Jedro

Po navedbah pritožbe s tem, da je imel tožnik najvišjo plačo in je delal le štiri dni v tednu (plačo je po prvostopenjski ugotovitvi prejemal za pet dni), ni mogoče utemeljiti odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpovedni razlog ni temeljil na teh dveh dejstvih. Ti sta predstavljali le okoliščino, zaradi katere je toženec ob ugotovljenem poslovnem razlogu izmed vseh delavcev na delovnem mestu razvojni inženir-programer 2 izbral prav tožnika za presežnega. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno, da je s tem na dopusten način objektiviziral izbiro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2019 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še traja, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Očita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor prekluzije in da mu je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Z zavrnitvijo dokazov je bistveno kršilo postopek. Odpoved ni bila ustrezno obrazložena. A. A. in B. B. sodišče ne bi smelo šteti za verodostojni priči. Toženec ni dokazal ekonomskega razloga. Razlogi sodbe so nejasni, saj je npr. glede zmanjšanja prihodkov upoštevano poslovanje matične družbe, glede novih zaposlovanj pa ne. Toženec ni izkazal, na kakšen način naj bi prišlo do reorganizacije in kako naj bi epidemija vplivala na manjši obseg dela. Poslovni razlog je izkazoval le na planih in ne na dejanskih podatkih. Upad poslovanja je bil v aprilu 2020, ne pa ob podaji odpovedi tožniku. Iz listin izhaja, da je poslovanje matične družbe izkazovalo zelo visoko rast ter da je toženec v 2020 zabeležil dobiček, iz česar je sklepati, da poslovanje ni bilo tako slabo in da so v razlogih sodbe nasprotja o odločilnih dejstvih. Zaključka, da je zaradi slabih poslovnih rezultatov matične družbe prišlo do upada naročil in izgube poslov pri tožencu, se ne da preizkusiti in je brez podlage v dokaznem postopku. To, da je imel tožnik najvišjo plačo in da je delal manj dni kot ostali, ne more biti utemeljen razlog za odpoved. Toženec ni izkazal, da bi višina tožnikove plače vplivala na poslovanje podjetja in da je bila zato odpoved nujna. Sodišče je prezrlo, da je tožnik prevzel več nalog, a plača ni bila temu ustrezno prilagojena. Neustrezno se je opredelilo do prakse iskanja kadrov preko splošnih objav in da so bila v matični družbi še 23. 3. 2021 razpisana prosta delovna mesta. Postopno zvišanje plač pomeni, da je toženec očitno bolje posloval. Elektronska pošta C. C. dokazuje, da je poslovanje matične družbe raslo. Toženec ni izkazal, da je družinam prijazen delodajalec. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Na večih mestih podan očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, da je pomanjkljiva, razlogi v nasprotju …, kar pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Prvostopenjska sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni, prepričljivi in skladni z vsebino listin. Pritožbeno sodišče je zato sodbo lahko preizkusilo, soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam daje naslednjo obrazložitev.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz spisa ni razvidno, da bi toženec v navedbah odpiral nova vprašanja, o katerih se tožnik nato ne bi mogel izjaviti, tožnik pa te pritožbene navedbe tudi ni konkretno obrazložil. 8. Zmoten je pritožbeni očitek o neutemeljeni zavrnitvi tožnikovega ugovora prekluzije (relativna bistvena kršitev določb postopka v zvezi s 286. členom ZPP). Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2021 uvodoma le splošno ugovarjal novim navedbam in dokaznim predlogom, ki naj bi jih toženec podal v pripravljalnih vlogah, vloženih 28. 4. 2021 in 13. 5. 2021. Ker se je v prvi citirani vlogi toženec skladno z drugo točko dokaznega sklepa sodišča z dne 24. 3. 2021 opredelil do tožnikovih listin, v drugi citirani vlogi pa do tožnikove prve pripravljalne vloge, bi moral tožnik v ugovoru konkretneje pojasniti, katere okoliščine iz 286. člena ZPP in v zvezi s katero posamezno navedbo ali dokaznim predlogom toženca utemeljujejo prekluzijo. Izrecno je kot prepoznim oporekal le navedbam o zaposlitvi D. D. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso bile prepozne, saj jih je toženec podal v roku in v skladu s četrto točko dokaznega sklepa sodišča z dne 24. 3. 2021, na podlagi katere je moral predložiti izpis ZZZS glede novih zaposlitev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženec po zaslišanjih podal njihovo vrednotenje, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno gradilo na lastni presoji trditev obeh strank in vseh izvedenih dokazov.

9. Pritožba ne konkretizira, zaradi zavrnitve katerih dokazov naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma naj bi bila podana bistvena kršitev postopka. Ker je na vsaki stranki dokazno breme za svoje trditve, tožnik v pritožbi neutemeljeno in le posplošeno navaja, da bi naj mu bilo v posledici zavrnitve dokazov onemogočeno predlagati še kakšne dokaze, ki bi glede na obrazložitev sodbe lahko vplivali na odločitev.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila zadostno obrazložena. Njena vsebina je povzeta v deveti točki prvostopenjske obrazložitve in potrjuje, da je toženec odpovedni razlog opredelil dovolj določno in je bilo njegovo utemeljenost v sodnem postopku mogoče preizkusiti (upad obsega poslovanja, zmanjšanje obsega dela, zmanjševanje stroškov poslovanja, zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu razvojni inženir-programer 2 za enega, tj. tožnika, prerazporeditev njegovih nalog na preostale delavce ...).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje A. A. in B. B. ne bi smelo šteti za verodostojni priči glede vprašanj zaposlovanja, ker ne opravljata kadrovskega dela. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila A. A. zaposlena pri tožencu kot rekruter - kadrovnik, B. B. pa je bila prokuristka toženca in višja direktorica poslovanja pri matični družbi E. v ZDA, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so jima bila poznana dejstva o kadrovski politiki in poslovanju, o katerih sta izpovedali.

12. Pritožba očita kršitev standarda (jasne) obrazložitve sodbe in navaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri presoji poslovnega razloga deloma upoštevalo poslovanje matične družbe (npr. zmanjšanje prihodkov), deloma pa ne (npr. nova zaposlovanja), oziroma naj bi upoštevalo prihodke toženca, ne pa tudi matične družbe. Očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi povzeta ključna dejstva o poslovanju tako toženca kot matične družbe. V tem okviru je bil za obe družbi pojasnjen tudi upad poslovanja oziroma prihodkov ter kadrovska politika (zmanjšanje števila zaposlenih), prav tako je bila ustrezno obrazložena odvisnost toženca od matične družbe glede obsega poslovanja. Odločilni razlogi izpodbijane sodbe so tako po oceni pritožbenega sodišča jasni, prepričljivi in vsebinsko celovito obrazloženi.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni dokazana slaba ekonomska situacija toženca, kako naj bi epidemija vplivala na manjši obseg dela oziroma da je do slednjega res prišlo. Tožnik ni prerekal v spis vloženih podatkov o poslovanju toženca in matične družbe, ti pa, upoštevajoč tudi izpoved zlasti B. B., potrjujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča o obstoju ekonomskega razloga, zaradi katerega se je toženec odločil za reorganizacijo dela. Slabi poslovni rezultati matične družbe v posledici koronavirusa so tako razvidni iz primerjave podatkov o rasti rednega letnega dohodka v letu 2019 (70 %) in 2020 (29 %); iz podatka o predvidenem (22,2 mio USD) in dejanskem (15,3 mio USD) rednem letnem prihodku v 2020; iz podatka o predvidenem (19,2 mio USD) in dejanskem (13,3 mio USD) celotnem prihodku v 2020. Ker je bila matična družba edini naročnik toženčevih storitev, se je poslovanje matične družbe logično odražalo pri tožencu, ki v letu 2020 po nastopu epidemije ni več beležil takega obsega prihodkov, kot ga je v prvih treh mesecih tega leta, ko epidemija še ni učinkovala na poslovanje (od maja dalje je beležil upad med 16 % in 40 %). Da je to imelo za posledico zmanjšan obseg dela, potrjuje tudi izpoved B. B. o tem, da je imel toženec v začetku leta 2020 zaposlenih 25 oseb, ob koncu leta pa 18, v matični družbi pa je bilo konec leta 2019 zaposlenih 117 oseb, konec leta 2020 pa 92. Pritožba zmanjšanemu obsegu dela neuspešno nasprotuje s sklicevanjem, da so naročniki zaradi nove realnosti še bolj potrebovali aplikacije toženca, saj tega v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval niti dokazal. Zaradi izgube poslov in s tem upada naročil (v obeh družbah) se je zato toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odločil za trajno zmanjšanje stroškov dela tako, da je število zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu zmanjšal za enega.

14. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje pri presoji poslovnega razloga neupravičeno upoštevalo plane, ni pa upoštevalo dejanskih finančnih podatkov. Slednje po presoji pritožbenega sodišča ne drži, saj razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo tako podatke o finančnih napovedih kot o dejansko doseženih rezultatih poslovanja, vse podprto z listinami. Pritožba si prihaja sama s seboj v nasprotje, saj sprva navaja, da so bili plani nerealni, na drugem mestu pa, da so bili glede na novo situacijo z epidemijo spremenjeni in da jim je toženec odlično sledil. Tudi sicer tožnik ni podal nobene vsebinske utemeljitve, kakšen naj bi bil po njegovi oceni realen plan. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, sta bila matična družba in toženec zaradi zaostajanja za prvotno postavljenim planom realizacije primorana preoblikovati finančne podatke. Ker je toženec nivo kadrov za leto 2020 pripravil že v letu 2019 glede na predviden obseg poslov, je zaostajanju za planom zaradi upada poslov logično sledila potreba po prilagajanju števila kadra. Zaradi izpovedi A. A., da je na enem od sestankov slišala za upad poslovanja, priči ni mogoče očitati neverodostojnosti, kot to zmotno meni pritožba in se pri tem sklicuje, da so bile naloge priče s tem nepovezane. Nasprotno, takšna izpoved zgolj dodatno potrjuje resničnost listinskih podatkov o poslovanju. Pritožba očitek neverodostojnosti namenja tudi B. B., a le posplošeno in po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj ne navede nobenih razumnih okoliščin, ki bi porajale dvom v to, da prokuristki toženca niso bili znani podatki o planiranem in dejanskem poslovanju.

15. Kot očita pritožba, naj bi bili upad poslovanja in negativni ekonomski trendi prisotni v aprilu 2020, ne pa v trenutku podaje odpovedi tožniku (13. 11. 2020). Da je očitek zmoten, po oceni pritožbenega sodišča izhaja že iz pregleda prihodkov toženca po mesecih v letu 2020, saj od aprila 2020 dalje niso več dosegali zneskov kot pred epidemijo. Neuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da je poslovanje matične družbe in število strank v letu 2020 izkazovalo celo visoko rast v primerjavi z letom 2019. Kot je bilo že obrazloženo, je bil beležen upad poslovanja glede na planiran obseg poslovanja, zaradi izgube poslov pa je, kot je potrdila B. B., matična družba morala v času epidemije preoblikovati finančno napoved. Tudi načrtovanega števila naročnikov v letu 2020 ni dosegla (le 319 namesto 439).

16. Po pritožbenih navedbah ni mogoč preizkus prvostopenjskega zaključka, da je zaradi slabih poslovnih rezultatov matične družbe prišlo do upada naročil in izgube poslov pri tožencu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede tega dokaznega zaključka ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v odločilnih razlogih celovito in prepričljivo obrazložilo, da je bila matična družba edini naročnik storitev toženca in da je bil ta zato povsem odvisen od nje, da je imela matična družba v 2020 manj strank od planiranih in da se je upad njenega poslovanja odrazil tudi v prihodkih toženca (to dejstvo podpirajo tako listine kot izpovedbi prič). Pritožba nadalje izpostavlja, da je toženec v letu 2020 posloval boljše kot v letu poprej, vendar po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ovreči poslovnega razloga s primerjanjem podatkov toženca za ti dve leti. Kot je namreč prvostopenjsko sodišče razumno utemeljilo, je toženec v 2019 šele pričel s poslovanjem (po podatkih Ajpesa je bil vpisan v sodni register 20. 5. 2019) in zato ni posloval v enakem obsegu kot v 2020, poleg tega pa je prišlo po epidemiji do že omenjenega upada poslovanja toženca v primerjavi z meseci leta 2020 pred epidemijo. Ker je toženec nivo kadrov za leto 2020 pripravil že v 2019 glede na takrat predviden obseg poslov, je bila prilagoditev števila kadra v 2020, ki je sledila upadu poslovanja, povsem razumljiva. Prav tako ni podana očitana protispisnost pri zaključku o zmanjšani potrebi po številu delavcev. Sklicevanje pritožbe na primerjavo povprečnega števila zaposlenih glede na opravljene delovne ure in stroške plač pri tožencu v letih 2019 in 2020 namreč ne more ovreči poslovnega razloga, saj je bil v 2019 toženec šele ustanovljen, sicer pa sama pritožba navaja, da je bilo konec leta 2020 pri tožencu zaposlenih manj oseb (110), kot jih je bilo konec leta 2019 (136). Iz tega razloga tudi pritožbeno izpostavljanje, da je bilo v 2019 sprva zaposlenih 64 oseb, ne more vplivati na drugačno presojo poslovnega razloga.

17. Pritožba neutemeljeno očita pomanjkljivost izpodbijani sodbi glede zaključka o reorganizaciji, tj. zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, za enega, in razporeditvi njegovega dela na preostale delavce. Tak zaključek je utemeljen v izpovedbah A. A. in B. B. Tudi sicer navedbe pritožbe, da ni izkazano, kdo opravlja tožnikove naloge in katere, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba neuspešno izpodbija odpovedni razlog z navedbo, da naj bi razporeditev tožnikovega dela na druge dokazovala, da je njegovo delo še vedno obstajalo. Poslovni razlog se namreč ni nanašal na to, da tožnikovega dela ni več.

18. Nadaljnji pritožbeni očitek se nanaša na neupoštevanje izpovedi B. B. o tem, da je toženec potreboval novo platformo, kar je po navedbah pritožbe naloga kadra, kot je bil tožnik, ter izpovedi, da je po preusmeritvi na novo platformo delo tožnika prenehalo obstajati, kar je po mnenju pritožbe nejasno glede na to, da naj bi bilo njegovo delo razdeljeno med druge zaposlene. Očitek ni utemeljen, saj okoliščine v zvezi s prehodom na novo platformo (in morebitnim delom, ki so ga v zvezi s tem opravili zaposleni, na katere je bilo razporejeno delo tožnika) niso bile razlog za podajo odpovedi tožniku. Na obstoj poslovnega razloga ne morejo vplivati okoliščine, ki so nastopile po njem, v tem primeru prehod na novo platformo.

19. Po navedbah pritožbe s tem, da je imel tožnik najvišjo plačo in je delal le štiri dni v tednu (plačo je po prvostopenjski ugotovitvi prejemal za pet dni), ni mogoče utemeljiti odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpovedni razlog ni temeljil na teh dveh dejstvih. Ti sta predstavljali le okoliščino, zaradi katere je toženec ob ugotovljenem poslovnem razlogu izmed vseh delavcev na delovnem mestu razvojni inženir-programer 2 izbral prav tožnika za presežnega. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno, da je s tem na dopusten način objektiviziral izbiro. Pričama, ki sta obe potrdili, da je bil tako dosežen največji prihranek plačila, pritožba neutemeljeno očita neverodostojnost, češ da nista bili pristojni za tovrstne odločitve. B. B. je bila prokuristka toženca, A. A. pa podpisnica izpodbijane odpovedi na strani toženca. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so jima bile okoliščine v zvezi s podajo odpovedi poznane, prepričljiva je bila tudi njuna izpoved o tem. Nadalje po navedbi pritožbe ni izkazano, da je višina tožnikove plače tako vplivala na poslovanje, da je bila podaja odpovedi nujna. Očitek ni utemeljen. Toženec je dokazal, da je razlog za sprejem odločitve o zmanjšanju števila delavcev na tožnikovem delovnem mestu temeljil v poslabšanju poslovnega položaja, ob čemer je toženec tudi pričakoval, da se bo negativen trend še nadaljeval. Podaja odpovedi tožniku tudi ni bila edini stroškovni ukrep, saj je že pred tem toženec reševal težave z začasnim sporazumnim znižanjem plač zaposlenim, glede na izpoved A. A. je bila v aprilu 2020 podana odpoved iz poslovnega razloga F. F. …

20. Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik dodatno prevzel več nalog, za kar neupravičeno ni prejel prilagoditve plače; sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Očitek o uveljavljani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Okoliščina, ali bi tožnik moral prejeti višjo plačo zaradi dodatnih nalog, ni bila odločilnega pomena, saj tožnik ni zahteval plačila razlike v plači, na presojo poslovnega razloga pa tudi ne more vplivati. Kar pa se tiče tožnikovega prepričanja, da naj bi bila odpoved posledica njegove zahteve za ustrezno plačilo, pa pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da z izvedenimi dokazi tega ni bilo mogoče prepričljivo potrditi. Tudi sicer pritožba ne konkretizira dejstev, ki bi podprla tožnikovo prepričanje.

21. Pritožba zmotno navaja, da postopno zvišanje plač dokazuje, da si je toženec to lahko privoščil, ker je očitno posloval bolje in da zato ni jasno, zakaj bi kljub temu podal tožniku odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni zviševal plač. Aneks št. 2 z dne 1. 10. 2020 pomeni namreč zgolj postopno vračanje na nivo plač pred njihovim znižanjem (vodstvu za 50 %, ostalim 20 %), ki ga je toženec (in matična družba) v aprilu 2020 uvedel sporazumno z delavci kot milejši ukrep za nižanje stroškov. Tudi po 1. 10. 2020 so bile plače še vedno znižane za 10 %. Postopno zvišanje plače tudi ne pomeni, da toženec ne bi smel trajno znižati stroškov tako, da je število delavcev na tožnikovem delovnem mestu znižal za enega, katerega delo je lahko razporedil na druge.

22. Po navedbah pritožbe se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu, v katerem ugotavlja, da e-sporočili C. C. z dne 3. in 9. 11. 2020 nista dejanski odraz uspešnosti poslovanja; iz njiju namreč izhaja, da je poslovanje matične družbe raslo in ne gre le za motivacijski e-sporočili zaposlenim. Očitana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da e-sporočili res omenjata izboljšanje poslovanja matične družbe, vendar je iz njiju obenem razvidno, da npr. dosežena vrednost ne dosega povsem tega, kar so želeli. Prav tako je bil že obrazložen upad poslovanja v letu 2020 (tč. 13 do 15 obrazložitve te sodbe), ki je vodil v poslovni razlog. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da sta bili ti e-sporočili motivacijske narave in namenjeni ohranitvi pozitivnega vzdušja, kar sta potrdili obe priči. Na drugačno presojo poslovnega razloga ne moreta vplivati.

23. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pavšalno verjelo temu, da toženec nima pogodbeno angažiranih delavcev; toženec tega ni izkazal, sodišče pa neupravičeno ni opravilo preverbe npr. pri FURS-u. Očitek ni utemeljen. Prvostopenjski zaključek, da toženec nima pogodbenih sodelavcev, ki bi opravljali delo po podjemnih pogodbah ali preko s. p., je namreč podprt z izpovedbama A. A. in B. B. Zmoten je očitek, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbo pri FURS-u, saj takšnega dokaznega predloga tožnik ni podal. V drugi pripravljalni vlogi je sicer navedel, da je veliko posameznikov opravljalo delo pri tožencu pogodbeno, a jih ni konkretiziral. Predlagal je, naj toženec predloži podatek, s kom ima sklenjene pogodbe o sodelovanju, vendar je toženec obstoj pogodbenega sodelovanja zanikal in to negativno dejstvo dokazal s pričama. Tožnik je sicer predlagal tudi, naj sodišče pribavi te podatke po uradni dolžnosti, a gre za nezadostno substanciran dokazni predlog (pri kom, katere listine so relevantne ipd.). Tudi sicer v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, v tem sporu pa niso bile podane take okoliščine.

24. Kot navaja pritožba, je odprto zaposlovanje ključnih delovnih mest vključevalo inženirja programske opreme, oziroma ni izkazano, da ni bilo povezano z delom, ki ga je opravljal tožnik; ne verjame, da naj bi potencialni kandidati čakali na listi do sprostitve delovnih mest; toženec je očitno iskal nov kader; v matični družbi so bila še 23. 3. 2021 razpisana prosta delovna mesta. Po presoji pritožbenega sodišča je ključno, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženec namesto tožnika zaposlil koga drugega. Tudi sicer objave prostih delovnih mest ne kažejo na zlorabo instituta odpovedi. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, sta bili delovni mesti specialist za G. in pomočnik direktorja (vodilno delovno mesto) vezani na matično družbo v ZDA in ne na toženca. Poleg tega sta bili neprimerljivi z delom in usposobljenostjo tožnika, ki tudi sicer nasprotnega ni dokazal. Glede objav delovnih mest inženiringa na spletni strani toženca pritožba neuspešno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da naj bi šlo za splošne objave, namenjene pridobivanju potencialnega kadra za primer bodočih potreb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tak zaključek upravičeno oprlo na izpovedbi obeh prič, tožnik pa ni zatrjeval (niti v pritožbi), da bi zaposlitev konkretne osebe po podaji izpodbijane odpovedi dokazovala, da je toženec ta institut zlorabil. 25. V zvezi z zatrjevanjem, da je bilo tožnikovo pričakovanje otroka eden od možnih razlogov za podano odpoved, pritožba neutemeljeno in le pavšalno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da ta okoliščina ni bila dejanski odpovedni razlog. Kot je ugotovilo na podlagi izpovedb prič, je toženec družinam prijazno podjetje. Pritožba vztraja, da to ni izkazano, vendar tožnik na drugi strani ni zatrjeval in dokazal, iz česa naj bi izhajalo nasprotno. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da niti ni pojasnil, kako naj bi pričakovanje otroka sploh vplivalo na delovni proces. Njegova navedba, da naj bi bila seznanitev nadrejenih z novico o pričakovanju otroka eden od možnih razlogov za podano odpoved, pa dodatno kaže na to, da tožnik o tem zgolj ugiba.

26. Upoštevajoč vse obrazloženo je za podajo odpovedi tožniku obstajal resen in utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

27. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).