Jedro

V primeru izvršbe na nepremičnino za izterjavo denarne terjatve pridobi upnik ločitveno pravico v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v zemljiški knjigi (1. odst. 170. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (2. odst. 170. čl. ZIZ); upnik torej pridobi izvršilni naslov za poplačilo svoje terjatve. Če je takšna prijavljena terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad dolžnikom priznana, priznana pa je tudi pravica do ločenega poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja (nepremičnine), na katerem obstoji ločitvena pravica, stečajni senat ne izda sklepa, s katerim bi ugotovil obstoj terjatve, saj je upnik za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, ampak mora izdati sklep po 4. odst. 131. čl. ZPPSL, s katerim dovoli nadaljevanje izvršbe.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odst. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: ugotovilo obstoj ločitvene pravice upnika F., K., na nepremičnini dolžnika - poslovnem prostoru I/8A,B v izmeri 53,29 m2 z oznako 27 E, na parc. št. 1567/5, 1567/18 k.o. K., podvl.št. 1283/10, za terjatev iz naslova prijavljene glavnice v znesku 19.073.844,20 SIT; stečajnemu dolžniku naložilo, da mora upnikovo terjatev poplačati iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica po poplačilu dela stroškov postopka, ki bremenijo posebno stečajno maso. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da ni sledilo zahtevi upnika, da naj na podlagi 4. odst. 143. čl. ZPPSL izda sklep iz 4. odst. 131. čl. ZPPSL (tj. sklep, da se izvršba nadaljuje, če je ostala v veljavi ločitvena pravica, ki je bila pridobljena z izvršbo); menilo je, da je treba 4. odst. 143. čl. ZPPSL razlagati tako, da je stvar stečajnega senata, da glede na konkretne okoliščine stečaja izda bodisi sklep iz 4. odst. 131. čl. ZPPSL ali pa naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, kar pomeni, da se bo prodaja opravila v okviru stečajnega postopka, ki je po svoji naravi generalna izvršba.

Proti navedenemu sklepu je glede odločitve v delu, da je stečajni dolžnik dolžan upnikovo terjatev poplačati iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica (2. odst. izreka), upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da se za poplačilo upnika nadaljuje izvršba, ki teče pri Okrajnem sodišču v Kopru, podrejeno pa, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo v tem delu vrne stečajnemu senatu v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da 4. odst. 131. čl. ZPPSL izrecno določa, da se v primeru, da je ločitvena pravica, pridobljena v izvršbi, ostala v veljavi, izvršba nadaljuje na podlagi sklepa stečajnega senata iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL. Izdaja sklepa o nadaljevanju izvršbe je za stečajni senat obvezna, saj zakon ne določa, da se izvršba "lahko" nadaljuje. Splošno pravilo iz 111. čl. ZPPSL uzakonja načelo koncentracije postopka kot dopolnilnega načela stečajnega prava, določbe ZPPSL pa za posamezne terjatve v skladu z načelom enakopravnega (ne enakega) obravnavanja upnikov določajo izjeme. Ena od teh izjem so tudi terjatve, katerih poplačilo je zavarovano z ločitveno pravico. Te terjatve se poplačajo iz posebne razdelitvene mase pred poplačilom drugih terjatev (3. odst. 10. čl. ZPPSL). Izjemi, ki se nanaša na ločitvene upnike, je zato prilagojena tudi splošna izjema od prepovedi izvršb. Splošno pravilo o prepovedi izvršb se po ZPPSL nanaša na vse terjatve, ki se poplačajo iz splošne razdelitvene mase, zato ne velja med drugim za terjatve, zavarovane z ločitveno pravico. Upnik F.d.o.o. je pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku za izterjavo njegove denarne terjatve z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker upnik s to zaznambo pridobi zastavno pravico (170. čl. ZIZ). Ločitvena pravica, pridobljena z izvršbo, preneha veljati le, če je bila pridobljena v zadnjih dveh mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka. Kadar pa ločitvena pravica, pridobljena z izvršbo ne preneha - kot v primeru upnika F.d.o.o., ki ima v stečajnem postopku ugotovljeno terjatev in ločitveno pravico - stečajni senat mora izdati sklep iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL, s katerim odloči, da se izvršba nadaljuje (4. odst. 131. čl. ZPPSL). Izvršilnega postopka namreč v tem primeru ni mogoče ustaviti na podlagi ugovora stečajnega dolžnika, saj ločitvena pravica v tem primeru ni prenehala po sili zakona, pač pa je ostala v veljavi. Iz navedenih razlogov je stališče stečajnega senata, po katerem naj bi bila senatu prepuščena izbira, kateri sklep iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL bo izdal, pravno napačno. Stečajni senat pri izdaji sklepa iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL nima prav nobene "diskrecijske" pravice, saj že iz navedenih določb ZPPSL izhaja obveznost izdaje sklepa iz 4. odst. 131. čl. ZPPSL.

Obveznost izdaje sklepa, s katerim stečajni senat dovoli nadaljevanje izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, izhaja tudi iz določb ZIZ. Upnik pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi zastavno pravico na nepremičnini, torej absolutno stvarno pravico, tako da se je iz zastavljene nepremičnine upravičen poplačati tudi v primeru, da lastninsko pravico na njej pridobi tretja oseba.

Stališče stečajnega senata v posledici pomeni, da stečajni senat očitno šteje, da je upravičen posegati v pravnomočno odločbo izvršilnega sodišča, razveljaviti sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino in odrediti izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Izpodbijani sklep določa, da je stečajni dolžnik v breme kupnine za predmet ločitvene pravice dolžan poplačati "del" stroškov postopka. Izrek je nejasen, nedoločen in nedoločljiv ter v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri stečajni senat navaja, da je ločitveni upnik dolžan nositi sorazmerni del stroškov postopka ter materialnopravno napačen, saj se po izrecni določbi 2. odst. 155. čl. ZPPSL iz kupnine najprej poplačajo ločitveni upniki. Stališče senata, da upnika v izvršilnem postopku ne bremenijo stroški postopka je v nasprotju s 197. čl. ZIZ, po katerem se najprej poplačajo stroški postopka, javne dajatve in priviligirane terjatve. Če je stečajni upravitelj sam samovoljno naročil cenitev predmeta upnikove ločitvene pravice, je neutemeljeno povzročil stroške, ki za izvedbo stečajnega postopka niso potrebni in/ali utemeljeni in jih je dolžan sam pokrivati. Tudi v primeru, da bi določbe ZPPSL nalagale sorazmerno obremenitev vseh upnikov - tudi ločitvenih - s stroški postopka, bi moral stečajni senat navesti, kolikšen delež bremeni upnika F.d.o.o. glede na višino njegove terjatve v razmerju do vseh terjatev do stečajnega dolžnika. Sklep, tako kot glasi, upravitelju omogoča povsem arbitrarno ravnanje s kupnino za predmet ločitvene pravice, ki jo je upravičen porabiti za povsem nedoločene stroške postopka v nedoločeni višini. Ločitveni upnik je zaradi izpodbijanega sklepa v položaju, da ne bo niti sorazmerno poplačan. Upnik kot pritožbeni razlog posebej navaja, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, po katerem se kupnina predmeta ločitvene pravice zmanjša za prioritetne terjatve, izhaja iz določb Zakona o delovnih razmerjih kot lex specialis in ne predstavlja stališča, po katerem se ločitveni upnik poplača iz preostanka kupnine po poplačilu stroškov stečajnega postopka po prosti presoji senata in/ali upravitelja.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je upnik F.d.o.o., K., v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavil terjatev v višini 19.073.844,20 SIT z obrestmi v višini TOM od 21.4.2004 do plačila in za to terjatev pravico do ločenega poplačila iz dolžnikovega premoženja, tj. nepremičnine - poslovnega prostora, ki je identificiran v izreku tega sklepa. Stečajni upravitelj je na naroku za preizkus terjatev priznal prijavljeno terjatev v celoti, obstoj ločitvene pravice pa le za prijavljeno glavnico

19.073.844,20 SIT (ločitveno pravico je prerekal za obrestni del terjatve, tj. prijavljene obresti v višini TOM od

21.4.2004 dalje), terjatve in ločitvene pravice zanjo ni prerekal nobeden od upnikov.

Ravnanje stečajnega senata v primeru, ko stečajni upravitelj prizna terjatev in pravico do ločenega poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica (in ni niti terjatve in niti ločitvene pravice prerekal nobeden izmed upnikov), ureja 4. odst. 143. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.). Ta določa, da izda stečajni senat: 1.) sklep iz 4. odst. 131. čl. tega zakona (tj. sklep o nadaljevanju izvršbe, če je ostala v veljavi ločitvena pravica, ki je bila pridobljena z izvršbo), oziroma: 2.) sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, pri čemer je ta sklep izvršilni naslov.

V primeru izvršbe na nepremičnino za izterjavo denarne terjatve pridobi upnik ločitveno pravico v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v zemljiški knjigi (1. odst. 170. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (2. odst. 170. čl. ZIZ); upnik torej pridobi izvršilni naslov za poplačilo svoje terjatve. Če je takšna prijavljena terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad dolžnikom priznana, priznana pa je tudi pravica do ločenega poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja (nepremičnine), na katerem obstoji ločitvena pravica, stečajni senat ne izda sklepa, s katerim bi ugotovil obstoj terjatve, saj je upnik za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, ampak mora izdati sklep po 4. odst. 131. čl. ZPPSL, s katerim dovoli nadaljevanje izvršbe. Navedeno razlogovanje je mogoče podkrepiti z naslednjim primerom: kadar ni podana situacija, ki je pravkar opisana in upnik ni pridobil ločitvene pravice z izvršbo, izda stečajni senat sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, pri čemer je ta sklep izvršilni naslov. Če bi stečajni senat takšen sklep izdal tudi v primeru, ko je upnik ločitveno pravico pridobil že z izvršbo (namesto sklepa o nadaljevanju izvršbe) in bi bil upnik postavljen v situacijo, da bi na podlagi takšnega izvršilnega naslova moral voditi izvršbo zoper dolžnika, bi obstajala za isto upnikovo terjatev dva izvršilna naslova, kar pa ni dopustno.

Vendar pa podatki obravnavanega spisa ne dajejo podlage za zaključek, da je pritožnik pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku; v svoji prijavi terjatve in ločitvene pravice z dne 16.6.2004 je navajal, da je za izterjavo te terjatve dne 30.6.2003 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin (menic) na dolžnikove nepremičnine (priložena kopija predloga) in da je izvršilno sodišče s sklepom z dne 15.7.2003 dovolilo izvršbo (priložena kopija sklepa o izvršbi z dne 15.7.2003, opr.št. In 115/03). Iz izvršilnega predloga je razvidno, da je upnik predlagal izvršbo z rubežem nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo (tj. poslovnega prostora v 1. nadstr. št. 1/8A in 1/8B v izmeri 53,29 m2, v trgovsko poslovnem objektu Barka v Kopru, na parc. št. 1567/18 k.o. Koper), z ugotovitvijo vrednosti ter z njeno prodajo. Prijavi terjatve je priložen tudi sklep zemljiškoknjižnega sodišča, opr.št. Dn 7050/03 z dne 28.5.2004 (ali z dne 5.11.2003?), s katerim je dovoljena vknjižba lastninske pravice na prej navedenem poslovnem prostoru na ime dolžnika. Glede na to je zmotno stališče upnika, češ da je že s sklepom o izvršbi z dne 15.7.2003 pridobil ločitveno pravico; to bi pridobil le, če bi bila pri nepremičnini vpisana zaznamba sklepa o izvršbi (oz. z zapisnikom o rubežu nepremičnine, če ta ne bi bila vpisana v zemljiški knjigi - 211. čl. ZIZ). Ker pa s prijavi priloženimi listinami takšen način pridobitve ločitvene pravice z izvršbo ni izkazan, je stečajni senat utemeljeno izdal izpodbijani sklep, s katerim je ugotovil obstoj ločitvene pravice in stečajnemu dolžniku naložil poplačilo upnika iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, potem ko je slednjo stečajni upravitelj priznal, prerekal pa je tudi ni nobeden izmed upnikov.

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno to, kar določa 4. odst. 143. čl. ZPPSL. Zato takšen izrek ne more biti nejasen, nedoločljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Če poleg v zakonu določenega, vsebuje tudi navodilo stečajnemu dolžniku, da pred poplačilom ločitvenega upnika poplača del stroškov stečajnega postopka, ni zaradi tega s sklepom nič narobe, predvsem zato, ker bo očitno glede teh stroškov stečajni senat izdal poseben sklep, potem ko bo znana njihova višina (torej po prodaji nepremičnine).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZPPSL, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.