugotovitev, da so bile podane kršitve postopkovnih določb preizkusa ocene, ki sicer niso bile težke. Samo dejstvo, da tožnica ni vložila pravnega varstva zoper končno oceno komisije, ne more pomeniti, da tožena stranka nad tožnico ni izvajala trpinčenja. Poleg tega pa tudi samo obdobje, v katerem se je navedeno trpinčenje izvajalo, kaže na to, da je šlo za dalj časa trajajoče in sistematično protipravno ravnanje. Tožena stranka je šele po 8 mesecih pozivov tožnice in po pridobljenem mnenju odvetnice le imenovala komisijo za preizkus ocene, vendar pa tožnica ni bila obveščena o datumu in uri seje komisije in nanjo ni bila vabljena. Enake kršitve je tožena stranka ponovila tudi v letu 2010, čeprav je bila že prejšnje leto nanje opozorjena, kar kaže na namerno kršenje pravic. Navaja, da je komisija končno odločitev sprejela šele dve leti po vloženem ugovoru tožnice. Meni, da bi se morala ravnateljica takoj, ko je prejela ugovor tožnice zoper oceno za leto 2009, pozanimati, kako mora postopati in zato njenega ravnanja ni mogoče opravičiti. Oceni delovne uspešnosti sta bili sicer res potrjeni na komisiji za preizkus ocene, vendar je ravnateljica z enostranskimi informacijami o tožnici in obrekovanjem vplivala na člane komisije, ki drugače niti niso upali odločiti. Opozarja, da je bila članica komisije tudi pomočnica ravnateljice F.F., ki pa je na zaslišanju še vedno trdila, da ni bila članica komisije, kar izhaja tudi iz izjav drugih prič. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je nekritično sledilo navedbam tožene stranke, pri čemer ni pojasnilo, zakaj ni verjelo navedbam in dokazom tožnice, poleg tega pa ni naredilo dokazne ocene.

Glede neizvajanja učnih skupin 30 % ur pri likovni vzgoji navaja, da s tem, ko tožena stranka ni načrtovala in ji ni omogočila izvajanje učnih skupin likovne vzgoje, za ostale predmete pa je to naredila, je nad njo izvajala trpinčenje. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sama na zaslišanju potrdila, da v šolskem letu 2010/2011 ni opravljala 30 % dodatnega likovnega pouka z delitvijo učencev na dve skupini. Navaja, da je izpovedala, da se je v preteklih letih izvajala delitev učnih skupin, kar pomeni, da je zaključek sodišča v nasprotju z izjavo tožnice. Sodišče prve stopnje spregleda, da je tožena stranka sama navedla, da so se pred tem delitve izvajale v kombinaciji z gospodinjskimi dnevi, ki jih je načrtovala pomočnica ravnateljice. Ni ji jasno, na podlagi česa sodišče zaključi, da se učenci tudi pri računalništvu delijo na učne skupine, in da bi se lahko menjavali na 14 dni, saj je imela v spornem obdobju vsaka učna skupina na urniku enkrat tedensko računalništvo in se niso izmenjevali na 14 dni. Ne drži ugotovitev, da sta bila predmeta likovna vzgoja in računalništvo na urniku istočasno, da je bila likovna vzgoja 7. šolsko uro in da bi se morala tožnica uskladiti z učiteljem računalništva ter učence razdeliti na dve skupini (vozače in nevozače). Iz urnikov izhaja, da je bila likovna vzgoja v 7. in 8. razredu na urniku 5. in 6. šolsko uro, 7. šolsko uro pa so bili na urniku izbirni predmeti. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami. Navaja še, da je bila likovna vzgoja obvezni pouk. Prvostopenjsko sodišče spregleda, da je tožnica večkrat pozvala toženo stranko, da ji izvajanje učnih skupin omogoči, obrnila se je tudi po nasvet na Ministrstvo za šolstvo in šport, zaradi česar je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje in posledično podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da je bila odločitev v zvezi s tem na strani tožnice. Poudarja, da ni zatrjevala, da je bila sporna ukinitev samega dodatka, to ni bilo predmet spora. Navaja, da je pomočnica ravnateljice tudi pri načrtovanju urnika izbirnih predmetov določila istočasno izvajanje predmeta računalništva in likovnega snovanja, kar je predstavljalo dodaten pritisk nanjo.

Glede zavrnitve izobraževanja navaja, da ji je tožena stranka za razliko od njenih sodelavcev, poleg plačljivih seminarjev, zavračala tudi brezplačne seminarje (npr. G.), oziroma je o njih ni obveščala pravočasno. Navedeno ravnanje kaže na namerno trpinčenje. Meni, da je neutemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil razlog za neodobritev izobraževanja retorike previsoka cena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo preglednice izobraževanja, ki jo je predložila tožnica, iz katere izhaja, da so bili nekaterim delavcem tožene stranke izplačani visoki stroški izobraževanja. Ravnateljica za odobritev navedenih izobraževanj ni zahtevala soglasja sveta šole oz. delavcem izobraževanja tudi ni zavrnila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila kotizacija za izobraževanje iz retorike znižana na 528,00 EUR, ter da je tožena stranka za izobraževanje od Ministrstva za šolstvo in šport prejela sredstva v višini 8.117,00 EUR, pri čemer so bila dejansko porabljena sredstva zgolj v višini 5.920,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče prav tako ni upoštevalo, da sta tako ravnateljica kot tudi priča B.B. zatrjevali, da naj bi znašali stroški izobraževanja več, kot so dejansko znašali. Sodišče je kljub navedenemu dokazu in izjavam, podanih s strani tožene stranke, nekritično sledilo, pri čemer ni naredilo dokazne ocene, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede predavanja v G. poudarja, da je bilo brezplačno in navaja, da je tožena stranka v svojih navedbah prihajala sama s seboj v nasprotje, saj je po eni strani navajala, da naj bi šlo le za otvoritev razstave, nato pa, da ura predavanja ni bila tako pomembna, da bi si tožnica lahko izbrala bolj kvalitetno predavanje. Meni, da ravnateljica ni kompetentna za strokovno presojo same kvalitete predavanja. Navaja, da je ravnateljica na delovnem sestanku dne 14. 12. 2010 kolektivu celo predstavila, da je tožnica najavila lažno izobraževanje, kar sta potrdili tudi priči D.D. in C.C.. Tožena stranka tudi ni pojasnila zakaj je tožnici s prepoznim posredovanjem vabila onemogočila udeležbo na študijski skupini likovne vzgoje, ki je bila brezplačna. Meni, da iz samih izjav prič tožene stranke (da so jim bila odobrena brezplačna predavanja) jasno izhaja, da je bila tožnica diskriminirana nasproti drugim delavcem tožene stranke. Navaja, da je ravnateljica tožene stranke sicer izpovedala, da naj bi enkrat zavrnila brezplačno izobraževanje, vendar v zvezi s tem ni bilo podane trditvene podlage niti dokazov, sama izjava ravnateljice pa trditvene podlage ne more nadomestiti.

Glede kršenja pravic med bolniško odsotnostjo navaja, da tožena stranka v svojih izjavah prihaja sama s sabo v nasprotje in da je svoje navedbe prilagodila glede na podani pisni izjavi prič B.B. in F.F.. Navaja, da so trditve tožene stranke izmišljene, saj v sporočilu ravnateljice z dne 17. 6. 2011 ni nikjer omenjena e-redovalnica in testi, navedeno pa kaže tudi na verodostojnost prič B.B. in F.F.. Navaja, da ji ni bilo jasno, kaj naj bi pri ocenah pojasnjevala, saj nobena od ocen ni bila nelogična. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnateljica tožnico z dopisom z dne 17. 6. 2011 zaprosila le za nekaj informacij glede dveh učencev, ki nista imela zadosti ocen ter za obrazložitev zaključnih ocen dveh učenk, je v nasprotju z listinskimi dokazi ter izjavo tožnice in priče A.A.. Ne držijo tudi navedbe, da naj bi sodelavka tožnice A.A. tožnico redno obiskovala, ko je bila ta v bolniškem staležu. Navaja, da se pričanji ravnateljice in priče A.A. ne ujemata glede načina, na katerega je ravnateljica pristopila do priče A.A. in ji naložila obisk tožnice. Poudarja, da mora ravnatelj v primeru odsotnosti posameznih učiteljev poskrbeti za nemoten delovni proces in ne po nepotrebnem vznemirjati učiteljev, kot je to storila ravnateljica v konkretnem primeru.

Glede pritiskov v zvezi z evidenco delovnega časa navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do e-sporočila z dne 26. 11. 2011, v katerem je tožnica odgovorila na očitke tožene stranke v zvezi z domnevno napako pri vodenju evidence delovnega časa, zaradi česar meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožena stranka evidenc delovnega časa, ki naj bi jih sama vodila, ni predložila. Poudarja, da do šolskega leta 2011/2012 nikoli ni bila opozorjena na to, da evidence dela ne vodi pravilno. Vztraja, da so bile ure, ki jih je tožnica vpisala za pripravo letnega delovnega načrta, z njene strani tudi dejansko opravljene. Tožena stranka bi ji morala pojasniti, da ji bo dejansko plačala le 10 ur, ostale ure pa bodo ostale evidentirane in neplačane. Meni, da je bil ukrep, ki je sledil, tj. 8-urna prisotnost na šoli, povračilne narave, ki kaže na očitno trpinčenje tožnice. Ne strinja se z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje vse učitelje, ki evidence delovnega časa niso izpolnjevali v skladu s sprejetimi pravili, obravnavala enako in nepravilno vpisanih ur ni upoštevala. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave priče C.C., ki naj bi ji tožena stranka presežek ur dejansko priznala, niti do predloženih listinskih dokazov (evidenc delovnega časa za šolsko leto 2011/2012, poročil za mesec september 2011 in mesečnih obračunov plač za šolsko leto 2011/2012). Meni, da je sodba v tem delu dejansko neobrazložena, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedenih listinskih dokazov ni upoštevalo. Neupravičeno je dalo večjo težo izjavam ravnateljice in pomočnice ravnateljice, kot pa listinskim dokazom. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do navedb tožnice, priče H.H. in E.E., da jo je ravnateljica na pedagoških konferencah izpostavljala zaradi evidence delovnega časa.

V zvezi s pritiski glede evidence ur za junij 2012 navaja, da je tožena stranka izvajala trpinčenje s tem, da tožnici ni omogočila vpogleda v evidence ur, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da ima pravico biti seznanjena z vodenjem njenega delovnega časa in da ji evidenca ur, ki jo je vodila tožena stranka, ni bila dana na vpogled. Tožena stranka pa evidence ur ni predložila niti v sodnem postopku, kar kaže na to, da evidence sploh ni vodila. Ker tožena stranka sploh ni vodila posebne evidence ur, so neutemeljene njene navedbe, da pri tožnici ni prihajalo do presežka ur, saj so iz evidence ur, ki jo je vodila tožnica, presežki ur dejansko razvidni.

Glede kajenja navaja, da je poudarila, da je kadila izven šolskega območja, v prostem času ter na površinah, kjer je učenci niso mogli videti, kar je smiselno potrdila tudi priča A.A.. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, iz katerih naj bi izhajale pripombe staršev in krajanov nad kajenjem tožnice in ostalih sodelavcev, sodišče prve stopnje je zgolj nekritično sledilo izjavam prič, predlaganih s strani tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da sta bili izjavi prič F.F. in B.B. povsem identični, kar kaže na to, da sta bili priči pripravljeni na zaslišanje. Navaja, da se je priča B.B. zagovorila, ko je dejansko izpovedala, da tožnica na konferencah ni bila poimensko izpostavljena, je pa bila k temu izzvana. Izpovedi prič, predlaganih s strani tožnice, sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo, čeprav je navedlo, da so te priče potrdile, da je ravnateljica tožnico poimensko izpostavljala na sestankih. Sklicuje se na izjave prič, iz katerih izhaja, da je ravnateljica tožnici očitala, da ruši ugled šole, da je tožnico in ostale kadilce označevala za skrajno negativne, moralno sporne osebe. Priča D.D. pa je izpovedala celo, da so bile zaradi kajenja s strani ravnateljice tudi tožnici podane grožnje z izgubo službe, če jo bo dobila pri kajenju. Meni, da ravnateljica ni imela razloga, da je tožnico poimensko izpostavljala, to bi lahko storila tudi tako, da bi na sestankih na splošno predstavila problem kajenja.

Glede omejevanja možnosti komuniciranja pritožba vztraja, da je bila tožnici onemogočena komunikacija z ravnateljico, predvsem preko e-pošte, saj jo je ravnateljica pogosto ignorirala. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ne opredeli do navedb in dokazov tožnice, iz katerih je razvidno, da je bila tožnici onemogočena komunikacija z ravnateljico tožene stranke.

Glede prirejanja listin navaja, da sodišče prve stopnje v tem delu ni podalo obrazložitve, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka.

V zvezi z obrekovanjem navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na izpoved priče I.I., saj je bil on v.d. ravnatelja pred spornim obdobjem. Do navedb priče I.I. se sodišče prve stopnje sploh ne opredeli, čeprav iz njegove izpovedi izhaja, da tožnica ni imela težav s sprejemanjem avtoritete. Prav tako se sodišče prve stopnje ne opredeli do tega, da iz izjav določenih prič izhaja, da naj bi jih ravnateljica na letnih razgovorih opozarjala, da se družijo z napačnimi ljudmi, med katerimi je bila tudi tožnica. Prvostopenjsko sodišče se neupravičeno opre tudi na izpoved pomočnice ravnateljice, ki je izpovedala, da ni širila lažnih govoric med delavci o preveč vpisanih urah s strani tožnice. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni upoštevalo izjave priče H.H., ki je povedala, da je bilo vpisanih samo 60 ur za prenovo letnih načrtov in ne 200 ur, kot se je govorilo po šoli, kar sta izpovedali tudi priči E.E. in D.D.. Upoštevalo ni tudi izpovedi prič, predlaganih s strani tožnice ter ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedi tožnice in izpovedim prič, predlaganih s strani tožnice.

Glede neobjavljanja dosežkov pri likovni vzgoji navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnateljica tožničinih uspehov ni skrivala, ter da ji ni mogoče očitati, da jih namenoma ni objavljala. Vztraja, da ravnateljica iz tožničinih poročil v letna poročila namerno ni vnesla tistih priznanj in nagrad, ki jih je navedla v tožbi. Podarja, da so se napake ponavljale v več šolskih letih.

V zvezi s prepovedjo udeležbe na dogodku J. navaja, da prijave 10 ur in pol po poteku roka ni mogoče šteti za bistveno prepozno. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da ji je tožena stranka povsem neupravičeno izdala račun za prevoz učencev v višini 65,10 EUR, s čimer ji je hotela povzročiti škodo. Pojasnjuje, da prevoza ni naročila, temveč se je le pozanimala, če bi bilo mogoče prevoz opraviti.

Glede prekomerne dnevne delovne obremenitve v šolskem letu 2011/2012 navaja, da je trditev vodstva tožene stranke, da so tudi nekateri drugi učitelji imeli 7 šolskih ur dnevno ali več, neresnična, tožena stranka pa tudi ni predložila nobenih dokazov za navedeno trditev. Pojasnjuje, da se delovna preobremenjenost nanaša na dneve, ko so imeli dvakrat mesečno še popoldanske in večerne obveznosti, kar pomeni, da je bila dejansko prisotna na delovnem mestu od zgodnjega jutra do večera.

Glede zmanjšane učne obveznosti v letu 2012/2013 navaja, da državljanska in domovinska vzgoja in etika ne predstavljata izbirnega predmeta ter da je sodišče prve stopnje napačno presodilo elektronsko sporočilo tožnice z dne 26. 11. 2011. Tožnica je v navedenem sporočilu predlagala, da bi v šolskem letu 2011/2012 dve uri poučevanja DDE v 7. razredu prevzela učiteljica K.K.. Navedeni predlog se torej ni nanašal na šolsko leto 2012/2013, ko je tožena stranka tožnici neupravičeno zmanjšala obseg dela in s tem tudi osebni dohodek, ure pa dodelila učiteljici, ki je bila zaposlena za določen čas. Poudarja, da je vodstvo dolžno delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas, zagotoviti 100 % obseg dela. Če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti (22 ur, 120. člen ZOFVI) ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom (124. člen ZOFVI), lahko ravnatelj določi učitelju zmanjšanje tedenske učne obveznosti. Ker ta razlog v konkretnem primeru ni obstajal, je tožena stranka z odvzemom 4 ur državljanske in domovinske vzgoje in etike, dejansko zoper tožnico postopala nedopustno. Sklicevanje sodišča, da je bil takšen predlog podan s strani tožnice, pa je v nasprotju z listinskimi dokazi.

Glede onemogočanja pogojev za delo navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim s strani tožene stranke predlaganih prič. Ne drži, da iz izpovedi tožnice izhaja, da so v likovni učilnici bile zavese, saj je tožnica izpovedala, da zatemnitvenih zaves ni bilo, da so bile samo žaluzije. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved priče H.H., saj je navedena priča izpovedala, da bi rabili zatemnitev, ni pa izpovedala, da so bile v učilnici zavese, vendar stare in iz debelega platna. Prvostopenjsko sodišče se tudi opre na izpoved ravnateljice, da je bila likovna učilnica ena od prvih, ki se je prenovila, pri tem pa ne upošteva navedb tožnice, kot tudi e-pošte ravnateljice z dne 8. 8. 2011. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko stopila do računalničarja, ki je bil vseskozi na razpolago, če bi želela računalniške programe, napačen. Tožnica je namreč izpovedala, da ji je računalničar programe, ki jih je potrebovala za pouk, prejšnja leta naložil vsako leto na novo, sedaj pa je ravnateljica zavrnila naložitev teh programov. Nadalje je neutemeljen zaključek, da v ravnanju, povezanim z nakupom likovnega materiala, ni bilo nepravilnosti. Nepravilen je zaključek, da se denar za likovno vzgojo ni porabljal transparentno. Denar se ni pobiral od otrok, temveč so starši dobili znesek za likovni material na položnici. Pobiral pa se je na podlagi vsote porabljenih sredstev v predhodnem šolskem letu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dogovor, da ravnateljica pridobi soglasja staršev na svetu staršev, nato pa je na ta dogovor pozabila. Navedbe ravnateljice so kontradiktorne, saj je 9. 1. 2012 napisala, da je na to pozabila, 10. 1. 2012 pa da večina staršev ni oddala potrditve. Tožena stranka v zvezi z navedbami, da je preko e-pošte poskušala pridobiti soglasje sveta staršev za nakup likovnega materiala preko šole, ni predložila nobenih dokazov. V zapisniku sveta staršev 27. 3. 2012 ni zaznamka o korespondenčni seji, poleg tega pa nekaj članov sveta staršev preverjeno ni prejelo e-pošte. Tožena stranka ni odgovorila niti na navedbe tožnice, da ravnateljica tožene stranke tudi na svetu staršev 27. 3. 2012 ni podala predloga za soglasje, kot sta bili dogovorjeni s tožnico, ampak je predlog podala predstavnica staršev 7.b razreda. Sodišče prve stopnje tako navedb in dokaznih predlogov tožnice sploh ni upoštevalo, niti ni pojasnilo zakaj navedbam tožnice ni verjelo.

Glede neutemeljene vročitve opozorila pred odpovedjo navaja, da se tožena stranka v zvezi z navedeno kršitvijo ni opredelila do njenih navedb, do česar pa se ni opredelilo sodišče prve stopnje. Navaja, da so očitki v samem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neutemeljeni, saj kršitve niso bile podane, razen enkratne 10-minutne zamude. Pojasnjuje, da ni naročila prevoza za prireditev J., ampak se je pri prevozniku zgolj pozanimala, ali je še mogoče naročiti prevoz. Roditeljskega sestanka in dodatnih govorilnih ur ni organizirala, ker je bila bolniško odsotna. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno oprlo na izjavo L.L., napisano februarja 2013. Tožena stranka je navedeno izjavo predložila po datumu zaslišanja tožnice, zato tožnica ni mogla izpodbijati dejstev v zvezi z vsebino izjave. V obrazložitvi sodbe je napačno predstavljena tudi vsebina njene izjave z dne 19. 10. 2012. Izjavila je zgolj, da je zaradi prenove kopalnice občasno prespala na naslovu v M. v obdobju od 1. 2. 2012 do 21. 2. 2012, sicer pa ni zamenjala stalnega prebivališča. Pojasnjuje še, da je zaslišanje svojih prijateljic predlagala v zvezi z ugotavljanjem same višine tožbenega zahtevka in ne glede temelja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved osebnega zdravnika tožnice. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da Inšpektorat RS za delo ni ugotovil mobinga. Inšpektor se je namreč seznanil samo z evidenco dela z dne 24. 10. 2012 in pisno razlago pomočnice ravnateljice.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice. Prerekala je njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o umiku dela tožbe, in sicer glede tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica umaknila s pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2013. Iz navedene vloge namreč izhaja, da je tožnica umaknila del tožbe s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na posamezna dejanja trpinčenja, sodišče prve stopnje pa sklepa o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP) ni izdalo ne na naroku, ne v izpodbijani sodbi. Tožničina pritožba se tako v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe (smiselno prvi odstavek 325. člena ZPP), o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti.

7. Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Navedena kršitev tudi ni podana v zvezi s tem, ker sodišče prve stopnje ni podalo obrazložitve glede tožničinih očitkov v zvezi s prirejanjem listin (da je tožena stranka priredila zapisnik razgovora s tožnico z dne 11. 5. 2012 (B58)). Navedeno dejstvo namreč ni odločilno pri presoji ali je tožena stranka nad tožnico izvajala trpnčenje, upoštevaje, da navedena listina sploh ne predstavlja zapisnika razgovora s tožnico, saj so v njej navedene zgolj kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožnici.

8. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po tej točki je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Tožnica z navedbami, da je tožena stranka na koncu odgovora na tožbo navedla dve strani dokazov, pri čemer v samem odgovoru na tožbo ni podala trditvene podlage, kaj s posameznim dokazom sploh dokazuje, smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Nosi torej trditveno in dokazno breme. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla dovolj specificirano trditveno in dokazno podlago, četudi je vse dokaze navedla na koncu vloge in ne ob posameznih trditvah. Po oceni pritožbenega sodišča so dokazni predlogi tožene stranke tudi dovolj substancirani, saj ugotovitev, kaj je tožena stranka želela dokazovati s posameznim dokazom, izhaja iz posameznih navedb oz. trditvene podlage tožene stranke.

10. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, na več mestih smiselno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje na delovnem mestu in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in številne priče, tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožnico trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njej. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

12. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) v 6.a členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6.a člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki je po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

13. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

14. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede plačanih prevoznih stroškov ni podlage za zaključek, da bi tožena stranka oz. ravnateljica z izplačilom namerno zavlačevala. Tožnica je sicer v zvezi z navedenim dogodkom zatrjevala, da je avgusta 2009 ravnateljico opozorila glede nepravilnega izplačevanja prevoznih stroškov, da jo je ravnateljica arogantno zavrnila, ji naprtila krivdo ter da se je morala boriti, da je dobila plačilo, ki je bilo namerno zavlačevano. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi ravnateljice, ki je pojasnila, da je v zvezi z navedenim problemom vprašala za mnenje v aktivu ravnateljev, nato pa se obrnila na ravnateljski servis, kjer so ji svetovali, da naj se poskuša z delavko pogoditi, na koncu leta pa so ji rekli, da bo treba znesek plačati. Četudi je ravnateljica prvotno zahtevek tožnice z dne 20. 10. 2009 zavrnila kot neutemeljen in šele nato zaprosila za pravno mnenje odvetniško pisarno, aktiv ravnateljev in ravnateljski servis, navedeno ravnanje še ne ustreza zakonski definiciji trpinčenja na delovnem mestu v tem smislu, da bi bilo sistematično in ponavljajoče se negativno ali žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Ravnateljica je zaprosila za pravno mnenje in nenazadnje v skladu s tem mnenjem tudi ravnala. Ravnateljica je pridobila pravno mnenje ravnateljskega servisa dne 5. 11. 2009 (A10). Drži sicer, da je navedeno mnenje poslala tožnici šele z dopisom z dne 6. 1. 2010, vendar pa je navedeno očitno storila zato, ker je čakala še odgovor Ministrstva za šolstvo in šport. Iz odgovora na tožničino zahtevo za izplačilo premalo izplačanih stroškov prevoza (A9) z dne 17. 11. 2009 namreč izhaja, da je uradno pridobila mnenje pravnice ter da čaka še odgovor Ministrstva za šolstvo in šport. Glede samega časa izplačila je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi ravnateljice, ki je izpovedala, da jo je računovodkinja prosila, da z izplačilom še nekaj časa počakajo, ker so morali biti ob koncu koledarskega leta pozorni na bilanco. Na podlagi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do časa, ki je bil potreben, da je tožnica prejela izplačilo. Prav tako tudi izpoved ravnateljice, da jo je računovodkinja prosila, če lahko z izplačilom še malo počakajo ne kaže na to, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je bilo potrebno pridobiti predhodno soglasje Ministrstva za šolstvo in šport. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer res navajala, da je bil znesek tožnici izplačan takoj, ko je tožena stranka pridobila pravno stališče in obenem tudi pozitivni odgovor Ministrstva za šolstvo in šport, iz dopisa z dne 6. 1. 2010, pa izhaja, da s strani Ministrstva za šolstvo in šport ni bilo pozitivnega odgovora. Navedeno neskladje pa še ne dokazuje, da je tožena stranka oz. ravnateljica z izplačilom namerno zavlačevala oziroma ravnala nedopustno, nenazadnje je tožnica plačilo prejela, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedeno pa med strankama sploh ni sporno. Neutemeljen je očitek glede verodostojnosti priče B.B., sindikalne zaupnice. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved navedene priče, ki je potrdila ravnateljičino izpoved, da se je ta zavzemala, da bi prišlo s tožnico do dogovora glede višine izplačila stroškov prevoza ter izrecno poudarila, da ravnateljica ni namerno zavlačevala z izplačilom. Navedena priča je sicer res izjavila, da je bila o zadevi seznanjena s strani vodstva, vendar pa je izjavila tudi, da je bila v funkciji sindikalne zaupnice in da se je vsakič skušala postaviti na stran delavca, ravnateljica pa jo je vedno seznanila z zadevami in na tak način preverila skladnost z zakonom. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče, da bi bila sindikalna zaupnica seznanjena z zadevo na drugačen način. Na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede pedagoške konference, kjer naj bi ravnateljica tožnico na učiteljskem zboru pred vsemi izpostavila in jo okrivila za nastalo napako, je sodišče prve stopnje na podlagi izjav prič C.C., D.D. in E.E. ugotovilo, da je ravnateljica na pedagoški konferenci res izpostavila tožničin primer, vendar je zaključilo, da je to storila v povezavi z izpostavljanjem problematike pomanjkanja sredstev pri toženi stranki ter je v izogib podobnim napakam vse učitelje opozorila, da so dolžni preverjati pravilnost plačilnih list in obračunanih stroškov. Pritožba izpostavlja izjave drugih prič in skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, da navaja, da izjave teh prič niso potrdile trditev tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi s takšnim navajanjem pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Za svoj dokazni zaključek je sodišče prve stopnje navedlo tehtne razloge. Pri presoji izpodbijane odločitve pa je treba tudi upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izjave oz. izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da očitki tožnice, ki se nanašajo na oceno njene delovne uspešnosti za leti 2009 in 2010, ne predstavljajo trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Tožnica je navajala, da ravnateljica ni želela sklicati komisije za preizkus ocene ter da na komisijo ni bila vabljena. Dejstvo, da je tožena stranka navedene kršitve ponovila tudi v letu 2010, po mnenju tožnice kaže na trpinčenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku preizkusa ocene za leti 2009 in 2010 sicer kršila določbo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 s sprem.), da mora odgovorni imenovati komisijo v 15 dneh od vložitve zahteve za preizkus ocene ter določbo, da ima javni uslužbenec pravico do udeležbe v postopku preizkusa. Inšpektorat je namreč ugotovil postopkovne nepravilnosti ter toženi stranki naložil njihovo odpravo, kar izhaja iz obvestila z dne 9. 1. 2012 (A30). Tožena stranka je te postopkovne kršitve sanirala, tožnici je omogočila udeležbo v postopku preizkusa ocen za leti 2009 in 2010, kar izhaja iz zapisnika z dne 31. 12. 2012 (B49). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo protipravno ravnanje v smislu kršitve postopkovnih določb sicer podano, vendar pa je navkljub temu pravilno zaključilo, da ni možno govoriti o šikanoznem ravnanju, saj se ravnateljica očitno ni zavedala kršitev. Pri tem se je oprlo tudi na listine v spisu (A30), ki potrjujejo izpoved ravnateljice, da komisije po vložitvi ugovora ni takoj sklicala, ker je menila, da mora biti ocenjevalni list podpisan s strani tožnice, ter da je komisijo sklicala, ko je ugotovila, da ji to nalaga zakon. Šikanoznega ravnanja po naravi stvari ni mogoče storiti zgolj iz malomarnosti. Očitek, da se je ravnateljica zavedala kršitev, bi bil možen šele po prejemu obvestila o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora z dne 9. 1. 2012 (A30), četudi je že pred tem dobila pravno mnenje. Prav tako so neutemeljeni očitki pritožbe, da naj bi ravnateljica z enostranskimi informacijami o tožnici, obrekovanjem in manipulacijami vplivala na člane komisije, zaradi česar naj komisija ne bi delovala samostojno in neodvisno. Navedeno namreč ne izhaja iz izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama B.B. in N.N., ki sta potrdili, da je komisija delovala samostojno in neodvisno. Sodišče prve stopnje je v zvezi z oceno delovne uspešnosti tožnice za leti 2009 in 2010 nenazadnje upoštevalo tudi dejstvo, da se tožnica zoper odločitev komisije ni pritožila, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča ni povsem zanemarljivo pri presoji obstoja trpinčenja.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je ravnateljica tožnici onemogočila izvajanje dodatnih ur likovne vzgoje v obliki učnih skupin. Tožnica je sicer res v dopisu z dne 14. 12. 2011 (A26) spraševala toženo stranko, zakaj se ne bodo v šolskem letu 2011/2012 oblikovale učne skupine pri likovni vzgoji, vendar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi listinske dokaze (A13, B35, B13, B16, B29), iz katerih jasno izhaja, da je tožena stranka tožnico večkrat pozvala k izvajanju učnih skupin ter jo opozarjala, da ji v primeru neizvajanja teh ur dodatek ne pripada in ji bo ukinjen. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica tudi v letu 2010/2011 ni opravljala 30 % dodatnega likovnega pouka z delitvijo učencev na dve skupini, v nasprotju z izjavo tožnice, ki je izpovedala, da se je v preteklih letih izvajala delitev učnih skupin. Tožnica je sicer res izpovedala, da je v preteklih letih to izvajala, ni pa natančno navedla let, saj je navedla, da je potrebno vpogledati v dokumentacijo. Za leto 2010 in 2011 pa je izrecno izpovedala, da ji ravnateljica in pomočnica nista dali urnika, ampak sta ji rekli, naj si sama najde možnost izvajanja tega. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno sklepalo, da tožnica v navedenem šolskem letu teh učnih skupin ni izvajala. Tožnica sicer navaja, da ni bila njena naloga, da sama najde možnost izvajanja, vendar pa iz izpovedi ravnateljice izhaja, da je edina stvar, ki bi jo tožnica morala storiti skupaj z učiteljem računalništva to, da bi razdelila učence na vozače in nevozače. Pojasnila je, da to naredijo ostali učitelji, npr. pri dodatnem, dopolnilnem pouku. Izpovedala je še, da se je pomočnica trudila z urniki, da so urniki vsako leto težje sestavljivi zaradi izbirnih predmetov in velikega števila otrok. Poudarila je, da pri drugih strokovnih delavcih ni storila nič drugače kot pri tožnici. Navedeno je potrdila tudi pomočnica ravnateljice F.F., ki je izpovedala, da tožena stranka tožnice v zvezi z oblikovanjem učnih skupin ni obravnavala drugače. Tožnica sicer v pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da sta bila predmeta likovna vzgoja in računalništvo na urniku istočasno, vendar pa iz njene izpovedi izhaja, da teh skupin ni mogla (oz. želela) izvajati, ker bi morala z učiteljem računalništva (pri čemer ni sporno, da je bilo računalništvo na urniku 7. šolsko uro) določiti ali gre učenec k eni ali drugi uri pouka. Ravnateljica je pojasnila, da bi se skupini vsak teden zamenjali in da bi bilo na tak način zagotovljeno izvajanje 30 % dodatnih ur v obliki učnih skupin in da tožnica ne bi s tem kršila nobenih predpisov ter učenci ne bi bili v ničemer prikrajšani. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnateljica tožnici ni onemogočala izvajanje dodatnih ur likovne vzgoje v obliki učnih skupin.

17. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da zavrnitev tožničinih predlogov za izobraževanje ne predstavlja neenake obravnave oz. nedopustnega ravnanja. Tožnica je uveljavljala, da je bila neenako obravnavana s tem, ko je morala iti po soglasje za izobraževanje iz retorike na svet šole, ravnateljica pa naj bi ji zavračala tudi brezplačna predavanja. Ravnateljica je pojasnila, da je bil razlog, zaradi katerega je zavrnila izobraževanje iz retorike, v visokih stroških izobraževanja, ki so znašali 1.500,00 EUR. Pritožba sicer uveljavlja, da je bila kotizacija za izobraževanje iz retorike kasneje znižana na 528,00 EUR, in da iz preglednice izobraževanja, ki jo je predložila izhaja, da so bili nekaterim delavcem tožene stranke izplačani visoki stroški izobraževanja, za odobritev katerih pa tožena stranka ni zahtevala soglasja sveta šole oz. iz tega razloga delavcem izobraževanja tudi ni zavrnila. Četudi je bila kotizacija za navedeno izobraževanje znižana, ravnateljica ni bila dolžna delavki odobriti izobraževanja. V skladu z 172. členom ZDR ima delavec sicer res pravico, da se izobražuje, delodajalec pa mu je dolžan to pravico zagotoviti, vendar le, če to terjajo potrebe delovnega procesa. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, je v pristojnosti ravnateljice, katera izobraževanja bo odobrila in katera ne, upoštevaje ceno izobraževanja in lastno oceno, koliko lahko izobraževanje prispeva k izboljšanju pouka. To pomeni, da lahko zavrne tudi brezplačna izobraževanja, če presodi, da niso potrebna za delovni proces. Pritožbeni očitek, da iz predloženih izjav tožene stranke ne izhaja, da je ravnateljica ostalim delavcem zavračala brezplačna predavanja, v okviru navedenega ni relevanten, saj se različna izobraževanja ne morejo primerjati med seboj. Ravnateljica je še izpovedala, da tožnice v zvezi z izobraževanjem ni obravnavala drugače od ostalih in je ni želela oškodovati. Res je sicer izpovedala, da je odobrila izobraževanja povprečno približno do 500,00 EUR, vendar pa navedeno še ne pomeni, da je bila dolžna odobriti izobraževanje iz retorike tožnici, četudi je bila kotizacija znižana na 528,00 EUR. Pritožba uveljavlja, da je ravnateljica tožnico napotila po soglasje na svet šole, kar nikomur drugemu ni bilo potrebno. Ravnateljica je v zvezi z navedenim pojasnila, da izobraževanja iz retorike ni upala odobriti, ker je bilo že prejšnjemu ravnatelju velikokrat rečeno, da negospodarno upravlja s sredstvi, zato je tožnici naročila, da naj da prošnjo na svet zavoda. Navedeno je potrdila priča B.B.. Iz zapisnika sveta tožene stranke z dne 12. 6. 2008 (A3) celo izhaja, da ravnateljica kljub visokemu strošku ni predlagala zavrnitve, pač pa, da se tožnici odobri polovica zneska, o preostalem znesku pa je bil sprejet sklep, da bo svet šole odločal v jeseni, s čimer so se člani sveta šole strinjali. Navedeno kaže, da je ravnateljica s tem, ko je tožnico poslala po soglasje na svet šole, ravnala preudarno, ne pa da je nad njo izvajala trpinčenje. Glede brezplačnega predavanja oz. razstave v G. pa je ravnateljica izpovedala, da ni bila pomembna oz. da ne bi prispevala h kakovosti pouka, kar je v njeni pristojnosti, četudi ni strokovnjakinja na področju likovne vzgoje. Nenazadnje pa bi se tožnica lahko brezplačne razstave oz. predavanja v G. samoiniciativno udeležila, saj iz vabila (A42) izhaja, da je bila omenjena razstava v soboto dne 23. 10. 2010, torej na dela prost dan. Glede prepoznega posredovanja vabila za udeležbo na študijski skupini likovne vzgoje pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno enkratno dejanje ni mogoče oceniti za trpinčenje na delovnem mestu. V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožena stranka ni podala trditvene podlage glede tega, da naj bi enkrat zavrnila brezplačno izobraževanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla dovolj specificirano trditveno podlago.

18. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnateljica v času bolniškega staleža ni kršila pravic tožnice z nalaganjem dela. Tožnica je zatrjevala, da ji je ravnateljica najprej po sodelavki poslala zahtevo, da napiše poročila zaključnih ocen za dve učenki in da dvema učencema vpiše manjkajoče ocene. Dopis tožene stranke z dne 17. 6. 2011 (B36) potrjuje izpoved ravnateljice, da je tožnico, ki je bila v juniju 2011 na bolniškem dopustu, zaprosila le za nekaj informacij glede dveh učencev, ki nista imela zadosti ocen ter za obrazložitev zaključnih ocen dveh učenk. Pritožba sicer uveljavlja, da je navedeni zaključek v nasprotju z listinskimi dokazi (pri čemer ne navede konkretno katerimi) ter v nasprotju z izjavo tožnice in priče A.A.. Vendar pa je tožnica na zaslišanju izpovedala, da ji je ravnateljica po sodelavki poslala zahtevo, da napiše poročili za dve učenki za njuni zaključni oceni in da dvema učencema manjka ena ocena pri predmetu zgodovine. Ravnateljica pa je izpovedala, da je od tožnice pričakovala le, da pojasni ocene dveh učencev, ena od teh je bila ustna ocena v redovalnici, za katero učenec ni vedel, na kakšni osnovi je bila vpisana v redovalnico. Navedeno pa tudi ni v nasprotju s pisno izjavo priče A.A., ki je sicer res izjavila, da ji je ravnateljica preko sodelavke L.L. naložila, da redovalnico odnese k tožnici. Četudi se pričanji ravnateljice in priče A.A. ne ujemata glede načina, na katerega je ravnateljica pristopila do priče A.A. in ji naložila obisk tožnice, navedeno še ne pomeni, da se sodišče prve stopnje ne more opreti na izpoved ravnateljice. Gre namreč za dokazno oceno sodišča prve stopnje, komu verjeti in komu ne ter kako upoštevati posamezne izpovedi povezane z drugimi dokazi. Četudi je torej ravnateljica od tožnice zahtevala, da v izogib nadaljnjim nejasnostim napiše poročilo za zaključni oceni dveh učenk, oziroma da uskladi ocene osebne redovalnice z ocenami v glavni redovalnici, pa takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu, ki vendarle mora pomeniti ponavljajoče se ali sistematično nedopustno ravnanje, kar pa takšno posamično dejanje ni.

19. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da niso nedopustni pozivi tožene stranke tožnici, da naj izpolni evidenco delovnega časa v skladu z notranjimi navodili tožene stranke, niti odločitev tožene stranke o dnevni obvezni prisotnosti tožnice v šoli, niti neupoštevanje tožničinih presežnih ur. Pritožba uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do e-sporočila z dne 26. 11. 2011, v katerem je tožnica odgovorila na očitke tožene stranke v zvezi z domnevno napako pri vodenju evidence delovnega časa, zaradi česar meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče poudarja, da je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati. Opredeliti se je dolžno le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. V konkretnem primeru navedeni dokaz ni bistvenega pomena za odločitev, saj je tožnica enaka pojasnila kot v navedenem e-sporočilu, podala tudi v svoji izpovedi. Ukrep 8-urne prisotnosti na delu na šoli ne predstavlja nedopustnega ravnanja v smislu prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. Tožena stranka je namreč tožnico v dopisih večkrat opozorila (B40, B41, A42), da ji bo, v kolikor ne bo pravilno izpolnila evidence delovnega časa za mesec september 2011 in pravilno ovrednotila ur za priprave letnih delovnih načrtov, odredila obvezno osemurno prisotnost v šoli. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi ravnateljice in pomočnice pravilno ugotovilo, da tožnica evidence delovnega časa ni vodila na dogovorjen način, v primerjavi z ostalimi si je pisala več ur, kot je bilo dogovorjeno v navodilih, kar pomeni, da je imela presežek ur. oz. nadure, katerih ji tožena stranka ni odredila. Tožnica evidenc delovnega časa ni popravila, kar izhaja iz elektronskih sporočil (A42) ter je toženo stranko celo spraševala, kdaj ji bo presežne ure izplačala. Da pri odrejenem ukrepu ni šlo za očitno negativno in žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožnici, pa nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi priče H.H., ki je izpovedala, da je bila obvezna prisotnost na delu odrejena tudi njej. Pritožba se ne strinja z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje vse učitelje, ki evidence delovnega časa niso izpolnjevali v skladu s sprejetimi pravili, obravnavala enako in nepravilno vpisanih ur ni upoštevala. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave priče C.C., ki naj bi ji tožena stranka presežek ur dejansko priznala, niti do predloženih listinskih dokazov (evidenc delovnega časa za šolsko leto 2011/2012, poročil za mesec september 2011 in mesečnih obračunov plač za šolsko leto 2011/2012). Meni, da je sodba v tem delu dejansko neobrazložena, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedenih listinskih dokazov ni upoštevalo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje se do navedene dokumentacije sicer res ni izrecno opredelilo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj iz dokaznega sklepa izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo tudi ob upoštevanju le-te. Od sodišča namreč ni mogoče pričakovati, da se bo v obširnejših zadevah v obrazložitvi sodbe opredelilo do čisto vsakega posameznega dokaza, saj bi s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja izplačila nadur, ki jih tožena stranka ni odredila, sledilo izpovedi ravnateljice in pomočnice, ki sta zavrnili, da bi komurkoli priznali ure, ki so presegle kvote določene v navodilih, niti delavki C.C. ne. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje neupravičeno dalo večjo težo izjavam ravnateljice in pomočnice ravnateljice, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišče prve stopnje skladno z določbo 8. člena ZPP prosto presoja izvedene dokaze in v zvezi s tem ni vezano na nobena dokazna pravila. Tudi v kolikor bi tožena stranka priči C.C. presežek ur dejansko priznala in izplačala, tožnici pa ne, tako ravnanje še ne bi predstavljalo trpinčenja v smislu zakonske definicije. Nenazadnje bi tožnica lahko, v kolikor je menila, da je upravičena do izplačila navedenih nadur, uveljavljala sodno varstvo.

20. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi s pritiski glede evidence ur za junij 2012 in da tožnici ni bil omogočen vpogled v evidence tožene stranke. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do tožničine navedbe, da ji tožena stranka ni omogočila vpogleda v evidence. Prvostopenjsko sodišče je namreč sledilo izpovedi ravnateljice, ki je izpovedala, da je bila evidenca glede števila ur enaka za vse učitelje ter da bi lahko tožnica prišla k pomočnici in evidence vpogledala. Tožnica v pritožbi niti ne zanika, da tega ni storila, v pritožbi zgolj vztraja, da bi ji morala tožena stranka omogočiti vpogled v navedene evidence.

21. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nad tožnico ni bilo izvajano trpinčenje v zvezi z opozarjanjem na prepoved kajenja v šolskih prostorih in okolici šole. Ravnateljica je izpovedala, da tožnice na sestankih ni poimensko izpostavljala, pač pa je vse kadilce enotno obravnavala in jih na sestankih in konferencah kot skupino večkrat opozarjala in prosila, da tega ne počnejo, ker krnijo ugled šole in dajejo slab zgled učencem. Navedeno so potrdile tudi pomočnica ravnateljice ter priče N.N., O.O., B.B.. Iz pisnih izjav učiteljev izhaja, da so nekateri delavci, med temi tudi tožnica, kljub prepovedi kadili na pločniku pri šoli ter ob telovadnici. Pritožba se sklicuje na izjave prič, ki so navajale, da je ravnateljica tožnico poimensko izpostavljala na sestankih ter prvostopenjskemu sodišču, da jih ni dokazno ocenilo. Naveden očitek je neutemeljen, sodišče prve stopnje je v skladu z načelom proste presoje dokazov upoštevalo tudi navedene dokaze, vendar je pri skupni dokazni oceni, pravilno, večjo težo poklonilo številnim izpovedim in izjavam prič, ki niso izpovedovale v korist tožnice. Posledično je pravilno zaključilo, da tudi če bi šlo na sestankih za poimensko izpostavljanje učiteljev v zvezi s kajenjem v bližini šole, navedeno ne predstavlja nedopustnega ravnanja, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 22. Glede omejevanja možnosti komuniciranja pritožba vztraja, da je bila tožnici onemogočena komunikacija z ravnateljico, predvsem preko e-pošte, saj jo je ravnateljica pogosto ignorirala. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ne opredeli do navedb in dokazov tožnice, iz katerih je razvidno, da je bila tožnici onemogočena komunikacija z ravnateljico tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi s takšnim navajanjem pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Za svoj dokazni zaključek, da tožena stranka tožnici ni omejevala komunikacije, je sodišče prve stopnje navedlo tehtne razloge. Kot že omenjeno pa od sodišča ni mogoče zahtevati (sploh v obsežnejših zadevah), da se v obrazložitvi sodbe opredeli do čisto vsakega dokaza, ki ga je sicer izvedlo in navedlo v dokaznem sklepu. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved ravnateljice, obsežno elektronsko korespondenco med tožnico in ravnateljico, listine v spisu (B25, B37, B46), ki dokazujejo, da se je ravnateljica trudila vzpostaviti stik s tožnico in jo večkrat povabila na razgovor. Upoštevalo je tudi izjave prič, predlaganih s strani tožnice, iz katerih izhaja, da je bila tožnici na konferencah večkrat odvzeta beseda in da jo je morala zato izsiliti. Tudi izpovedi oz. izjave navedenih prič je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, ter upoštevalo, da predstavljajo manjšino strokovnih delavcev, pri čemer sta bili H.H. in C.C. tudi sami v sporu z ravnateljico. Sodišče prve stopnje je pri skupni dokazni oceni, pravilno, večjo težo poklonilo številnim izjavam sodelavcev, ki niso izpovedovali v korist tožnice. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost teh prič, zaposlenih pri toženi stranki, ker naj bi bile v podrejenem položaju in pod pritiskom tožene stranke. Res je sicer, da so priče, ki so podale izjave, pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovim izjavam.

23. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da so neutemeljeni tudi očitki v zvezi z obrekovanjem. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo izpoved ravnateljice, ki je izpovedala, da so se delavke, ki evidence delovnega časa niso pravilno izpolnjevale, izločile same, ker niso želele priznati napake. Četudi pritožba vztraja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na izpoved priče I.I., saj je bil on v.d. ravnatelja pred spornim obdobjem, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz pričanja P.P. ne izhaja, da bi bila tožnica izolirana, saj je izpovedal, da je bila skupaj z drugimi učitelji v kabinetu. Navedbe priče I.I. o tem, da tožnica ni imela težav s sprejemanjem avtoritete, niso relevantne v zvezi z vprašanjem obstoja obrekovanja, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeliti. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da priče D.D., C.C., H.H. in A.A. na zaslišanju niso potrdile, da jih je ravnateljica na letnih razgovorih opozarjala, da naj se s tožnico ne družijo. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo tudi na izpoved pomočnice ravnateljice, ki je izpovedala, da ni širila lažnih govoric med delavci o preveč vpisanih urah s strani tožnice in da v zvezi s tem ni diskreditirala tožnice, saj je tožnica v evidenco resnično napisala veliko preveč ur. Četudi je tožnica v evidenco vpisala zgolj 60 ur preveč in ne 200, je to še vedno nedopustno. Če sta ravnateljica in pomočnica ravnateljice takšno nedopustno ravnanje izpostavljali, ni mogoče trditi, da gre za ravnanje, ki bi ustrezalo zakonski definiciji trpinčenja na delovnem mestu.

24. Tudi v zvezi z okoliščinami neobjavljanja dosežkov pri likovni vzgoji, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ravnateljica tožničinih uspehov ni skrivala ter da ji ni mogoče očitati, da jih namenoma ni objavljala. Navedeno namreč ne izhaja iz izpovedi prič, niti iz pisnih izjav prič. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročil pravilno ugotovilo, da so učenci pod mentorstvom tožnice v letih 2009 do 2011 dosegali pomembna priznanja. Tožnica v pritožbi vztraja, da ravnateljica iz tožničinih poročil v letna poročila namerno ni vnesla tistih priznanj in nagrad, ki jih je navedla v tožbi, pri čemer pa v pritožbi ne navede konkretno, katerih priznanj in nagrad. Četudi pa ravnateljica tožene stranke ni objavila katerega od priznanj, navedeno še ni mogoče označiti za trpinčenje v smislu zakonske definicije.

25. Glede prepovedi udeležbe na J. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici udeležba na navedenem dogodku zavrnjena, ker je zamudila rok za prijavo. Pritožba sicer vztraja, da prijave 10 ur in pol po poteku roka ni mogoče šteti za bistveno prepozno, vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti. Nesporno dejstvo je, da je tožnica zamudila rok za prijavo na navedeni dogodek, zato ji je tožena stranka utemeljeno zavrnila udeležbo. Ukrep zavrnitve udeležbo na omenjenem dogodku ne kaže na neenako obravnavo oz. šikaniranje tožnice. Prvostopenjsko sodišče se res ni opredelilo do navedb tožnice, da ji je tožena stranka neupravičeno izdala račun za prevoz učencev v višini 65,10 EUR. Četudi je tožena stranka tožnici nezakonito izdala naveden račun, navedenega ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu, ki vendarle mora pomeniti ponavljajoče se ali sistematično nedopustno ravnanje, kar pa takšno posamično dejanje ni.

26. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da so neutemeljeni očitki v zvezi s prekomerno delovno obveznostjo v šolskem letu 2011/2012. Tožnica je izpovedala, da je imela v navedenem šolskem letu ob četrtkih 7 šolskih ur in da je v zvezi s tem pomočnici ravnateljice predlagala spremembo, kar ji je bilo zavrnjeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved ravnateljice, ki je izpovedala, da tožnica ni bila edina učiteljica, ki je imela 7 ur pouka in da so nekateri učitelji imeli celo več ur, če so imeli npr. preduro. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom proste presoje dokazov verjelo izpovedi ravnateljice. Pritožba tako ne more uspešno uveljavljati, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov. Tudi izpoved priče je dokaz, ki ga sodišče tako kot ostale (npr. listinske) dokaze prosto presoja in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Prvostopenjsko sodišče je upoštevaje izpoved ravnateljice, da je bila tožnica edina učiteljica za likovno vzgojo, da število ur pouka, ki jih je imela na teden, ni preseglo dovoljene kvote ter upoštevaje dejstvo, da je imela tožnica ob sredah in petkih le tri ure pouka (kar je celo sama izpovedala), pravilno zaključilo, da tožnica ni bila prekomerno obremenjena.

27. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožnici v šolskem letu 2012/2013 zmanjšala število ur pouka. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved ravnateljice in pomočnice, ki sta izpovedali, da je tožnica predhodno sama izrazila željo, da ji tožena stranka odvzame predmet državljanske vzgoje in etike ter je za ta predmet predlagala drugo učiteljico. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se je navedeno elektronsko sporočilo, v katerem je tožnica izrazila željo, da ji tožena stranka odvzame predmet državljanske vzgoje in etike, nanašalo zgolj na šolsko leto 2011/2012 in ne na 2012/2013, vendar pa dejstvo, da tožnica za to šolsko leto ni izrazila želje, da se ji odvzame navedeni predmet, še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko ji je v navedenem šolskem letu ta predmet odvzela. Pritožbeni očitek, da ta predmet ni izbirni, ni relevanten. Pomočnica in ravnateljica sta izpovedali, da se vsako leto znova naredi razpored, kdo bo kaj učil ter da se navedeni razpored spreminja. Ravnateljica je pojasnila, da je v skladu z zakonodajo vsak učitelj, ki ima od 19 do 27 ur na teden, 100 % zaposlen. Razlika je le v tem, da se od 22 ur navzdol šteje kot zmanjšana obremenitev in učitelj ne dobi delovne uspešnosti od teh ur, medtem ko nad 22 ur dobi delovno uspešnost. Tudi Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 s sprem.) daje v 124. členu pooblastilo ravnatelju, da lahko učitelju določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom. V skladu z navedenim zmanjšanje učne obveznosti tožnici, ki je kljub zmanjšanju še vedno prejemala 100 % plačo, ne predstavlja protipravnega ravnanja, še manj pa trpinčenja.

28. Da sodišče prve stopnje ni sledilo tožničini izpovedi, ne pomeni, da njenih navedb o onemogočanju pogojev za delo s strani tožene stranke ni upoštevalo, kot tožnica uveljavlja v pritožbi, saj je stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom proste presoje dokazov verjelo ravnateljici, ki je glede pogojev za delo izpovedala, da je bila tožničina učilnica ena od prvih, ki so se začele izboljševati in da šola ni razpolagala s sredstvi za nakup dragih zatemnitvenih zaves. Izpovedi ravnateljice je sledilo tudi v delu, da je bila zraven tožničinega kabineta računalniška učilnica in da bi tožnica lahko stopila do računalničarja, ki bi ji naložil programe. Oprlo se je tudi na pisne izjave učiteljev R.R. (B78), S.S. (B79), T.T. (B80) in ostale izjave strokovnih sodelavcev (B85-B87), iz katerih izhaja, da so imeli vsi učitelji enake pogoje dela in da tožnica v zvezi s tem ni bila prikrajšana. Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo e-pošte ravnateljice z dne 8. 8. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega e-sporočila (B44) izhaja zgolj, da je ravnateljica naročila pet omar s stekli za tožničino učilnico. Dejstvo ali je tožnica izpovedala, da so v likovni učilnici bile zavese, ali zgolj žaluzije, ni odločilno dejstvo pri presoji vprašanja ali je tožena stranka tožnici onemogočala pogoje za delo. Pritožba se nadalje ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tudi v ravnanju, povezanim z nakupom likovnega materiala, ni bilo nepravilnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je odločitev o načinu nakupa likovnega materiala v pristojnosti vodstva šole, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ravnateljica pa je prepričljivo pojasnila, da se je za drugačen način zbiranja denarja odločila zaradi transparentnosti. Sodišče prve stopnje je sledilo njeni izpovedi, ni pa sledilo izpovedi tožnice, ki je vztrajala, da se denar ni pobiral pavšalno. Dejstvo je, da ravnateljica ni pridobila soglasja na svetu staršev za nakup likovnega materiala, čeprav se je zavezala, da ga bo pridobila, sicer ni korektno. Vendar pa takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

29. Glede opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovne kršitve z dne 28. 5. 2012, glede katerega je tožnica zatrjevala, da je plod trpinčenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost navedenega opozorila, čeprav mu tega ne bi bilo treba. Utemeljenost opozorila pred odpovedjo se namreč presoja v postopku presoje (ne)zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa tožena stranka tožnici sploh ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neutemeljenost navedenega opozorila.

30. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tudi skupna ocena celotnega niza vseh obravnavanih okoliščin ne daje podlage za zaključek, da je šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici. Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo trpinčenja na delovnem mestu in tudi ne kakšnega drugega prepovedanega ravnanja tožene stranke, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo.

31. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

32. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).