Jedro

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. Nevarnost stvari se presoja glede na njene temeljne lastnosti, ne pa glede na ravnanje oseb, ki z njo upravljajo. Črpalni jašek globine 3 m, redoma prekrit s pokrovom, ni nevarna stvar. Povečano tveganje za nastanek škode je predstavljal jašek, ki po končanju del v njem ni bil ponovno pokrit. Izvor nevarnosti torej ni bil v lastnostih stvari, marveč v opustitvi dolžnega ravnanja.

Ob enaki zakonski in podzakonski podlagi, ki je pomembna tudi v obravnavani zadevi (ZGO-1 in Uredba), je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da investitorstvo samo za sebe ne utemeljuje odškodninske odgovornosti do delavcev izvajalca, da lahko njegovo odgovornost utemeljuje le njegova neskrbnost, da so investitorjeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določene predvsem v fazi načrtovanja, da je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev, in da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov (to je naloga izvajalca).

Koordinator (med drugim) usklajuje izvajanje temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu ter zagotavlja sodelovanje in medsebojno obveščanje izvajalcev del, ki bodisi hkrati ali eden za drugim delajo na gradbišču. To pa ne pomeni, da je dolžan vsakodnevno in vsak čas nadzorovati izvajanje predpisanih in dogovorjenih varnostnih ukrepov. To je v domeni izvajalcev del (in morebitnih njihovih podizvajalcev).

V ponovljenem postopku sodišče ne opravi več prvega naroka za glavno obravnavo, ampak narok, stroški pa se priznajo po tar. št. 20/2 OT za drugi in naslednje naroke. V ponovljenem postopku se upoštevajo že vložene vloge.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo in sklep ter pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 28.150,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 7.903,83 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 10,00 EUR.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, oziroma da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Toženka je kot investitor in naročnik odgovorna krivdno in objektivno ter solidarno z delodajalcem tožnika. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Nezavarovan in odprti jašek, mimo katerega hodijo delavci in medtem opravljajo različna dela, predstavlja nevarno stvar. Povečana nevarnost na gradbišču je posledica toženkinih ravnanj. Njena odgovornost je tudi krivdna, ker ni pravočasno in ustrezno poskrbela za zavarovanje jaška (opozorila, navodila).

Toženka kot investitor je bila prek svojega zaposlenega A. A. vseskozi prisotna na gradbišču in je bila seznanjena s stanjem na gradbišču, med drugim tudi z nepravilno zavarovanim jaškom. Kljub temu ni ukrepala. Nepravilna je razlaga 8. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba), da je naloga koordinatorja in ne naročnika, da zagotavlja sodelovanje in obveščanje izvajalcev del, ki bodisi hkrati bodisi drugi za drugim delajo na istem gradbišču. Prav tako ne drži, da je neposredno zagotavljanje varnostnih ukrepov naloga izvajalca in ne investitorja. Pri tehtanju odgovornosti za tako hudo škodo, kot jo je utrpel tožnik, je treba upoštevati, da je koordinatorja izbrala toženka. Dela in naloge ter navodila zanje so izhajali iz toženkine sfere.

Jašek ves čas gradnje ni bil zavarovan na način, predviden v varnostnem načrtu. Zaradi takšne nedopustne prakse je dejansko postal nevarna stvar. Toženkin inženir A. A. je bil z načrtom seznanjen. Koordinator ni opravil svoje naloge, toženkin delavec pa ni reagiral na nestrokovno opravljanje koordinatorjevih nalog.

Dejstva v zvezi z vlogo A. A. na gradbišču so zmotna. Da je med gradnjo dnevno opravljal dejansko kontrolo, koordinacijo, nadzor dela izvajalcev in podizvajalcev, potrjujejo izjave prič B. B., C. C., D. D. in izvedenke. Ti dokazi potrjujejo, da je izvrševal dejansko kontrolo, koordinacijo in nadzor nad delom izvajalcev ter podizvajalcev. Ker je bil dnevno na gradbišču, mu ni moglo ostati neznano, da jašek ni bil pravilno zavarovan. Kot odgovorni vodja del in kot predstavnik investitorja bi moral poskrbeti za njegovo zaščito. Poleg tega toženka iz naslova odgovornosti za drugega odgovarja tudi za opustitev koordinatorja. Upoštevaje sklep VS RS II Ips 210/2010 se za delavca šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca, v takem razmerju je bil tudi koordinator do toženke.

Da toženka ni izpolnila svojih obveznosti glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, potrjuje tudi izvedensko mnenje. Tako v pisnem mnenju kot na obravnavi je izvedenka jasno navedla, da teh obveznosti ni izpolnila. Glede na to, da ni postavilo drugega izvedenca, je sodišče očitno mnenje sprejelo. Nesprejemljivo je zato stališče v 10. točki obrazložitve, da ga ni upoštevalo, kolikor presega njeno strokovno področje. Ker sodišče ni obrazložilo, v katerem delu se je spustila v pravno presojo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nepravilno zavarovan črpalni jašek na gradbišču, kjer delavci hodijo in opravljajo različna gradbena dela, predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Ker ni poskrbela za pravilno zavarovanje jaška ter ni izvedla ustreznih opozoril in navodil delavcem s strani koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, toženka odgovarja tudi krivdno.

3. Tožnik v pritožbi zoper sklep uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu nagrade in stroškov upoštevalo napačno vrednost spornega predmeta. Ker je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 240/2017 z dne 21. 9. 2017 pravnomočno odločeno, da odškodnina znaša 17.100,00 EUR, bi sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta moralo upoštevati ta znesek, in ne 28.150,00 EUR.

4. Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ji prizna vse priglašene stroške, podrejeno pa, da ji prizna višjo nagrado in stroške za pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku in za opravljeni narok, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje bi moralo prvi narok v novem postopku šteti za prvi narok za glavno obravnavo in ga temu ustrezno stroškovno ovrednotiti po tar št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Iz enakega razloga sta tudi prvi dve pripravljalni vlogi v novem postopku ovrednoteni prenizko, saj bi bilo treba upoštevati tar. št. 19/1 in 19/2 OT.

5. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

_O tožnikovi pritožbi zoper sodbo_

7. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je pri nameščanju kulir plošč na gradbišču padel v črpalni jašek, ki ga je v času škodnega dogodka izvajalec pustil nezavarovanega. Toženka odgovarja, ker ni pravočasno poskrbela za ustrezno in pravilno zavarovanje črpalnega jaška z zaščitno ograjo, opozorilnimi napisi ter ustreznim opozorilom in navodilom delavcem s strani koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. V odzivu na toženkin odgovor, da je opravila vse obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti na gradbišču, pa je navedel, da je bil jašek ves čas nezavarovan.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zahtevku oprlo na ugotovitve, - da je tožnik 24. 5. 2012 pri polaganju kulir plošč na gradbišču padel v nezavarovan jašek, - da je bil zaposlen pri T.-X, d. o. o., in da mu je delo na dan škodnega dogodka (in tudi sicer) odredil bodisi skupinovodja bodisi delovodja, zaposlen bodisi pri T.-X, d. o. o., bodisi pri T., d. o. o., - da je bil T.-X, d. o. o., podizvajalec T., d. o. o., ki je kot izvajalec del sklenil pogodbo s toženko kot naročnico del, ki so se izvajala na gradbišču, - da je dela v jašku opravljal drug izvajalec del na istem gradbišču, in sicer izvajalec strojnih instalacij, - da je bila toženka investitor in naročnik del, ki so se izvajala na gradbišču, - da je toženka za koordinatorja za varnost in zdravje pri delu imenovala C. C., s. p., - da je izvajalec del T., d. o. o., kot osebo, odgovorno za varnost in zdravje pri delu, imenoval D. D., - da je varnostni načrt določal, da so vodje posameznih del dolžni obvestiti koordinatorja o začetku del in o svoji prisotnosti na gradbišču in da so se dolžni usklajevati po posameznih delovnih fazah, - da je bil A. A. pomočnik direktorja pri toženki, zadolžen za investicije, in da ni imel nalog v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, - da izvajalci del niso imenovali delavca, ki bi zagotavljal usklajeno izvajanje skupnih varnostnih ukrepov, - da bi bil ta zadolžen za vsakodnevno usklajevanje teh ukrepov in ne bi dovolil, da se delovne faze pri delu v jašku prekrivajo z delovno fazo pri polaganju kulir plošč.

9. Sodišče je zaključilo, - da toženka ni bila tožnikov delodajalec, - da so v skladu z 39. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) delodajalci dolžni določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje skupnih varnostnih ukrepov, - da zagotavljanje izvrševanja varnostnih ukrepov ni naloga naročnika, ampak izvajalcev del, - da je bil sodelovanje in medsebojno obveščanje izvajalcev del, ki so hkrati delali na gradbišču, z vidika preprečevanja poškodb dolžan zagotoviti koordinator za varnost in zdravje pri delu, - da je toženka koordinatorja imenovala in da ni izkazano, da bi izbrala neusposobljeno osebo ali da bi delala po njenih (neustreznih) navodilih.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotno ugotovljeni vlogi toženkinega delavca A. A. Izpovedbe, na katere se opira pritožba, ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti ugotovitve, da A. A. ni bil zadolžen za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču, niti ni izvrševal dejanskega nadzora nad delavci izvajalcev in njihovih podizvajalcev. Ugotovitev temelji na celoviti oceni izpovedb vseh prič. Nenazadnje tudi iz tožnikove izpovedbe in iz izpovedb prič, na katere se sklicuje pritožba, izhaja, da je tožniku odrejal delo bodisi njegov nadrejeni pri njegovem delodajalcu bodisi delavec izvajalca del. Taka je bila tudi tožbena trditev. Četudi je bil A. A. pogosto navzoč na gradbišču, to ne zadostuje za ugotovitev, da je organiziral, vodil, odrejal in nadziral dela (kar bi utemeljevalo zaključek, da je tožnik dejansko opravljal delo za toženko). Pritožbeno stališče, da je toženka odgovorna iz razloga, ker je A. A. vsak dan hodil mimo nezavarovanega jaška, je neutemeljeno že zato, ker v sodbi take ugotovitve ni. Poleg tega je tožnik sam izpovedal, da je bil jašek sicer pokrit in da je bil pokrov odmaknjen le v času škodnega dogodka.

11. Neutemeljen je očitek o pomanjkljivih razlogih glede neupoštevanja dela izvedenskega mnenja. V izpodbijani sodbi je navedeno, v katerem delu je sodišče mnenje upoštevalo, v katerem delu pa je ocenilo, da je izvedenka podajala mnenje o pravnih vprašanjih (10. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo njeno mnenje o razlogih za tožnikov padec in ukrepih, ki bi preprečili padec. Ali je toženka ravnala skrbno oziroma ali je izpolnila svoje (predpisane) obveznosti v zvezi z zagotovitvijo varnosti in ali je katera od njenih opustitev v vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku, pa je pravilno opredelilo kot pravno vprašanje.

12. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. Kot je navedeno v 6. točki obrazložitve, se nevarnost stvari presoja glede na njene temeljne lastnosti, ne pa glede na ravnanje oseb, ki z njo upravljajo. Črpalni jašek globine 3 m, redoma prekrit s pokrovom, ni nevarna stvar. Povečano tveganje za nastanek škode je predstavljal jašek, ki po končanju del v njem ni bil ponovno pokrit. Izvor nevarnosti torej ni bil v lastnostih stvari, marveč v opustitvi dolžnega ravnanja.

13. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni presoji, da toženka ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. V obravnavanem primeru je bistveno, ali je obstajala dolžnost toženke kot investitorja, da poskrbi za varnost delavcev, ki so opravljali dela na gradbišču za izvajalce del (ali njihove podizvajalce). Ob enaki zakonski in podzakonski podlagi, ki je pomembna tudi v obravnavani zadevi (Zakon o graditvi objektov - ZGO-1 in Uredba1), je Vrhovno sodišče2 že zavzelo stališče, da investitorstvo samo za sebe ne utemeljuje odškodninske odgovornosti do delavcev izvajalca, da lahko njegovo odgovornost utemeljuje le njegova neskrbnost, da so investitorjeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določene predvsem v fazi načrtovanja, da je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev, in da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov (to je naloga izvajalca).

14. V konkretnem primeru je toženka izpolnila zakonsko obveznost in imenovala C. C. za koordinatorja, zadolženega za sodelovanje in medsebojno obveščanje izvajalcev del in njihovih predstavnikov, s ciljem preprečevanja poškodb ali zdravstvenih okvar pri delu. Tožnik ni navajal, da je toženka ravnala neskrbno pri izbiri koordinatorja. Poleg tega iz opredelitve koordinatorjevih nalog v 8. členu Uredbe ne izhaja, da je njegov obseg nalog glede zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev na gradbišču enak tem, ki jih ima izvajalec del. Koordinator (med drugim) usklajuje izvajanje temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu ter zagotavlja sodelovanje in medsebojno obveščanje izvajalcev del, ki bodisi hkrati ali eden za drugim delajo na gradbišču. To pa ne pomeni, da je dolžan vsakodnevno in vsak čas nadzorovati izvajanje predpisanih in dogovorjenih varnostnih ukrepov. To je v domeni izvajalcev del (in morebitnih njihovih podizvajalcev). Zato tudi ni pomembno, ali toženka odgovarja za njegovo ravnanje kot za svojega delavca.

15. Neutemeljeno je tudi (implicitno) stališče pritožbe, da je toženka nastopala kot tožnikov dejanski delodajalec in da je bila zato ona tista, ki je bila na podlagi 39. člena ZVZD-1 dolžna določiti delavca, ki zagotavlja varnost svojih delavcev. Tega je bil dolžan imenovati bodisi tožnikov delodajalec, bodisi izvajalec del, ki je organiziral delo tožnikovega delodajalca kot podizvajalca.

16. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

_O pritožbah obeh strank zoper sklep_

17. Tožnikovo stališče o upoštevanju nepravilne vrednosti spornega predmeta ni utemeljeno. Tudi po razveljavitvi sodbe s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča in odstopu zadeve stvarno pristojnemu sodišču je tožbeni zahtevek zoper toženko ostal enak. Nenazadnje je tudi tožnik v svojih vlogah navedel, da vztraja pri navedbah in dokazih, kar logično vključuje tudi višino zahtevane odškodnine.

18. Neutemeljen je tudi toženkin očitek o napačnem ovrednotenju pripravljalnih vlog z dne 28. 5. 2019 in 6. 6. 2019, vloženih v ponovljenem postopku, in nagrade za narok v novem sojenju. Narok dne 7. 6. 2019 ni bil prvi narok za glavno obravnavo, ampak nadaljnji narok. V ponovljenem postopku sodišče ne opravi več prvega naroka za glavno obravnavo,3 ampak narok, stroški pa se priznajo po tar. št. 20/2 OT za drugi in naslednje naroke. V ponovljenem postopku se upoštevajo že vložene vloge. Tako je pravilno tudi ovrednotenje toženkinih vlog kot tretje in četrte pripravljalne vloge po tar. št. 19/3. 19. Po navedenem je pritožbeno sodišče tudi pritožbi zoper sklep kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

_O stroških pritožbenega postopka_

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov za pritožbi, ker z njima nista uspeli. Toženkin strošek za odgovor na pritožbo, ki v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve, pa ni bil potreben strošek postopka.

1 Relevantne določbe Uredbe so povzete v izpodbijani sodbi in jih ni treba ponavljati. 2 Glej sodbo VSRS II Ips 54/2020 z dne 20. 1. 2021. 3 Glej npr. sklep VDSS Pdp 273/2021 z dne 9. 6. 2021.