Jedro

Po kratkem posvetovanju obtoženca z zagovornikom, je obtoženec izjavil, da krivdo po obtožbi prizna. Povedal je, da ne prereka nobenega dejstva, kot mu je očitano in da je storil kaznivo dejanje na način in v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot je navedeno v izreku odločbe. Na dodatno vprašanje je odgovoril, da je priznanje krivde dano prostovoljno in da ga v to ni nihče prisilil. Predsednica senata ga je ponovno poučila, da je priznanje krivde, v kolikor ga bo predsednica senata s sklepom sprejela, nepreklicno, nakar je obtoženec ponovno izjavil, da je pravni pouk razumel in da vztraja na dani izjavi o krivdi. Šele za tem je predsednica senata priznanje krivde sprejela in nato obrazložila, da iz spisovnih podatkov in dokazov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je priznanje obtoženca podprto z listinskimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 9,00 EUR, skupaj 900,00 EUR ter izgon tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Glede plačila denarne kazni je naložilo, da jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 13.8.2022 od 23.16 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzela mobilni telefon znamke Blackberry s SIM kartico, kot to izhaja iz točke VI izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu kazen zniža na eno leto zapora in 900,00 EUR denarne kazni ter izgon tujca iz države zniža na dve leti, da obtožencu vrne zaseženi telefon s kartico ter odloči, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, kar pritožnik izpodbija s trditvijo, da sodišče prve stopnje priznanja krivde ne bi smelo sprejeti. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje, ali je priznanje dejansko podprto z drugimi dokazi v spisu oziroma v okviru tega pogoja ni presojalo izkazanih okoliščin, ki bi vplivale na krivdo obtoženca. Navaja, da je obtoženec zagovorniku povedal, da se boji "ODT in visokih kazni v Sloveniji" in da bo zato priznal kaznivo dejanje, čeprav denarja za prevoz migrantov ni prejel in očitki iz obtožnice ne držijo. Ocenjuje, da priznanje krivde ni podprto z dokazi v spisu, saj ni nobenega dokaza, da bi obtoženec za pomoč pri prehodu meje prejel denarno obljubo oziroma denar, ampak je prišel samo na pomoč prijatelju B. B., da bi pripeljal njegove družinske člane iz Indije brez plačila in brez obljube plačila. Nadalje pritožnik navaja, je bilo prevajanje na naroku „slabo“, pri čemer trdi, da obtoženec ni rekel, da je mobilni telefon uporabil za kaznivo dejanje, temveč za komunikacijo z migranti. Ravno tako obtoženec ni rekel, da je lastnik nepremičnine, ampak da plačuje kredit za nepremičnino, katere lastnik je njegov oče, v nepremičnini pa živi celotna petčlanska družina. Uveljavlja, da so bile kršene obtoženčeve ustavne pravice do pravičnega sojenja, neodvisnega in nepristranskega sodišča, domneve nedolžnosti, kontradiktornega in neposrednega izvajanja dokazov in načelo enakosti iz 29., 23., 27. in 14. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Gornje pritožbe navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev.

6. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 17.11.2022 izhaja, da je predsednica senata obtoženca poučila, med drugim (kot tudi v vabilu na predobravnavni narok), da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Obtoženec je v prisotnosti svojega zagovornika povedal, da je razumel dane mu pravne pouke, da je obtožbo prejel in jo razumel ter je na izrecno vprašanje odgovoril, da razume za kakšno kaznivo dejanje ga bremeni obtožba. Nato je bila državna tožilka pozvana, da predlaga sankcijo v primeru priznanja krivde. Državna tožilka je povedala, da v primeru priznanja krivde predlaga kazen eno leto in deset mesecev zapora, stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 9,00 EUR, izgon tujca iz države za dobo pet let, odvzem obeh mobilnih telefonov (Blackberry in Apple), ki sta bila zasežena. Po kratkem posvetovanju obtoženca z zagovornikom, je obtoženec izjavil, da krivdo po obtožbi prizna. Povedal je, da ne prereka nobenega dejstva kot mu je očitano in da je storil kaznivo dejanje na način in v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah kot je navedeno v izreku obtožbe. Na dodatno vprašanje je odgovoril, da je priznanje krivde dano prostovoljno in da ga v to ni nihče prisilil. Predsednica senata ga je ponovno poučila, da je priznanje krivde, v kolikor ga bo predsednica senata s sklepom sprejela, nepreklicno, nakar je obtoženec ponovno izjavil, da je dani pravni pouk razumel in da vztraja na dani izjavi o krivdi. Šele za tem je predsednica senata priznanje krivde sprejela in nato obrazložila, da iz spisovnih podatkov in dokazov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je priznanje obtoženca podprto z listinskimi dokazi. Na zapisnik, ki je javna listina, ni bilo nobene pripombe, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je obtoženec zagovorniku "jasno povedal, da se boji ODT in visokih kazni v Sloveniji" in da bo zato priznal kaznivo dejanje. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku nadalje izhaja, da je predsednica senata presodila pogoje iz prvega odstavka 285.c člena ZKP in je sklep obrazložila, to je obrazložila tudi v izpodbijani sodbi v 1. in 3. točki. Šesti odstavek 285.č člena ZKP izrecno določa, da se obrazložitev sodbe, ki temelji na priznanju krivde omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje storil. Treba je še pojasniti, da je predsednica senata opravila predobravnavni narok na podlagi obtožnice, ki je postala pravnomočna po tem, ko je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zavrnil ugovor obtoženčevega zagovornika s sklepom z dne 24.10.2022, kar pomeni, da je šlo pred priznanjem krivde za visoko stopnjo verjetnosti, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, zato je predsednica senata, na podlagi priznanja krivde, ki je bilo podprto z dokazi, utemeljeno prišla do prepričanja o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

7. Ravno tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo prevajanje na naroku "slabo", ker iz zapisnika napačno izhaja, da je obtoženec mobilni telefon uporabil za kaznivo dejanje ter da je lastnik nepremičnine. Iz zapisnikov o zaslišanj obtoženca pred preiskovalnim sodnikom in zapisnika o predobravnavnem naroku ter zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije izhaja, da je na narokih prevajal tolmač za hindi jezik, ki je bil opozorjen in zaprisežen v skladu z 233. členom ZKP. Nobene pripombe na tolmačenje ni bilo. Da je obtoženec lastnik stanovanjske hiše oziroma stanovanja v Indiji, je povedal že ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, to je potrdil na predobravnavnem naroku 17.11.2022 ter na zaslišanju na naroka za izrek kazenske sankcije. Ravno tako je izrecno povedal, da sta mu bila odvzeta dva mobilna telefona, pri čemer je pojasnil, da je bil en (Blackberry) za izvrševanje kaznivega dejanja, drugi (Apple) pa ga ima za družinske fotografije.

8. Pritožnik trdi, da kaznivo dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, vendar se pri tem zgolj sklicuje na abstraktne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja ter da je za izvršitev očitanega kaznivega dejanja potreben naklep. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opisano kaznivo dejanje vse znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj se obtožencu očita, da je 13.8.2022 v bližini mejnega prehoda Sečovlje, mimo prehoda, preko struge reke Dragonje, iz Hrvaške na ozemlje Republike Slovenije peš pripeljal šest državljanov Indije s ciljem privesti jih do Italije na ilegalen način, saj nihče od tujcev ni posedoval dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, za tako opravljeno pot pa bi mu tujci plačali znesek v neugotovljeni višini (gotovo najmanj 1,00 EUR vsak), kar predstavlja premoženjsko korist, ki jo je z izvedbo poti zasledoval. Druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, pa so v nasprotju z drugim odstavkom 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje „ni prevedlo ne izjav udeležencev postopka, ne pisne dokumentacije“, s čimer naj bi bila podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. To pritožbeno trditev pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker ni konkretizirana.

10. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo olajševalnih okoliščin (da je obtoženec dejanje storil zato, da bi pomagal prijatelju iz Indije, da ima bolne starše in ženo, da je sedaj brez zaposlitve, da je edini v družini, ki pomaga preživljati s svojim zaslužkom, da odplačuje kredit za popravilo hiše, da ni lastnik nepremičnine, da ima obtoženec več kot 16.00,00 EUR dolgov). Nadalje navaja, da bi moralo sodišče vpogledati v sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 22055/2022 z dne 3.6.2022, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen osmih mesecev zapora, kar je bistveno nižja kot je bila izrečena obtožencu v tej zadevi. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar izpodbijana sodba nima razlogov oziroma je v njej nejasno obrazloženo zakaj "vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko sodišč v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem". Zatrjuje, da gre za matematično izrekanje kazni kot ga je ponudila državna tožilka, kar odstopa od namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. Meni, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo bremenilnim okoliščinam, premalo pa olajševalnim in je odmerilo previsoko kazen, saj obtoženec ni predkaznovan in skrbi tudi za bolne starše in ženo. Glede izrečene denarne kazni navaja, da je obtoženec ne more plačati, zato prosi, da mu sodišče prisodi denarno kazen v višini 200,00 EUR.

11. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 2. do 6. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebno olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen, kar pomeni, da pritožnik nima prav, ko trdi drugače. V pritožbi izpostavljene okoliščine niso take teže, da bi terjale še dodatno omilitev izrečene zaporne kazni. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 22055/2022, ki jo je preizkušalo tudi pritožbeno sodišče s sodbo III Kp 22055/2022 z dne 29.9.2022, saj je šlo v prej navedeni zadevi tudi za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ne za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, kot zmotno trdi pritožnik. Izpostavljena zadeva tudi ni primerljiva z obravnavano, saj je bil obtoženec v zadevi I K 22055/2022 mlajši polnoletnik, ki je kaznivo dejanje priznal že preiskovalnemu sodniku, poleg tega je šlo za manjšo kriminalno količino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za "matematično izrekanje kazni kot ga je ponudila državna tožilka", ampak je sodišče prve stopnje kazen pravilno odmerilo glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščin. Ni res, da je sodišče prve stopnje dalo (pre)veliko težo obremenilnim okoliščinam. Pritožnik tudi nima prav, da je izrečena denarna kazen previsoka. Sodišče prve stopnje je izrečeno denarno kazen obrazložilo v 5. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena denarna kazen pravilno odmerjena, tako po višini določenega dnevnega zneska kot po številu dnevnih zneskov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja. Ravnalo je pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 100 dnevnih zneskov, ter je pri tem upoštevalo splošna pravila o odmeri kazni. Dnevni znesek v višini 9,00 EUR je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca, kot jih je sam navajal. Okoliščine, ki jih tudi protispisno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ne morejo pripeljati do spremembe odločitve sodišča prve stopnje, saj je potrebno upoštevati, da gre za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, čemur drugi odstavek 47. člena KZ-1 daje večjo težo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek stranske kazni izgona tujca iz države ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi pri tej kazni pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in v 6. točki izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge.

12. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema telefona s SIM kartico. Trdi, da ima obtoženec na osebnem telefonu vse osebne telefonske kontakte, ki jih potrebuje zaradi družine, partnerke, banke, osebnih fotografij in podobno. Navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon, ampak ga je uporabljal zgolj za komunikacijo z migranti. Ponovno izpostavlja, da je bilo na naroku nepravilno prevedeno, češ da je obtoženec rekel, da je uporabil telefon za kaznivo dejanje. Trdi, da za odvzem predmetov niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 73. člena KZ-1. 13. Z zgoraj navedenim se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec odvzeti telefon uporabil za storitev kaznivega dejanja, kar je izrecno potrdil tudi obtoženec. Če ima obtoženec na telefonu shranjene osebne telefonske kontakte, bo lahko vsebino teh prepisal, kar mu lahko sodišče prve stopnje odobri s posebno odredbo.

14. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Ponavlja, da je obtoženec zadolžen, da preživlja celo družino, da so bolni starši, prav tako žena ter da odplačuje posojilo za očeta, ki je lastnik hiše in v kateri živi cela družina in da stroškov ne more plačati. Sklicuje se na kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 33420/2020, kjer je bila obtoženka v celoti oproščena plačila teh stroškov.

15. Po oceni pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka prepričljive razloge v 8. točki. Glede premoženjskega stanja obtoženca je sodišče prve stopnje že v 5. točki izpodbijane sodbe, kjer so podani razlogi za izrek zaporne kazni, pojasnilo, da ima obtoženec premoženje. Iz žigov v njegovem potnem listu izhaja, da ima dovolj sredstev za potovanje z letali, saj je 2.10.2020 pripotoval na Dunaj, 13.10.2021 v Amsterdam, 7.3.2022 v Pariz. Na Hrvaško je z avtomobilom vstopil 7.4.2022, kot tudi 3.8.2022, pri čemer ni pojasnil kaj je na tem območju počel od 3.8.2022 do 13.8.2022, ko je bil prijet s tujci. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega pravilno zaključilo, da je očitno, da ni brez sredstev za preživljanje. Pravilo namreč je, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, če je spoznan za krivega, kar ima podlago v prvem odstavku 95. člena ZKP. Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki v obravnavani zadevi ni podana, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje in ni česa drugega dodati. Listine, ki jih je pritožnik priložil k pritožbi (in so v tujem jeziku) predstavljajo novoto, ki bo lahko podlaga za odločanje predsednice senata na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP.

16. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

17. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je skladno z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.