Jedro

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin za priznanje azila nasprotujoče si, neprepričljive in zato neverodostojne, prosilec z njimi ne izkaže utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem in mu zato azila ni mogoče priznati. V takem primeru se objektivne okoliščine za priznanje azila ne ugotavljajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.9.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 970/2006 z dne 28.6.2006, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 1. člena ZAzil in za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil; hkrati je odločila, da morajo Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Prvostopno sodišče je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo z izpodbijano sodbo. Menilo je, da bi morala tožena stranka, ki je svojo odločitev utemeljila s tem, da so tožničine izjave v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih naj bi zapustila Kosovo, neverodostojne, z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji razčistiti tožničine izjave, in tako natančno ugotoviti dejansko stanje glede vseh štirih incidentov, ki jih tožnica navaja kot razloge za zapustitev izvorne države in njenega dela Kosova. Ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je tožena stranka odločila preuranjeno. Zato bo morala v ponovljenem postopku ponovno zaslišati tožnico in razčistiti njene izjave, ki jih šteje za nasprotujoče si, po potrebi naj zaslišati tudi tožničinega sina, rojenega 1990, glede dogodka, v katerem naj bi bile grožnje uperjene zoper njega, vpogleda naj tudi v spise v azilni zadevi tožničinega zatrjevanega bratranca V.H., ki spremlja njo in njene otroke, in naj ga tudi zasliši kot pričo, če bi tožnica v ponovnem zaslišanju navedla, da ta oseba kaj ve o dogodkih, ki jih tožnica zatrjuje. Šele tako bo tožena stranka lahko ocenila, ali razlogi, ki jih tožnica navaja, predstavljajo preganjanje v smislu ZAzil oziroma za subsidiarno zaščito. Pri tem naj kot interpretatitvni pripomoček ponovno uporabi Direktivo, št. 2004/83/EC, tako glede pojma preganjanja kot tudi glede subjektov preganjanja, ki jih mora še ugotoviti. Pri ugotavljanju pogojev za subsidiarno zaščito pa mora pridobiti celovita poročila o stanju na Kosovu, navesti podatek o tem, kje so poročila dostopna, pridobiti pa mora tudi poročilo UNHCR za junij 2006, na katerega se tožnica sklicuje, ter poročila o stanju v občini M. oziroma L. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi kršitev procesnih in materialnih predpisov, in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS tožnico zaslišala dne 22.9.2006 in jo seznanila s poročili, na katera se je sklicevala že v svoji prvi odločbi v tej zadevi. Na podlagi tega zaslišanja, tožničine prošnje za azil in poročil je ugotovila, da so tožničine izjave neverodostojne, saj so bile glede bistvenih okoliščin za odločitev nasprotujoče si, kar v pritožbi podrobno povzema in analizira. Opozarja na to ,da tožnica za svoje izjave ni predložila nobenega dokaza, torej bi morala v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, česar pa ni storila. Meni, da je za pravilno in zakonito določbo pridobila oziroma presodila vsa za odločitev pomembna dejstva in okoliščine in da ni utemeljena navedba prvostopnega sodišča, da ni upoštevala določbe 5. odstavka 24. člena ZAzil. Glede na tožničine nasprotujoče si in zato neverodostojne izjave o odločilnih okoliščinah za priznanje azila, ne vidi potrebe za nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja, saj to na verodostojnost tožničinih izjav glede subjektivnih okoliščin ne more vplivati. Ker je bila tožbi priložena prošnja za azil za V.H., za katerega tožnica zatrjuje, da je njen bratranec, se je lahko že prvostopno sodišče prepričalo, da njegove navedbe ne podpirajo tožničinih izjav, saj je ta omenil le grožnje tožnici in da je z drogom pretepel tri Albance, ne omenja pa poskusa umora tožničinega sina in tudi ne posilstva tožnice. Zato tožena stranka ocenjuje, da tudi njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k razjasnitvi okoliščin, ki jih navaja tožnica. Ne drži niti, da ni preverila, kdo naj bi preganjal tožnico. Iz tožničinih izjav izhaja, da so jo preganjali Albanci. Zato tožena stranka niti ne ve, kako naj bi v ponovljenem postopku zadostila napotkom sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe. Če so subjekti preganjanja nedržavni subjekt, je preganjanje v smislu Direktive podano le, če je mogoče dokazati, da država oziroma stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v 7. členu Direktive. To pa v obravnavanem primeru ne drži, daj je tožnica, res da vsakič malo različno, pa vendar izjavila, da so enote KFOR bile obveščene o njenem zatrjevanem preganjanju in da so ji bile pripravljene nuditi zaščito. Tudi če bi bila vsa dejanja, ki jih kot preganjanje zatrjuje tožnica, resnična, torej ne bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, torej tožnica ne bi izpolnjevala pogojev za priznanje azila. Ker zaradi neverodostojnosti tožničinih izjav niso podane subjektivne okoliščine za priznanje azila, ji v skladu z uveljavljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sploh ne bi bilo treba ugotavljati objektivnih okoliščin, vendar jih je. V izpodbijani odločbi so bili navedeni deli poročil poslani tako tožnici kot odvetnici z vabilom na zaslišanje za dan 22.9.2006. Na delih poročil so navedeni spletni naslovi, kjer so poročila dostopna v celoti, tudi za poročilo UNHCR iz junija 2006. Nesmiselno je, da bi morala v spis vlagati celotno prevedeno poročilo, saj odločba temelji le na delih poročil, na njih pa so spletni naslovi, kjer so poročila dostopna v celoti. Pridobivanje nadaljnjih poročil, kot to zahteva prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, pa je glede na splošno neverodostojnost tožničinih izjav, zaradi katerih niso izkazane subjektivne okoliščine za priznanje azila, pa ni smiselno, ker ne bi vplivalo na drugačno odločitev v tej zadevi. Ker je v ponovljenem postopku v celoti sledila napotkom Vrhovnega sodišča RS, meni, da je njena odločb pravilna in zakonita. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka v pritožbi tožničine izjave trga iz konteksta in jih prilagaja tako, da izpadejo izmišljene. Tožničine izjave pa se med seboj ne izključujejo, temveč se dopolnjujejo. Ne drži, da za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Predlagala je vpogled v azilno zadevo V.H., česar pa tožena stranka ni storila in se do tega niti ni opredelila, s čemer je kršila določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tega v pritožbi niti ne omenja. Iz poročila UNHCR iz junija 2006 izhaja, da Romi, Srbi in Albanci tam, kjer so v manjšini, potrebujejo mednarodno zaščito, ker je njihov varnostni položaj slab. Zato ni primerno, da se tožnici z otroci odreja vrnitev v izvorno državo. Sklepanje na pamet, kot to dela tožena stranka, ni dopustno, zato je prvostopna sodba umestna. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Azil je oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu zaradi njegove individualne ogroženosti s smislu razlogov, ki jih odloča ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev s protokoli (Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, če tudi objektivne okoliščine v izvorni državi kažejo na to, da je treba tujcu zagotoviti mednarodno zaščito.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa za zavrnitev prošnje za azil zadošča že, če prosilec ne izkaže na verodostojen način oziroma s potrebnimi dokazi, da za priznanje azila obstojajo subjektivne okoliščine; oziroma če je splošno znano ali pa izhaja iz poročil o stanju v določeni državi, da ta država varuje človekove pravice in je sposobna tudi v primeru poskusov ali kršitev človekovih pravic preko svojih organov ali mednarodnih sil zagotoviti varnost svojim prebivalcem.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 970/2006 z dne 28.6.2006, s katero ji je bilo naloženo, da glede na to, da je v predhodnem postopku odločala v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, pri čemer pa je nedopustno uporabila tudi poročila o stanju v Srbiji, še posebej na Kosovu, kar pa lahko stori le v rednem azilnem postopku, da v ponovljenem postopku odloča v rednem azilnem postopku. Temu napotku je tožena stranka v celoti sledila. Tožnici in njeni odvetnici je predočila dele poročil o stanju v tožničini izvorni državi, na katerih je bilo navedeno, kje se lahko ta poročila dobijo v celoti, tožnico pa je tudi posebej zaslišala.

Tožnica je bila že ob sprejemanju prošnje za azil na predpisan obrazec opozorjena na svoje pravice in obveznosti v postopku, tudi na to, da mora sama navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije ali vrnitvi v določeno državo; da mora organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če teh dokazov ni (4. odstavek 29. člena ZAzil); da mora dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za postopek.

Kljub navedenemu opozorilu pa je tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča glede ključnih okoliščin, ki naj bi pomenile individualno preganjanje nje oziroma njenega najstarejšega sina, podala nasprotujoče si in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne, kar pomeni, da tožnica ni na verodostojen način izkazala subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. To pa pomeni, da ji zaradi navedenega ni mogoče priznati azila in tudi ne subsidiarne zaščite v Sloveniji. Glede analiziranja nasprotujočih si in neprepričljivih tožničinih izjav (glede zatrjevanega posilstva, razveze od moža, časovnega zaporedja zatrjevanega posilstva in poskusa uboja njenega sina, bivanja nje in njenih otrok pri teti v N.S.), njihovega tehtanja in oblikovanja sklepa glede njihove presoje, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi in jih v tej sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču tožene stranke, da tožnica glede svojih izjav ni predložila nobenih dokazov, in da tak dokaz ni niti prošnja za azil V.H., ki jo je tožnica priložila tožbi, saj ta v ničemer ne podpira tožničinih izjav glede okoliščin za zapustitev izvorne države.

Glede na neskladje in neprepričljivost ter neverodostojnost tožničinih izjav, pritožbeno sodišče meni, da je vsako nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja v tej zadevi, bodisi glede subjektivnih bodisi glede objektivnih okoliščin za priznanje azila ali subsidiarne zaščite, kar prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo nalaga toženi stranki, nepotrebno in v nasprotju z načelom varstva koristi strank in javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), načelom materialne resnice (8. člen ZUP), načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), načelom dolžnosti govoriti resnico in poštene uporabe pravic (11. člen ZUP) in načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP). Tožena stranka je namreč po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v tej stvari dovolj popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter glede tega napravila pravilen sklep, namreč, da so tožničine izjave tako neverodostojne, da razlogi za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite niso izkazani niti na stopnji verjetnosti, na ta sklep pa je pravilno uporabila tudi materialno pravo (2. in 3. odstavek 1. člena in 2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil). S tem ko je tožena stranka kot interpretatitvni pripomoček uporabila Direktivo, št. 2004/83/EC, glede pojma preganjanja kot tudi glede subjektov preganjanja, pa po presoji pritožbenega sodišča ni zmotno uporabila materialnega prava. Tudi sicer pa v tem primeru, ko je bilo treba prošnjo za azil zavrniti zaradi neverodostojnosti tožničinih izjav, odločitev tožene stranke ne temelji na uporabi Direktive niti kot interpretativnega pripomočka.

Nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja ne bi moglo spremeniti dejstva, da so dosedanje tožničine izjave neverodostojne, da okoliščine za priznanje mednarodne zaščite zato niso podane in da ji zato ni mogoče priznati te zaščite po določbah ZAzil. ZAzil pa niti v 5. odstavku 25. člena ne vsebuje določbe, da bi moral pristojni organ v azilnem postopku pred odločitvijo o prošnji za azil, v primeru, ko so prosilčeve izjave neverodostojne, po uradni dolžnosti ugotavljati pravno relevantne okoliščine za priznanje mednarodne zaščite, temveč je ta obveznost prvenstveno naložena prosilcu samemu (3. in 4. odstavek 24. člena in 5. ter 6. odstavek 29. člena ZAzil).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.