Jedro

Denarna socialna pomoč ne more biti merilo za določitev višine izgubljenega zaslužka po prostem preudarku, saj je njen namen zagotovitev sredstev za preživetje zaradi omilitve socialne stiske.

Denarna socialna pomoč, ki jo je tožnica prejemala do zaključka glavne obravnave, se ne poračunava s škodo zaradi izgubljenega zaslužka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: "I.1. Tožena stranka Zavarovalnica X., d. d., je dolžna tožeči stranki J. D. od 1.7.2013 dalje plačevati mesečno rento 300,00 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu, za tekoči mesec brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji.

I.2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 25.200,00 EUR in zakonske zamudne obresti: - od zneska 10.500,00 EUR od 3.6.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.7.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.8.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.9.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.10.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.11.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.12.2009 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.1.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.2.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.3.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.4.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.5.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.6.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.7.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.8.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.9.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.10.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.11.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.12.2010 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.1.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.2.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.3.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.4.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.6.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.7.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.8.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.9.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.10.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.11.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.12.2011 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.1.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.2.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.3.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.4.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.5.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.6.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.7.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.8.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.9.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.10.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.11.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.12.2012 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.1.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.2.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.3.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.4.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.5.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.6.2013 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 1.7.2013 dalje do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače iz naslova izgubljenega zaslužka in bodoče mesečne rente, se zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v znesku 520,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačevati mesečno rento 260,00 EUR neto od 1.7.2013 dalje do vsakega 5. dne v tekočem mesecu, za tekoči mesec brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (plačilo 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2009 dalje do plačila; plačilo mesečne rente v znesku 700,00 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu od 1.11.2010 do vključno junija 2013 in sicer za tekoči mesec brezobrestno, od tedaj dalje pa z obrestmi; plačilo mesečne rente v presežku nad dosojenim od 1.1.2013 dalje), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica že pred poškodbo ni bila zainteresirana za dokončanje šole, niti za pridobitev redne zaposlitve oziroma da ni bila pridobitno naravnana. Tožnica se je že pred nesrečo izšolala za prodajalko, vendar jo je bolj veselilo delo natakarice. Ne drži povsem, da tožnica ni trdila, da je iskala redno službo. Tožnica je povedala, da je pred škodnim dogodkom delala med drugim v baru S., kjer se je želela redno zaposliti, kar so potrdile tudi priče. Številne delovne izkušnje, ki jih je tožnica pridobivala s priložnostnimi deli kot trgovka, hostesa in natakarica, izkazujejo njeno delavnost in pridobitno naravnanost. Do navedene okoliščine se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je navedlo le, da tožnici ni štelo v slabo, da se ni mogla odločiti, kaj bi delala. Bistveno je, da se je do trenutka škodnega dogodka pri tožnici že izoblikovala želja, da dela kot natakarica, k temu pa je pripomogla prav okoliščina, da je imela možnost preizkusiti različna dela. Z ugotovitvami, da si tožnica v življenju ni zastavljala dolgoročnih ciljev in da je iz naštetih podatkov mogoče sklepati, da je živela iz dneva v dan, je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago. Poleg tega je takšno sklepanje napačno. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara šele 24 let. Čeprav nekateri v tem času že zaključijo študij, je treba upoštevati, da se je tožnica morala zaradi družinskih razmer hkrati izobraževati in delati. Poleg končanih treh letnikov z opravljenim zaključnim izpitom na srednji trgovski šoli, je imela zaključena tudi dva letnika izobraževalnega programa ekonomski tehnik. Tako na podlagi njene starosti ni mogoče sklepati, da ni opore za razmišljanje, da bi se njeno življenje kdaj v prihodnosti po rednem teku stvari zagotovo radikalno spremenilo. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je štelo, da tožnica vtožuje mesečno rento v znesku 875,00 EUR neto, saj je tožnica vtoževala le 700,00 EUR neto. Posledično je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica, kolikor bi zaslužila 875,00 EUR neto, zaslužila skupaj 49.000,00 EUR. Ugotovitve, da bi tožnica zaslužila vsaj toliko, kolikor je prejela denarne socialne pomoči, se ne da preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kako so z višino denarne socialne pomoči povezani stroški, ki so po navedbah sodišča prve stopnje splošno znani stroški. Posledično se odločitve o izgubi na zaslužku ne da preizkusiti. Niso utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da bi morala tožnica, če bi hipotetično končala študij do 25. leta, pri iskanju dela konkurirati mlajšim prosilcem, ki bi že imeli izkazano prejšnjo zaposlitev, priporočila ali spričevalo z boljšimi ocenami. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožnica izkazala pri delu in bi tudi sama imela priporočila za delo. Še posebej v gostinstvu so bistvenega pomena zanesljivost, pridnost in veselje do dela s strankami. Neizkazano je sklepanje sodišča prve stopnje, da se tožnica tudi brez poškodbe ne bi mogla zaposliti kot ekonomski tehnik. Podatki o številu prostih delovnih mest za poklic natakar in ekonomski tehnik so pomembni. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sklepalo, da predstavlja zaposlitev pri M. F. zgolj kratko epizodo v poskusu tožnice, da bi našla delo, ki bi ji povsem odgovarjalo. Tožnica je namreč izpovedala, da je že pred tem delala kot natakarica, vendar ni našla primernega delodajalca in razmer za delo, sicer pa ji je bilo to delo pisano na kožo. Navedeno je potrdila tudi priča M. D. Okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnica od leta 2001 do nesreče opravljala številna dela, kažejo, da je bila tožnica pridobitno naravnana od zaključene triletne srednje šole dalje. V skladu s sodno prakso redna zaposlitev ni pogoj za odmero rente, vendar pa sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v okviru občasnih zaposlitev in se ni opredelilo do ugotovljenih okoliščin. Po normalnem teku stvari bi tožnica opravljala isto delo, torej delo natakarice. Za drugačno sklepanje ni razlogov, saj za takšno delo ni treba pridobiti izobrazbe. To pomeni, da bi, če bi bila redno zaposlena, pridobivala zaslužek najmanj v višini minimalne plače. Če bi dela še vedno opravljala priložnostno, bi zaslužek znašal 700,00 EUR mesečno. Denarna socialna pomoč ne more biti izhodiščno merilo za višino dohodka, saj je podana na drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju soprispevka tožnice napačno izračunalo višino mesečne rente v višini denarne socialne pomoči. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.3009 dalje do plačila ni obrazložena oziroma o tem obstaja nasprotje v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno pobotalo prejeto denarno socialno pomoč z izgubljenim zaslužkom. Nepravilno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje glede prihrankov, saj v zvezi s tem napačno interpretira tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da je tožnica v 40 mesecih od poškodbe izgubila najmanj 500,00 EUR mesečno oziroma skupno 20.000,00 EUR. Stroškovna odločitev je napačna. Pojasnila sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela z manj kot polovico svojega zahtevka, se ne da preizkusiti.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni zadovoljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo toženkinemu ugovoru prekluzije glede tožničinih trditev, da se je pred škodnim dogodkom preživljala z občasnimi deli na črno. Sklicevanje na naravo tožnice, ki sama ni vedela, kaj bo s svojim življenjem in ji zato ni mogoče šteti v slabo, če je med pravdnim postopkom spreminjala svoje trditve, ne predstavlja dopustne izjeme po četrtem odstavku 286. člena ZPP. Tožnica je pravočasno zatrjevala le, da je pred škodnim dogodkom delala v lokalu S., kjer bi jo, če ne bi bilo škodnega dogodka, redno zaposlili. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo ugovoru prekluzije dokaza z zaslišanjem tožničine mame in sestre za dokazovanje zgoraj navedenih prepoznih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič je bil pravočasno podan le kot dokaz za tožničine trditve o pomoči in postrežbi ter za trditve, da je tožnica delala v lokalu S. in da takega dela ne more več opravljati, zaradi česar je njena mesečna izguba najmanj 500,00 EUR. Tožnica ni dokazala, da je pred škodnim dogodkom redno pridobivala zaslužek, saj ni uspela dokazati kriterija rednega teka stvari (II Ips 100/2011). Napačen je zaključek, da je bilo z zadostno mero verjetnosti izkazano, da se je tožnica že pred škodnim dogodkom oziroma pred sprejetjem dela natakarice pri M. F. redno preživljala s priložnostnimi deli na črno. Sodna praksa (II Ips 191/2003) je zavzela stališče, da mora tožeča stranka konkretizirati svoje trditve o delu na črno, nato pa jih tudi dokazno podkrepiti. Tožnica ni uspela dokazati, da je bilo delo njen reden življenjski slog. O svojem delu pred škodnim dogodkom ni predložila nobenih listinskih dokazov, dokazovala ga je le s svojim zaslišanjem in zaslišanjem svoje matere in sestre, torej njej bližnjih oseb, katerih kredibilnost je že zaradi medsebojne povezanosti vprašljiva. Tudi sicer njuni izpovedi nista prepričljivi, saj nista vedeli povedati, kdaj je različna dela opravljala in koliko je zaslužila. Dvom v verodostojnost njune izpovedi vzbuja tudi dejstvo, da sta obe izpovedali, da bi tožnico zaposlil M. F., čeprav se je izpoved priče M. F. o tem vprašanju izkazala za neverodostojno. Napačen je na izvedenskemu mnenju osnovan zaključek, da tožnica zaradi posledic poškodbe ni več sposobna za pridobitno delo. Ta pogoj za pridobitev pravice do rente ni izkazan. Iz izvedenskega mnenja izhajajo le tožničine sedanje omejitve. Sodišče nima dovolj strokovnega znanja, da bi se lahko opredelilo do vprašanja, v kakšni meri je zaradi teh omejitev tožnica manj pridobitno sposobna. Ker je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer primeroma naštelo poklice, ki jih tožnica po njegovem mnenju ne more več opravljati in zakaj, vendar to ni dovolj za zaključek, da je tožnica na splošno nezaposljiva. Za presojo utemeljenosti rente je treba ugotoviti, kakšne so sedanje tožničine pridobitne sposobnosti (II Ips 83/2008) oziroma ali bi tožnica lahko z delom v okviru preostale delovne zmožnosti pridobivala zaslužek in tako zmanjšala škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka (II Ips 100/2011). Tožnica tudi ni dokazala, koliko je zaslužila v obdobju pred škodnim dogodkom. Priči M. D. in D. D. nista znali povedati, koliko je tožnica zaslužila, povedali sta le, da je z zaslužkom lahko kupovala stvari za svoje potrebe, za hrano in ostale stroške pa je prispevala le občasno. Priča D. D. je izpovedala tudi, da so tožnici zadnji dve leti pred škodnim dogodkom šolske obveznosti vzele veliko časa, prav tako prostočasne aktivnosti. Iz izpovedi tožnice in prič torej izhaja, da tožničin povprečni mesečni zaslužek ni mogel biti tako visok, kot ga je določilo sodišče prve stopnje po prostem preudarku. Tožnica ni dokazovala, kakšne so bile njene potrebe, splošno znano dejstvo pa je, da ljudje živijo različno skromna življenja. Mladi, ki za svoje priboljške potrošijo 346,66 EUR, so v manjšini. Glede na tožničino družinsko finančno situacijo bi tožnica ob tako visokem povprečnem mesečnem zaslužku večkrat prispevala za hrano in račune. Pri izračunu višine rente ni mogoče izhajati iz višine denarne socialne pomoči. Stališče, da tožnica ne more prejemati manj rente, kot prejema denarne socialne pomoči, izniči tožničin soprispevek k škodnim posledicam. Po uveljavljeni sodni praksi (načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 27.6.1989) je pri odmeri mesečne rente treba upoštevati tudi davčno zakonodajo. Sodišče mora odločiti o višini rentnega zahtevka po ugotovitvi izpada zaslužka in odbitku vseh bremen, ki bi jih bila tožnica dolžna plačevati od tega zaslužka. Ker iz izreka sodbe izhaja, da je toženka dolžna plačevati tožnici mesečno rento v znesku 260,00 EUR neto, bo davščine, če bodo zanje nastali zakonski pogoji, dolžna plačati toženka, kar je v nasprotju s sprejeto sodno prakso.

4. V odgovoru na pritožbo toženke tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. V pritožbah tožnice in toženke očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodbo sodišča prve stopnje se da preizkusiti, saj vsebuje jasne in nenasprotujoče si razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in ugovorov pravdnih strank. V nasprotju s pritožbenimi navedbami toženke ni bilo dolžno podrobneje pojasnjevati svojega stališča o neutemeljenosti ugovora prekluzije tožničinih navedb o pridobivanju dohodkov z delom na črno in tožničinih dokaznih predlogov z zaslišanjem mame in sestre. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnica pravočasno podala navedene trditve in dokazne predloge. Po mnenju toženke "nova" trditvena podlaga, s katero je tožnica utemeljevala vtoževano premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo, namreč ni nova, temveč je že vsebovana v "stari" trditveni podlagi, pravočasno podani v tožbi in drugih pripravljalnih vlogah, ki jih je tožnica vložila do prvega naroka za glavno obravnavo, in predstavlja le njeno podrobnejšo konkretizacijo. V dokaz teh navedb je tožnica že v tožbi predlagala zaslišanje tožnice in njenih bližnjih. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da je bil dokazni predlog z zaslišanjem prič M. D. in D. D. prepozen. Z napačno navedbo v razlogih sodbe (da v obravnavanem primeru ni opore za razmišljanje, da bi tožnica zaslužila neto 875,00 EUR), sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. S tem tudi ni omajana prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

7. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja, da je zaradi posledic poškodbe tožnica manj zmožna za dela na višini in da je nespretna pri dvoročnem delu ali delu samo z levico. Poleg tega se je pri tožnici zaradi poškodbe glave in možganov razvil psihoorganski sindrom, ki se kaže s kognitivnimi motnjami, znižano toleranco za frustracije, nesposobnostjo prenašanja hrupa in vročine ter zmanjšano splošno prilagodljivostjo. Zaradi psihoorganskih motenj je tožnica tudi manj taktna, bolj neposredna in manj sposobna empatije, težje obvladuje svoja čustva in razpoloženjska stanja. Zato ima v medosebnih odnosih in na polju socialnega funkcioniranja več težav. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da tožnica ne more več opravljati dela natakarice ali pomivalke posode, dela v trgovini, za tekočim trakom ali nasploh v proizvodnji, saj ta dela terjajo okretnost, hitrost, zapomljivost naročil, potrpežljivo prilagajanje gostom (natakarica), prilagajanje, dvigovanje bremen, koncentracijo (delo v trgovini), prisiljene položaje, prenašanje hrupa, ročno spretnost, koncentracijo, prilagodljivost (delo za tekočim trakom ali nasploh v proizvodnji ter pomivanje posode). Navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe nesposobna za kakršnokoli pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je tožničino sposobnost za pridobitno delo utemeljeno preizkusilo ob upoštevanju del, ki so tožnici dosegljiva glede na njeno izobrazbo. Gre bodisi za fizična dela bodisi za dela, ki zahtevajo komunikacijo s strankami. Tožničine omejitve nedvomno onemogočajo tožnici, da bi opravljala ta dela. Drugih del, ki bi jih tožnica lahko opravljala, si praktično ni mogoče zamisliti in tudi toženka jih v pritožbi ne navaja. Toženka v pritožbi zato neutemeljeno vztraja, da tožnica ni v celoti nesposobna za pridobitno delo. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je za zaključek o tožničini pridobitni sposobnosti glede na omejitve, ki so podane pri tožnici, potrebno strokovno znanje sodnega izvedenca iz medicine dela. Za takšen zaključek se namreč zahteva le poznavanje delovnih nalog pri posamezni vrsti del, kar pa je glede na to, da gre za običajna in enostavna fizična dela, sodišču znano.

8. O povrnitvi škode zaradi izgube zaslužka (174. člen Obligacijskega zakonika - OZ) se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, zato je o tem, da bi škoda res nastala in v kakšni višini, mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti.

9. Za napolnitev pravnega standarda normalnega teka stvari je treba preslikati preteklo stanje v bodočnost. Tožnica do škodnega dogodka ni imela niti dneva redne zaposlitve, temveč je opravljala različna priložnostna dela pri različnih delodajalcih. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnici s potrebnim dokaznim standardom (veliko verjetnostjo) uspelo dokazati (le), da se je pred škodnim dogodkom preživljala s priložnostnimi in kratkotrajnimi deli pri različnih delodajalcih, pri čemer je takšen način predstavljal njen reden življenjski slog. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje zadostno dokazno podlago v izpovedbah tožnice, njene matere in njene sestre. Njihova sorodstvena povezanost in dejstvo, da sta navedeni priči neresnično potrdili, da bi M. F. tožnico zaposlil, kar izpostavlja toženka v pritožbi, ne kaže na neverodostojnost njihovih izpovedb o zgoraj navedenem pravno odločilnem dejstvu. Glede slednjega so bile namreč njihove izpovedi skladne in prepričljive, razumljivo pa je, da se priči nista spomnili podrobnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženke, da bi tožnica lahko v zvezi s tem predlagala listinske dokaze ali zaslišanje prič, ki z njo niso sorodstveno povezane, pa velja pojasniti, da ZPP z izjemo prvega odstavka 224. člena ZPP ne pozna dokaznih pravil oziroma vezane dokazne ocene.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala trditev, da bi se, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, redno zaposlila (bodisi kot natakarica bodisi kot ekonomski tehnik) in da bi prejemala mesečne dohodke v znesku 700,00 EUR neto. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, vsebovana na 7., 8. in 9. strani sodbe sodišča prve stopnje, je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, ker je upoštevalo, da si tožnica v življenju ni zastavljala dolgoročnih ciljev in da je iz naštetih podatkov mogoče sklepati, da je živela iz dneva v dan. Te navedbe je namreč sodišče prve stopnje podalo v okviru dokazne ocene, ko je sklepalo o dokazanosti tožničinih trditev, da bi se, če ne bi bilo škodnega dogodka, redno zaposlila. Navedena okoliščina je bila namreč med pravdnima strankama sporna. Bistveno je, da se tožnica kljub pridobljenemu poklicu prodajalke in kljub temu, da je bila sposobna za poklic natakarice, do 24. leta starosti ni nikjer redno (niti po pogodbi) zaposlila, čeprav se v določenem obdobju sploh ni izobraževala. Zakaj tožničino delo v S. baru ni predstavljalo prelomnice z dotedanjim odnosom tožnice do dela in pridobivanja dohodka, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Tožnica v pritožbi ponuja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Prav tako ni prepričljivo v pritožbi tožnice ponujeno sklepanje iz dokazno pomembnih dejstev na pravno pomembna dejstva, kolikor se razlikuje od sklepanja sodišča prve stopnje. Težke družinske razmere, na katere se tožnica v pritožbi sklicuje, kvečjemu potrjujejo pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje. Do drugačne presoje, ki jo ponuja tožnica v pritožbi, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti. Tožnica s pritožbenimi navedbami ne uspe omajati prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni bila zainteresirana za dokončanje šole in da se tudi brez poškodbe ne bi mogla zaposliti kot ekonomski tehnik.

11. Kot že navedeno, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica od julija 2001 do aprila 2006, torej pred škodnim dogodkom, ni zaslužila mesečno 700,00 EUR neto, kot je zatrjevala. Prepričljiva je obrazložitev, da bi v tem primeru tožnica dobro živela, prispevala v skupno gospodinjstvo in ustvarila tudi prihranke. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica delala le občasno in je opravljala različna dela, ki so ji zagotavljala le občasne zaslužke, so v obravnavanem primeru podani pogoji za določitev višine izgubljenega zaslužka po prostem preudarku, kot to omogoča prvi odstavek 216. člena ZPP. Tožnica je nedvomno pridobivala določen zaslužek, vendar njegove višine glede na izpostavljene okoliščine ni mogoče natančno ugotoviti. Pri določanju višine zaslužka in posledično višine škode zaradi izgube zaslužka po prostem preudarku pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožnica zaslužila toliko, kot je prejela denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč ne more biti merilo za določitev višine izgubljenega zaslužka po prostem preudarku, saj je njen namen zagotovitev sredstev za preživetje zaradi omilitve socialne stiske. V obravnavanem primeru tožnica z zasluženim ni krila le najosnovnejših potreb. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, namreč izhaja, da je tožnica uspela zaslužiti toliko denarja, da je sama poskrbela zase in da ni prosila matere ali sestre za denar. Kljub temu, da ni imela stroškov z nastanitvijo in prehrano, je življenjsko sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je imela kot mlado dekle precejšnje stroške v zvezi s kozmetiko, higieno, oblačenjem, obutvijo, priboljški (kavice, pijače), "žuranjem" in prevozi. Na podlagi navedenih okoliščin v povezavi z dejstvom, da je tožnica zaslužek pridobivala s priložnostnimi deli in torej ne iz redne zaposlitve oziroma vsakodnevnega dela brez časovnih prekinitev, je utemeljen zaključek, da je tožničin povprečni mesečni zaslužek znašal 400,00 EUR, zato znaša toliko tudi mesečna izguba na zaslužku.

12. Poračun denarne socialne pomoči, ki jo je tožnica prejemala do zaključka glavne obravnave, s škodo zaradi izgubljenega zaslužka po 174. členu OZ, bi bil materialnopravno napačen. Denarna socialna pomoč temelji na povsem drugi pravni podlagi in ni neposredno povezana z nastalo škodo, zato se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava. Kot že pojasnjeno, njen namen ni kriti tožničino premoženjsko škodo, nastalo zaradi izgube delovnih zmožnosti (1). Pritožbeno sodišče zato ni poračunalo ugotovljenega mesečnega zaslužka z denarno socialno pomočjo, ki jo je prejela tožnica, kot je to zmotno naredilo sodišče prve stopnje.

13. Po povedanem znaša škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju od julija 2006 do vključno junija 2013 (84 mesecev) skupno 33.600,00 EUR. Iz naslova izgubljenega zaslužka ji zato za navedeno obdobje, ob upoštevanju 25% soprispevka tožnice, toženka dolguje skupno 25.200,00 EUR. Od 1.7.2013 dalje pa ji je toženka, ob upoštevanju 25% soprispevka tožnice, dolžna plačevati mesečno rento v znesku 300,00 EUR (40,00 EUR več kot po odločitvi sodišča prve stopnje).

14. Toženkin ugovor, da je potrebno pri izplačilu mesečne rente upoštevati davčno zakonodajo, v tem postopku ni relevanten. Vprašanje njene obveznosti plačila akontacije dohodnine za tožničin račun ni predmet odločanja v tem postopku oziroma ne sodi v izrek izpodbijane sodbe.

15. Tožnica je po zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka zahtevala zakonske zamudne obresti od zneska 28.400,00 EUR od 3.6.3009 dalje. Navedeni znesek predstavlja zatrjevani seštevek izgubljenega mesečnega zaslužka v obdobju od julija 2006 do vključno oktobra 2010 (do novembra 2009 500 EUR mesečno, od novembra 2009 dalje pa 700 EUR mesečno). Od dne 3.6.2009 (dalje do plačila), ki je bil določen s tožničinim odškodninskim zahtevkom (kot to izhaja iz listinskega dokaza na A75), je mogoče zakonske zamudne obresti priznati le od zneska izgubljenega zaslužka (10.500,00 EUR) za obdobje od julija 2006 do vključno maja 2009. Od zneska izgubljenega zaslužka (5.100,00 EUR) za obdobje od junija 2009 do vključno oktobra 2010 tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti že od 3.6.2009 dalje, kot to zahteva, saj je treba upoštevati, da predstavlja znesek 5.100,00 EUR seštevek izgube na zaslužku do vključno oktobra 2010. Toženka ni mogla priti v zamudo s plačilom navedene premoženjske škode še preden je ta nastala. Za znesek izgubljenega zaslužka za obdobje od junija 2009 do vključno oktobra 2010 je zato tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od 1. dne v naslednjem mesecu po mesecu, v katerem je nastala izguba na zaslužku. Višji tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti za ta del zahtevka zato ni utemeljen. Od zneskov izgubljenega zaslužka v obdobju od novembra 2010 do junija 2013 je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 1. dne v naslednjem mesecu po mesecu, v katerem so zapadli v plačilo, kar je v skladu s tožbenim zahtevkom. Enako velja glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov bodoče mesečne rente. V skladu s tožbenim zahtevkom jih je toženka dolžna plačati od 1. dne v naslednjem mesecu po mesecu, v katerem bodoča mesečna renta zapade v plačilo.

16. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnice v postopku približno 44%, če se upošteva znesek, ki je bil tožnici prisojen iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, s tožbenim zahtevkom za plačilo mesečne rente pa je tožnica uspela približno 42%. Glede na to, da je tožnica imela v pravdi manj kot polovičen uspeh, hkrati pa ni imela stroškov s plačilom izvedencev in sodnih taks (njihovega plačila je bila oproščena), je kljub temu, da je tožnica za razliko od toženke v pravdi imela pooblaščenca, primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče zato ni spreminjalo stroškovne odločitve, vsebovane v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (1. in 5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica je imela s pritožbo približno 1/3 uspeh (2), zato ji mora toženka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 1/3 odmerjenih pritožbenih stroškov. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) v skupnem znesku 1.560,62 EUR (1.259,20 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3210 ZodvT (3), 20,00 EUR materialnih stroškov - tar. št. 6002 ZOdvT, 22% DDV). Preostalih priglašenih stroškov tožnica ni izkazala. Toženka je tako dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 520,21 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude mora toženka navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1100/2008 z dne 26.2.2009. (2) Ob upoštevanju, da je tožnica v pritožbi izpodbijala zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka za obdobje do junija 2013 v skupnem znesku 50.800,00 EUR in s tem približno polovično uspela, ter zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente nad zneskom 260,00 EUR in s tem imela približno 9% uspeh.

(3) Kot vrednost predmeta odvetniške storitve je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost izpodbijanega dela (seštevek zneska izgube na zaslužku do junija 2013 in seštevek še sporne bodoče mesečne rente za dobo petih let).