Jedro

Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerji ne pripada. Zlasti zaradi vseh postopkov, ki so bili proti tožencema vodeni že od leta 1993 dalje, je jasno, da sta se toženca morala zavedati, da obstaja subjekt, ki smatra, da posegata v njegovo lastninsko pravico, zato glede svoje lastninske pravice na stanovanju nista mogla biti v opravičljivi zmoti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 I 2005/8734-2, z dne 9.9.2005 ostane v veljavi v tistem delu 1. točke izreka, s katerim je tožencema naloženo, da v 8 dneh plačata tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneskov, navedenih v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, od datumov njihove zapadlosti, vendar ne prej kot od 2.9.2002, do 9.4.2008. V ostalem delu 1. točke izreka in v 4. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneskov, navedenih v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, od datumov njihove zapadlosti do 9.4.2008. V presežku je zahtevek zavrnilo in naložilo toženi stranki plačilo 674,73 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila toženca zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da drugostopenjsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov ali spremeni izpodbijano sodbo in limitira zakonske zamudne obresti na višino glavnice.

V pritožbi toženca navajata, da iz predloženih listin izhaja, da je toženka avgusta 1992 sklenila kupoprodajno pogodbo z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) na podlagi dokumentacije, ki je dokazovala lastninsko pravico ZPIZa in upravičenje tožnice, da skladno s Stanovanjskim zakonom to stanovanje odkupi. Tožnica je kupoprodajno pogodbo izpolnila s plačilom kupnine in je s prevzemom stanovanja v dobroverno in zakonito posest izpolnila vse elemente lastninske pravice na stanovanju, s tem pa na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Obligacijskega zakonika postala dejanska lastnica tega stanovanja. Leta 1995 sta toženca prejela tožbo, s katero so MOL in ostale občine zahtevale razveljavitev te kupoprodajne pogodbe, tekom postopka pa zahtevek spremenile v zahtevek na ugotovitev ničnosti, ki pa je bil zavrnjen na drugi stopnji, prvostopna sodba pa razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je MOL modificirala svoj tožbeni zahtevek v ugotovitveno tožbo, da je ona lastnica stanovanja in da sta se toženca dolžna iz stanovanja izseliti. Marca 2007 je bilo takemu zahtevku pravnomočno ugodeno, zoper to odločitev pa je pooblaščenec tožene stranke vložil revizijo. Toženka je vzporedno vodila pravdo, v kateri je zahtevala ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice in overitev podpisa lastnika na kupoprodajni pogodbi. Njen zahtevek je bil zavrnjen, vložena je bila pritožba in nato še revizija, o kateri še ni odločeno. Glede na navedeno toženca menita, da do pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila ugotovljena lastninska pravica MOL., nista bila nedobroverna, in da nista nezakonito uporabljala predmetnega stanovanja, saj sta uveljavljala svoje utemeljene pravice iz sklenjene in izpolnjene kupoprodajne pogodbe, v trdnem prepričanju, da sta lastnika. Četudi bi bila tožeča stranka upravičena do plačila vtoževane uporabnine, ima, glede na to, da sta bila toženca dobroverna, pravico do zakonskih zamudnih obresti le od vložitve predloga za izvršbo, to je od leta 2005, ali od pravnomočnosti sodbe, to je od marca 2007 in nikakor ne od leta 2002, kot je to dosodilo sodišče prve stopnje.

V pritožbi toženca sodišču prve stopnje očitata tudi, da je glede delnega zastaranja plačila zakonskih zamudnih obresti upoštevalo triletni zastaralni rok, moralo pa bi upoštevati enoletnega, saj je šlo za občasne terjatve, ki so zapadale mesečno, za katere zakonske zamudne obresti zastarajo v enem letu. Pa četudi gre za zastaranje plačila zakonskih zamudnih obresti za 3 leta, ni sprejemljiva odločitev prvostopenjskega sodišča, da prisodi obresti od leta 1992 dalje, ne glede na limitiranje obresti, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300 z dne 2.6.2006. V vsakem primeru glede na tožbeni zahtevek tožeča stranka ne sme priti v slabši položaj, kot da ne bi ugovarjala zastaranju terjatve obresti. Če ugovora sploh ne bi bilo, bi se morale obresti limitirati na višino glavnice. Sodišče je ugodilo ugovoru zastaranja. Ta daje upniku boljši položaj ob ugoditvi ugovoru zastaranja, z ugasnitvijo obveznosti plačila obresti za določeno obdobje, ne more povzročiti materialnopravne situacije, ki je manj ugodna za toženca, to je, da obresti tečejo neomejeno, s tem da bistveno presežejo glavnico. Vse obresti, prisojene v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, bistveno presegajo glavnico, saj je njihov tek določen od leta 1992 do dneva plačila glavnice leta 2008, to pa je nedopustno. Sodišče bi moralo, v kolikor je menilo, da je tožeča stranka do plačila obresti upravičena, bodisi časovno omejiti obresti od vložitve zahtevka do plačila, ali, v kolikor je ugodilo ugovoru zastaranja, odločiti, da tečejo obresti od leta 2002 in jih limitirati na še eno glavnico. Drugačno stališče je v nasprotju z materialnim pravom in ustavnim načelom enakega varstva pravic.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. V njej prereka navedbe pritožbe, pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navajanja tožencev o dosedanjih pravnomočno končanih postopkih, katerih predmet je bila tudi lastninska pravica na predmetnem stanovanju, ne izpodbijajo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede dobre vere tožencev, temveč jo prav nasprotno potrjujejo. Zmotno je prepričanje tožencev, da sta s tem, ko sta se pravdala za priznanje obstoja svoje lastninske pravice na predmetnem stanovanju, izkazovala svojo dobro vero, ki naj bi jo prekinila šele pravnomočnost odločbe opr. št. III P 79/2005 marca 2007 (ko je bila potrjena z odločbo sodišča druge stopnje opr. št. I Cp 1515/2006). Dobra vera je, kot pojasnjuje že prvostopno sodišče v svoji sodbi, prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerji ne pripada. Zlasti zaradi vseh postopkov, ki so bili proti tožencema vodeni že od leta 1993 dalje je jasno, da sta se toženca morala zavedati, da obstaja subjekt, ki smatra, da posegata v njegovo lastninsko pravico, zato glede svoje lastninske pravice na stanovanju nista mogla biti v opravičljivi zmoti. Sama toženca v eni od vlog navajata, da se je tožeča stranka kot lastnik vknjižila v zemljiško knjigo leta 2001, kar je še dodaten razlog, da v času, za katerega ju je sodišče obvezalo na plačilo zakonskih zamudnih obresti (od 2.9.2002 dalje) nista mogla biti dobroverna. Sodišče druge stopnje zato, in iz razlogov, ki jih je obrazložilo že sodišče prve stopnje v sodbi na strani 4, zaključuje, da je pritožba v delu, ki se nanaša na vprašanje dobre vere tožencev neutemeljena. Glede na tak zaključek so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki se navezujejo na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Pri neupravičeni pridobitvi, ki je pravna podlaga v konkretnem primeru (210. in 219.člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in spremembe, v nadaljevanju ZOR oziroma 190. in 198. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001in spremembe, v nadaljevanju OZ) tečejo zamudne obresti od dneva pridobitve, če je pridobitelj nepošten. Pritožbene navedbe o tem, kdaj bi zakonske zamuden obresti lahko začele teči, glede na trenutek, ko naj bi toženca postala nedobroverna, so brezpredmetne, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da sta bila toženca nedobroverna ves čas, vsaj od leta 1993, oziroma od prejema tožbe v zadevi opr. št. III P 79/2005 (kar je bilo, kot toženca sama navajata, leta 1995).

Nadaljnji ugovor tožencev v pritožbi, da sodišče ni upoštevalo enoletnega zastaralnega roka za obresti od vtoževanih zneskov, saj so ti po njunem prepričanju, terjatve, ki so zapadale mesečno, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za občasne terjatve v smislu 347. člena OZ oziroma 372. člena ZOR, in se v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

V pritožbi toženca navajata tudi, da je z izpodbijano sodbo sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od leta 1992 dalje, kar je neutemeljen očitek, saj iz izreka sodbe samega po sebi izhaja, da je sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti najprej od 2.9.2002 dalje.

Nadalje pritožba graja tudi odločitev sodišča v delu, kjer je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila (prenehanja obveznosti). Pri tem navaja, da sodišče ni upoštevalo limitiranja obresti skladno z odločbo Ustavnega sodišča I-U-300 z dne 2.6.2006, ter da tožena stranka ne sme priti v slabši položaj, kot da ne bi ugovarjala zastaranju terjatve obresti. Tako prepričanje tožencev je zmotno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedeno odločbo Ustavnega sodišča in razsodilo v skladu z njo. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja na določbo 3. odstavka 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. V konkretnem primeru sta toženca zastaranje izrecno ugovarjala, zato je sodišče tak ugovor upoštevalo in razsodilo v skladu z njim. Zamik začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ki je posledica upoštevanja ugovora zastaranja, je glede nekaterih obresti od nekaterih prej (pred 2.9.2002) zapadlih zneskov dejansko povzročil, da do 22.5.2007(dan uveljavitve novele OZ-A) niso dosegle glavnice. Ker obresti do tega datuma niso dosegle glavnice, je sodišče upoštevajoč citirano odločbo ustavnega sodišča pravilno odločilo, da tečejo do plačila (9.4.4008). Tožnika se neutemeljeno pritožujeta glede svojega slabšega položaja, kot če ugovora zastaranja ne bi bila podala, saj je bila odločitev o uveljavljanju takega ugovora izključno v njunih rokah, sodišče prve stopnje pa je, glede na to, da je ugovor zastaranja bil podan, postopalo pravilno.

V 1. odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) je določeno, da če sodišče druge stopnje zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim. Pritožba tožencev je bila zavrnjena, zato sama trpita svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje ocenjuje kot nepotrebnega, saj vsebinsko v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stroškov zanj, na podlagi določbe 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, tožeči stranki ni priznalo.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožba tožencev v celoti neutemeljena. Ker ni našlo niti napak postopka, ki jih na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preverja po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353.člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.