Jedro

V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da knjigovodska evidenca davčnega organa za tožnico na dan 28. 9. 2016 po sklepu DT 4934-134603/3016-1 08-712-02 z dne 28. 9. 2016 izkazuje dolg, katerega glavnica znaša 139.854,01 EUR, pripadajoče zamudne obresti do 28. 9. 2016 znašajo 55.852,73 EUR, stroški davčne izvršbe pa znašajo 10,00 EUR, skupni dolg zanaša 195.716,74 EUR (točka 1 izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžničinih terjatev, ki jih ima do Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije na podlagi sklepa o davčni izvršbi DT 4934-4550/2014-11 z dne 25. 8. 2016, v višini 534,94 EUR, z datumom zapadlosti 29. 9. 2016 (točka 2 izreka). Tožničine obveznosti se terjajo na podlagi izvršilnih naslovov, ki jih navaja v tabeli na straneh od 1 do 78 tega sklepa z navedbo izvršilnega naslova, datuma izvršljivosti, dolgovanega zneska z obračunom obresti (točka 3 izreka). Davčni organ je sklenil, da se davčna izvršba ne uvede, ker so terjatve v višini 534.94 EUR poravnane (točka 4 izreka) Davčnemu organu stroški niso nastali (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 6 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izdan v ponovljenem postopku. Davčni organ je v skladu z napotki pritožbenega organa ugotovljene nepravilnosti glede knjigovodskega stanja tožnice odpravil. Glede poravnavanja davčnih obveznosti je davčni organ upošteval datum izvršitve plačila ter zamudne obresti obračunal do tega datuma. Plačila, za katera v sklepu o izvršbi z dne 28. 9. 2016 niso bili navedeni pravilni datumi plačil, je prikazal v tabeli na straneh 79 in 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Davčni organ je preveril vsa dokazila o plačilih, ki jih je tožnica priložila pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2016 in ugotovil, da so bila ta plačila izvedena pred izdajo sklepa z dne 28. 9. 2016. Ugotovil je tudi, da so vsa plačila evidentirana v knjigovodski evidenci davčnega organa in upoštevana pri pripravi seznama izvršilnih naslovov, ki je naveden v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa. Na straneh 81 do 85 obrazložitve izpodbijanega sklepa so tabelarično prikazani datumi prejema posameznih plačil in je navedeno, katere davčne obveznosti z obrestmi so bile s tem pokrite. Na straneh od 85 do 149 obrazložitve izpodbijanega sklepa so tabelarično prikazana plačila po 30. 9. 2011, tabelarični prikaz pa je zaradi novega informacijskega sistema drugačen. Ker je bil dolgovani znesek v višini 534,94 EUR poravnan, je davčni organ sklenil, da se davčna izvršba ne uvede. V nadaljevanju pojasnjuje način obračuna stroškov davčne izvršbe in stroškov postopka, o katerih bo izdan poseben sklep.

3. Ministrstvo za finance, kot pritožbeni organ je tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka odpravilo za stroške davčne izvršbe v znesku 10,00 EUR ter za ta znesek zmanjšal skupni dolg tožnice. Spremenilo je tudi točko 2 izreka izpodbijanega sklepa tako, da se pravilno glasi: „Ugotovi se, da je tožnica imela na dan 28. 9. 2016 terjatev do Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije na podlagi Sklepa o davčni izvršbi DT 4934-4550/2014-11 z dne 25. 8. 2016 v višini 534,94 EUR, z datumom zapadlosti 29. 9. 2016.“. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdilo in tožničino pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi pritožbeni organ ugotavlja, da za stroške davčne izvršbe v znesku 10,00 EUR iz točke 1 izreka izpodbijanega sklepa ni bilo izvršilnega naslova, zato je v tem delu izpodbijani sklep odpravil. Ugotavlja tudi, da je izrek izpodbijanega akta sam s seboj v nasprotju, saj davčni organ v 2. točki izreka navaja, da se davčna izvršba opravi, v 4. točki izreka pa, da se davčne izvršba ne uvede, ker je bila terjatev v višini 534,94 EUR poravnana. Zaradi navedenega je pritožbeni organ točko 2 izreka spremenil tako, da se ugotovi, da je tožnica imela na dan 28. 9. 2016 terjatev do Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije z navedbo konkretne višine in datuma zapadlosti. Prvostopenjski davčni organ je, kljub drugačnem pritožbenem očitku, natančno pojasnil, katere obveznosti so se zaprle s terjatvijo v znesku 534,94 EUR. Na podlagi podatkov iz knjigovodske evidence pa se da ugotoviti, da je davčni organ pri pokrivanju navedenega zneska terjatve upošteval 93. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pritožbeni organ je v zvezi z pritožbenimi navedbami preveril knjiženje plačil od 23. 11. 2011 do 18. 12. 2012, ki so specificirana na strani 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri katerih se predhodno niso ujemali datumi plačila in knjiženja. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ pri pokrivanju plačil upošteval datum izvršitve plačila in do tega dne obračunal zamudne obresti, kar pojasni na strani 7 obrazložitve. Neutemeljen je tožničin ugovor, da knjigovodske evidence niso pravilne.

4. V zvezi s pritožbenimi ugovori o nezakonitem pokrivanju dolga s plačili, pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica tega ne konkretizira oziroma ne izkaže, katere terjatve, naj bi davčni organ pokrival po lastni izbiri. Pritožbeni organ na primeru na strani 8 obrazložitve opiše način pokrivanja. V zvezi s tožničinim ugovorom glede nepravilnosti seznama izvršilnih naslovov na dan 23. 5. 2011, ki je sestavni del sklepa o davčni izvršbi DT 42911-6203/2011 08172 03 z dne 23. 5. 2011 pa pojasni, da ni predmet presoje v tem postopku. V zvezi s tožničinim očitkom o nezakonitem pokrivanju s plačili pritožbeni organ pojasnjuje, da pripis obresti ne pomeni, da se zamudne obresti prištejejo k glavnici in se nato obračunajo obresti od obresti, pač pa so se zamudne obresti v tistem obdobju pripisovale za vse neporavnane evidentirane obveznosti ob vsakem dogodku v skladu s predpisi. Pojasnjuje tudi pomen posameznih kontov in navaja, da obrestni listi ne predstavljajo izvršilnih naslovov, temveč so podlaga za ugotavljanje dolga. Izvršilni naslovi, ki so podlaga za odmero obveznosti so razvidni iz izreka izpodbijanega sklepa. V zvezi s pokrivanjem plačil, ki so bili izvršeni po 30. 9. 2011, pritožbeni organ navede, da je prišlo v pojasnjevalnem besedilu do napak pri zapisu vrste obveznosti, medtem ko je v samem izpisu izravnalnih postavk iz knjigovodske evidence zapis podatkov točen, zato ne gre za napako, ki bi lahko vplivala na pravilnost knjigovodske evidence. Pritožbeni organ se ne strinja, da je prvostopenjski organ navedel v različnih kontih obračun prispevkov brez natančne specifikacije vrste prispevkov, kajti seznam izvršilnih naslovov je temeljil na podatkih iz evidence, ki se je vodila po posamezni vrsti davka oz. prispevka, kar je pomenilo, da so bile pod enim kontom navedene le tiste obveznosti, ki so navedene v nazivu konta. Razdelitev davkov in prispevkov, ki je veljala do konca septembra 2011, dodatne navedbe vrste davka ali prispevkov ni potrebovala. V sedanjem sistemu knjiženja pa se v knjigovodski evidenci vodijo podatki za vsako obveznost posebej, zato so tudi navedene različne šifre obveznosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, s katero tožnica izkazuje nepravilnost seznama izvršilnih naslovov, ker se v celotnem seznamu večkrat ponavlja obračun posamezne vrste prispevka za isto časovno obdobje in je zato najmanj za polovico previsoko izkazana terjatev davčnega organa, kar obrazloži na strani 11 na primeru. Pravilno so terjane tudi zamudne obresti, saj so obračunane od glavnice od dneve izvršljivosti na dan, ko se je ugotavljalo stanje dolga v tem postopku. Nadalje pojasni, da se pod zap. št. 565 in 566 v tabeli, navedeni v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa, terjata prispevka za zdravstveno zavarovanje oseb, ki samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost na dveh različnih osnovah, zato ne gre za ponavljanje iste vrste prispevka. Enako velja tudi za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike, pod zap. št. 561 in 567. Zato je neutemeljen tožničin ugovor, da je zaradi načina zapisov obveznosti najmanj za polovico previsoka terjatev davčnega organa. Neutemeljen je tudi ugovor, da ni mogoče preizkusiti na kakšen način so bile obračunane zamudne obresti, saj je iz seznama izvršilnih naslovov za posamezni konto razviden znesek davka in datum izvršljivosti posamezne obveznosti, poleg tega pa je razviden tudi predpis, na katerem temelji obračun. Zamudne obresti so bile obračunane skladno z veljavno zakonodajo in sodno prakso, ki jo navaja na straneh 12 in 13 obrazložitve. Navaja tudi pravno podlago za vrstni red pokrivanja neporavnanih obveznostih, za katere meni, da jih je upoštevajoč zakonodajo davčni organ pravilno pokrival, saj so se ves čas plačila pokrivale najprej starejše obveznosti na posameznem kontu, kar opiše na primeru. Pritožbeni organ ugotavlja, da je zaradi neporavnanih starejših obveznosti na posameznem kontu tožnica ves čas v zamudi s plačili, zato so nepravilna zatrjevanja, da se neupravičeno terjajo obveznosti iz naslova prispevkov in davkov za leta od 2006 do 2010. Z dinamiko plačil so se s plačili pokrivale najprej starejše obveznosti in ne tekoče obveznosti, najprej se je pokrivala glavnica in zaradi zamude pri plačilih tudi pripadajoče zamudne obresti.

5. Na strani 14 obrazložitve zavrne očitek tožnice, da ni bil upoštevan sklep In 26/2011 z dne 28. 9. 2011 Okrajnega sodišče v Cerknici in sklep I Ip 3394/2013 z dne 27. 11. 2013 Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožbeni organ pojasni, da so v obravnavnem primeru za terjane obveznosti navedeni obračuni, ki so veljavni izvršilni naslovi v skladi s 145. členom ZDavP-2 in jih je vložila tožnica sama ter se nahajajo v skupni dokumentaciji. Tudi sicer ugotovljena neustreznost izvršilnega naslova ne pomeni, da je obveznost prenehala obstajati in da je tožnica ni več dolžna poravnati. Neustrezen izvršilni naslov pomeni, da za izterjavo neporavnane obveznosti ni izpolnjen pogoj za dovolitev izvršbe. V obravnavanem primeru pa so neporavnane obveznosti izkazane na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov, ki nedvomno obstajajo, zato je tožnica na njihovi podlagi dolžna obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti tudi poravnati. Pri tem pa še dodaja, da sta sodni izvršilni postopek in postopek davčne izvršbe dva ločena postopka, ki imata vsak zase svoje posebnosti, a kljub temu našteva primere, ko je tudi sodišče dovolilo izvršbo za obveznosti, ki se terjajo v postopkih davčne izvršbe. V nadaljevanju navaja določbo 144. člena ZDavP-2, ki opredeljuje predmet davčne izvršbe. Zoper isto dolžnico in isti izvršilni naslov se lahko izda več sklepov o izvršbi, vendar na različne predmete. Šele ko je dolg poplačan, se tožnice ne terja več za isti znesek dolga oziroma za dolg po istem izvršilnem naslovu. Po pregledu knjigovodske evidence je pritožbeni organ ugotovil, da so bile vse obveznosti poravnane le enkrat, čeprav je bilo zoper tožnico izdanih več sklepov o izvršbi na različne predmete. Pritožbeni organ se ne strinja z navedbo tožnice, da sklep z dne 16. 11. 2018 o ponovni davčni izvršbi dokazuje utemeljenost ugovorov tožnice, saj se ta sklep nanaša na drug predmet davčne izvršbe in je predmet presoje v drugem pritožbenem postopku. Neutemeljene so tudi navedbe, da je knjigovodska evidenca napačna, ker prvostopenjski organ ni upošteval preplačil pri plačilu dohodnine, saj je iz knjigovodske evidence razvidno, da so se s preplačilom za leto 1997 pobotale obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine za leta 1993, 1994, 1996 in zamudne obresti od neporavnanih obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine ter stroški davčne izvršbe. Pritožbeni organ v nadaljevanju pojasni, da je knjigovodska kartica konec leta 1998 izkazovala preplačilo v višini 279.643 SIT in pri tem na strani 16 obrazložitve natančno pojasni, katere obveznosti so bile s tem pobotane. Prav tako pritožbeni organ navede, katere obveznosti so se pobotale s preplačilom za leta 1999, 2000, 2001 in 2004, medtem ko je način vračila dohodnine za leto 2009 pojasnjen v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Glede na pojasnjeno, pritožbeni organ meni, da navedbe tožnice o nepravilnosti knjigovodske evidence ne držijo, saj so vsa plačila, poboti kot tudi obveznosti evidentirana in tudi upoštevana iz podatkov knjigovodske evidence in jih je mogoče tudi preveriti. Prvostopenjski organ je pravilno in zakonito izdal izpodbijan sklep, pri čemer pa je bilo napačno odločeno glede stroškov davčne izvršbe v znesku 10,00 EUR, saj gre za stroške izpodbijanega sklepa, s katerim je davčni organ sklenil, da se postopek davčne izvršbe ne uvede, zato ni podane podlage za naložitev plačila teh stroškov tožnici.

6. Tožnica s tožbo izpodbija navedeni sklep v celoti in navaja, da iz njega ne izhaja njegov namen in tudi ne pravna podlaga za izdajo, saj se sklicuje na določbe Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU), na podlagi katerega prvostopenjski organ vodi knjigovodske evidence. To pa ne pomeni, da so te tudi točne in pravilne ter da pravilno izkazujejo obveznosti. Samo sklicevanje na omenjeni zakon ne dokazuje pravilnosti knjigovodskih evidenc. Stališče tožene stranke, da brez njih ne bi bilo mogoče ugotoviti obveznosti tožnice, pa je ne razbremeni dokaznega bremena. Listine, ki so podlaga za vpis morajo biti skladne z knjigovodsko evidenco in le na tak način je možno s pomočjo knjigovodske evidence ugotavljati obveznost, ne more pa biti knjigovodska evidenca tista, na podlagi katere se vzpostavljajo izvršilni naslovi in je predmet morebitnega izvršilnega naslova. Tožnica ugovarja, da obstaja pravna podlaga le za vodenje evidenc, ne pa za ugotavljanje stanja knjigovodskih evidenc. Davčni organ za izpodbijani sklep nima pravne podlage, saj knjigovodska evidenca ne more biti del izvršilnega postopka in podlaga za pravilnost izvršilnih naslovov. Tožnica ugovarja pravilnosti izvršilnih naslovov. Pritožbeni organ je izrek izpodbijanega sklepa pravilno spremenil, tako da je ugotovil, da je imela tožnica na dan 28. 09. 2016 terjatev do davčnega organa v višini 534,94 EUR, z datumom zapadlosti 29. 09. 2016. Nepravilna pa je odločitev v točki 4. izreka izpodbijanega sklepa, da se davčna izvršbe ne uvede, ker so terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, saj neplačane obveznosti tožnice do tožene stranke dejansko ne obstajajo, kar tožnica trdi ves čas. Navedena terjatev tožnice v višini 534,94 EUR je bila poravnana s prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike z datumom zapadlosti 15. 02. 2010 na podlagi določbe 93. člena ZDavP-2. Uporaba te določbe za poplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je nepravilna in nezakonita, saj je prvostopenjski organ vodil postopek prisilne izterjave na denarna sredstva tožeče stranke s sklepom z dne 23. 5. 2011 in postopek izterjave z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin pri Okrajnem sodišču v Cerknici pod opr. št. In 26/2011. V obeh postopkih izterjave je bila za terjatev v seznamu izvršilnih naslovov izvedena poravnana, ni pa bila knjižena kot plačana, zato je bila plačana že tretjič, kar nakazuje na nepravilnost knjigovodske evidence, izvršilnih naslovov in neutemeljenost postopka prisilne izterjave.

7. Tožnica nepravilnost knjigovodskih evidenc in izvršilnih naslovov utemeljuje z navedbo, da je trditev toženke, ko trdi, da noben izvršilni naslov ni opredeljen kot „akontacija dohodnine“, saj seštevek teh postavk znaša iz naslova glavnice 16.637,62 EUR in iz naslova obresti 6.814,97 EUR, skupaj 23.452,59 EUR, kar pomeni, da je v izvršilnem naslovu glavnica za 16.637,62 EUR previsoka, saj akontacije dohodnine niso izvršilni naslovi, ampak je to odmerna odločba, kot je to že odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Ip 3394/2013 z dne 27. 11. 2013. Izkazana terjatev je napačna, saj bi davčni organ moral upoštevati, da je v postopku pred Okrajnem sodišču v Cerknici po seznamu izvršilnih naslovov med drugim terjal plačilo iz naslova akontacije dohodnine v višini 30.3889,90 EUR, za kar pa ni imel izvršilnega naslova. Dodatno pa bi moral terjatev iz naslova obresti od zneska 23.172,86 EUR za obresti od 13. 4. 2012 znižati. Ker je bila obveznost v celoti poplačana brez izvršilnega naslova, prvostopenjski organ v knjigovodski evidenci evidentirane terjatve ni ustrezno znižal za akontacijo dohodnine in za zamudne obresti. Pri tem pa uporaba 93. člena ZDavP-2 ne pride v poštev, ker se morajo s sredstvi, ki so realizirana v postopku prisilne izterjave pokriti terjatve, ki so predmet izvršbe in se izvršilni postopek, ko je plačilo realizirano, ustavi. Plačevanje po izbiri v izvršilnih postopkih ni dopustno in ima za posledico nepravilne knjigovodske evidence in napačne izvršilne naslove. Nepravilnost tožnica utemeljuje tudi s tem, da je v odgovoru na pritožbo z dne 17. 5. 2017 na strani 3 prvostopenjski organ izrecno navedel, da je sklep Višjega sodišča upošteval le v pripravljalni vlogi, kjer je navedel, da v knjigovodski evidenci ni iz tega naslova znižal obveznost. Nezakonitost in nepravilnost knjigovodske evidence in izvršilnih naslovov dokazuje tudi navedba pritožbenega organa, ko v odločbi na straneh 15, 16, in 17 obrazložitve navaja, katere obveznosti naj bi poplačala s preplačili iz naslova dohodnine. Tožena stranka v zvezi s preplačilom zneska 1.097.365,00 SIT ne pove, katere stroške davčne izvršbe je poplačala. Prvi sklep o postopku davčne izvršbe je tožnica prejela leta 1997 za izterjavo glavnice v višini 3.176.562,90 SIT, zamudnih obresti v višini 978.597,60 SIT, ter stroškov izterjave v višini 1.000,00 SIT, skupaj 4.156.160,50 SIT, ki jo je na podlagi pritožbe drugostopenjski organ odpravil in z izrecnimi navodili in opozorili vrnil v ponovni postopek. Navedel je, da odločbe za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča niso bile tožnici nikoli vročene, kar je pomenilo, da obveznost ni nastala tako iz naslova glavnega dolga, kot tudi iz naslova obresti. Tožnica je štela, da so obveznosti iz naslova prispevkov poravnane, ker je imela preplačilo iz naslova dohodnine. Kasneje je od davčnega organa zvedela, da tega ni upošteval, ker tožnice ni navedenega pisno zahtevala. Napačna knjigovodska evidenca je tudi posledica dejstva, da je davčni organ izterjal celotno glavnico, hkrati pa je razpolagal s preplačilom in dodatno tožnici računal zamudne obresti. Pokrivanje obveznosti s preplačilom iz leta 1997 je brez pravne podlage in ga pritožbeni organ zgolj pavšalno navaja. Davčni organ s preplačilom, ki ga je tožnica izkazovala v letu 1997 ni pokrival zapadlih obveznosti, hkrati pa je zaračunaval zamudne obresti in izkazoval dolg tožnice. Prav tako ni res, da je s preplačilom iz naslova dohodnine, ki ga je izkazovala kartica tožnice v letu 1998, delno pokrival z dohodnino in pobotal z dohodnino za leti 2000 in 2001, saj je iz seznama izvršilnih naslovov razvidno, da je v marcu 2002, po izvedenem pobotu za leto 2000 zahteval plačilo akontacije dohodnine za celotno leto. Tudi v letu 1998 je imela tožnica preplačilo iz naslova dohodnine. S tem preplačilom naj bi davčni organ pobotal zapadle obveznosti iz naslova davkov in prispevkov v letu 1997 in zamudne obresti, pri čemer ne pove, katere zapadle obveznosti je plačevala tako po višini, kot po datumu zapadlosti. Tega tudi ne more povedati, saj jih ni bilo. Tudi preplačilo za leto 1999 je davčni organ pokrival napačno, saj je dohodnino za leto 2000 obračunal napačno in jo v celoti izterjal ter nato z odločbo 15. 2. 2011 po več kot 11 letih in mimo vseh zakonskih rokov ugotovil, da je bil obračun napačen. Zato je davčni organ dolžan plačati zamudne obresti, vendar tega kljub priznanju v vlogi pri Okrajnem sodišču v Cerknici tega v knjigovodski evidenci ni ustrezno izvedel. Davčni organ bi moral izvesti ustrezne preknjižbe iz naslova glavnice in obresti ter ustrezno znižati terjatev v svojih knjigovodskih evidencah. Preplačilo v višini 1.504,23 EUR brez obresti je pobotal s prispevki, ki jih je prav tako zahteval v postopku izvršbe 21. 8. 2003. Tudi glede preplačila iz naslova dohodnine iz leta 2001 je organ odločal po več kot 10 leti in ni upošteval zamudnih obresti, obračunaval pa je obresti od prispevkov in poplačane obveznosti izkazoval kot neplačane. Davčni organ je s preplačilom dohodnine za leto 2004 pokrival neplačane davke in zamudne obresti, ki niso specificirane po višini glavnice in po višini obresti, pri tem pa je spregledal, da so vse navedene obveznosti bile plačane s strani tožnice in v postopku izvršbe na denarna sredstva 21. 8. 2003 po sklepu 17110-16/2003-025-34/40. 8. Tožnica navaja, da je bilo plačilo DDV za znesek 6.047,00 EUR predmet izvršbe po sklepu na dolžnikova denarna sredstva, izdanem 15. 9. 2011. Na zahtevo tožnice je davčni organ sporočil, katere obveznosti je s kupnino v višini 31.042,78 EUR pokrival. Tožnica pri tem ugotavlja, da so bile zamudne obresti napačno obračunane. Tožnica je iz naslova DDV plačala obveznost že drugič, kar je posledica nepravilnih knjigovodskih evidenc davčnega organa, ki obveznosti še vedno izkazuje kot odprte, čeprav so že plačane. Tožnica navaja, da pomanjkljivosti v seznamu izvršilnih naslovih v seznamu v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa pomeni, da je izvršba dovoljena oziroma jo davčni organ vodi na podlagi izvršilnih naslovih, ki v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa niso ustrezno navedeni. Navedeno ima za posledico nepravilnost in nezakonitost izvršbe. V 145. členu in 146. členu ZDavP-2 kot izvršilni naslov niso navedene „obresti obračunane do...“, pa tudi ne obračun zamudnih obresti. Tudi obračun zamudnih obresti ni izvršilni naslov po ZDavP-2, zato tudi obresti, ki jih navaja davčni organ niso izvršilni naslov in za njih ne more voditi izvršilnega postopka, lahko pa jih uveljavlja v kakšnem drugem postopku. Tudi obrestne listine ne dokazujejo, da so obresti obračunane pravilno. Davčnemu organu očita tudi napačne vknjižbe plačil, kar pritožbeni organ priznava, a ne pojasni, kako lahko, kljub napačni vknjižbi, pravilno obračuna obresti. Kljub temu, da davčni organ zatrjuje, da ima progam, ki obračunava obresti, je v postopku trdil, da je napako pri obračunu upošteval, terjatev pa ni zmanjšal, kar dokazuje, da napake ni upošteval. Dodatno ugovarja zastaranje za vse obveznosti od 4. 12. 2013, ker je potekel 5 letni zastaralni rok.

9. Tožnica se strinja, da je izvršba po seznamu izvršilnih naslovov in izdanem sklepu o prisilni izterjavi z dne 23. 5. 2011 predmet posebnega postopka. V obeh primerih pa je bilo izvedeno napačno pokrivanje terjatev, napačna je bila knjigovodska evidenca, napačni so bili tudi izvršilni naslovi. Navedba pritožbenega organa, da je seznam izvršilnih naslovov del sklepa o izvršbi, ki temelji na podatkih iz evidenc, dokazuje trditev tožnice, da kljub postopkom prisilne izterjave ne zapira terjatev, kot so bile poravnane, ampak to izvršuje po lastni odločitvi. Očita tudi, da akontacija ni izvršilni naslov in predlaga postavitev izvedenca finančno davčne stroke, ki lahko potrdi ugovore tožeče stranke. Tožnica na straneh 11 do 13 tožbe navaja, da je plačala celotno obveznost iz naslova prispevkov in davkov iz leta 2006, prispevkov za leto 2007 in iz naslova prispevkov in davkov za leto 2008, zato je zahtevek davčnega organa iz tega naslova neutemeljen, saj davčni organ plačil ni knjižil kot plačanih. Plačilni nalogi potrjujejo, da so plačani tudi prispevki za januar in februar 2009 ter september in oktober 2010. Poleg tega, so bili davki in prispevki za omenjena leta že plačani. Tožnica davčnemu organu očita, da seznam izvršilnih naslovov ne izpolnjuje zahtev iz 146. člena ZDavP-2. V nadaljevanju navaja kršitve, ki so bile ugotovljene za navedene prispevke in davke v pritožbi, upravnem sporu, kot tudi za akontacije dohodnine od leta 2006 do 12.04.2011. S tem utemeljuje, da izkazani seznam izvršilnih naslovov ne izkazuje dejanske obveznosti tožnice, ker bi moral biti tožničin dolg zaradi plačila razknjižen. Tožnica očita davčnemu organu, da ni ravnal po določbah 93. člena ZDavP-2, ko je poplačeval obveznosti po lastni izbiri. Pri Okrajnem sodišču v Cerknici je zahteval plačilo zapadlih prispevkov za socialno zavarovanje, ki jih je sodišče nakazalo na račun davčnega organa, kljub temu pa jih davčni organ ni upošteval ter ni ustrezno znižal svoje terjatve iz teh naslovov po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 1364/2014. Poleg teh terjatev niso bile knjižene tudi ostale terjatve, čeprav so bile plačane in sicer prispevki za mesec februar, oktober, november 2017, prispevki za leto 2018, za mesec oktober v letu 2016 in prispevki za oktober, november in december v letu 2013. Knjiženje davčnega organa je povsem napačno, saj so bile nekatere terjatve plačane dvakrat. Tožnica jih je plačala prostovoljno, dodatno pa so bile iste terjatve izterjane v sodnih postopkih.

10. Davčni organ ravna tudi nasprotju z določbo 92. člena ZDavP-2, saj šteje kot dan plačila dan, ko izvajalec plačilnega naloga izvrši nalog za plačilo davkov in ne dan, ko davčni organ knjiži plačilo, kar ima za posledico zamudo in nastanek zamudnih obresti, čeprav do njih ni upravičen. Poleg tega pa davčni organ nezakonito zaračunava zamudne obresti od zamudnih obresti in jih prišteva k glavnici. Tudi evidenca iz naslova akontacij dohodnin je napačna in nezakonita, ker je davčni organ v svoji evidenci vodil akontacije dohodnine kot tožničino obveznost ter evidentiral zamudne obresti iz tega naslova, čeprav je imela tožnica preplačila dohodnine za leta 1997, 1998, 1999, 2000, 2001, 2004 in 2009, kar za vsako leto tudi pojasni. Tožnica je preplačala dohodnino za več kot 20.002,04 EUR, a ji davčni organ tega do danes še ni vrnil. Nepravilnost in nezakonitost evidence pa izhaja tudi iz seznama izvršilnih naslovov, kjer navaja obveznosti iz naslova plačila prispevkov iz delovnega razmerja in neplačane prispevke za maj in junij 2010, čeprav je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) potrdil, da so prispevki plačani do 30. 06. 2010. Tožnica sklepno sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa razveljavi (pravilno odpravi – opomba sodišča) in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. V zvezi z uporabo 93. člena ZDavP-2 in posledično očitano nepravilnostjo in nezakonitostjo poplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z datumom zapadlosti 15. 2. 2010 navaja, da so bila pokrivanja plačil pojasnjena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Poleg tega sklep z dne 23. 5. 2011 ni predmet presoje v tem postopku. Navaja tudi, da obveznost z datumom zapadlosti 15. 2. 2010 ni mogla biti poravnana iz kupnine, saj 20. 10. 2016, ko je davčni organ izvršil plačilo zarubljene terjatve v znesku 534,94 EUR, še ni prišlo do delitve kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine. V zvezi z navedbami, da prvostopenjski organ po svoji izbiri pokriva obveznosti in ima to za posledico nepravilno knjigovodsko evidenco tožena stranka navaja, da se zoper tožnico vodi več postopkov davčne izvršbe na različne predmete, pri čemer je potrebno paziti le na to, da ne bi bil isti dolg večkrat plačan. Tožena stranka meni, da je njeno ravnanje pravilno, saj je s plačili pokrivala še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih in ne tekoče obveznosti, kot jih je tožnica navajala v posameznem plačilu, kar je tudi skladno s sodno prakso. Glede terjatev iz naslova DDV v znesku glavnice 6.047,00 EUR s pripadajočimi obrestmi navaja, da 28. 9. 2016 ta obveznost ni mogla biti poravnana, saj je do poravnave prišlo v januarju 2019. Zato nepravilna navedba v zvezi s to obveznostjo ne more predstavljati bistvene kršitve postopka. Izpodbijanje knjigovodske evidence iz razlogov neupoštevanja plačil prispevkov za socialno varnost za leta 2013, 2016, 2017 in 2018 predstavljajo tožbene novote.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Med strankama je sporno, ali je davčni organ v izvršilnem postopku pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep, s katerim ugotavlja višino davčnega dolga po sklepu DT 4934-134603/2016-1 08-7-12 na dan 28. 9. 2016 ter, ali tožničine obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih, ki jih navaja. Davčni organ ugotavlja tudi, da je imela tožnica do davčnega organa terjatev v višini 534,94 EUR, ki je zapadla 29. 9. 2016. Nadalje iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se davčna izvršba ne opravi, ker so terjatve v višini 534,94 EUR poravnane. Davčna izvršba je bila zoper tožnico uvedena s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-134603/2016-1 08-712-02 z dne 28. 9. 2016, tožničini pritožbi je Ministrstvo za finance z odločbo DT 499-29-860/2016-4 z dne 18. 12. 2017 ugodilo in sklep o izvršbi z dne 28. 9. 2016 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ki je v ponovljenem postopku odpravil pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v pritožbenih postopkih in pojasnil način plačil ter upošteval, da so bile nekatere obveznosti poravnane pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi popravil seznam izvršilnih naslovov oziroma tabelo, ki vsebuje izvršilne naslove. V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

14. V zadevi ni sporno, da se predmetni postopek prisilne izterjave davčnega dolga zoper tožnico vodi že od septembra 2016. Tožnica v tožbi med drugim ugovarja, da se je nepravilna knjigovodska evidenca1 vzpostavila že na samem začetku teh postopkov v posledici zatrjevanih nepravilnosti, ki naj bi jih storil davčni organ v preteklih postopkih davčne izvršbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v okviru tega postopka presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Da bi zatrjevane nepravilnosti iz preteklih postopkov vplivale na pravilnost izpodbijanega sklepa, pa tožnica v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje in teh tožbenih očitkov ne konkretizira (na način, da bi bilo pojasnjeno zakaj in na katero postavko davčnega dolga, naj bi nepravilnost vplivala), zato jih sodišče ne more presoditi. Tožnica s tako posplošenimi očitki glede vpliva preteklih postopkov na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v postopku upravnega spora, kjer nosi trditveno in dokazno breme za tožbene razloge, ne more uspeti.

15. V preostalem delu so tožbeni ugovori neutemeljeni iz razlogov, ki jih je pravilno pojasnil že pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe, na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. K temu pa še dodaja:

16. Tožnica v tožbi ugovarja, da so knjigovodske evidence davčnega organa nepravilne. Ugovarja tudi, da gre pri izpodbijanem sklepu za sklep o ugotovitvi višine dolga po stanju knjigovodske evidence, kar izhaja iz točke 1 izreka izpodbijanega sklepa. Res je, da davčni organ v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnica na dan 28. 9. 2016 po knjigovodski evidenci davčnega organa izkazuje dolg višini 195.716,74 EUR. Iz navedenega pa ne izhaja, da bi se davčni organ skliceval na knjigovodsko evidenco, kot podlago, kot to napačno meni tožnica, marveč so podlaga izvršilni naslovi, navedeni v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa, prikazani v tabeli na straneh 1 do 78 izpodbijanega sklepa. Kolikor pa tožnica meni, da bi moral sklep o davčni izvršbi vsebovati tudi analitične izračune za vsak posamezen znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika, sodišče ugotavlja, da 151. člen ZDavP-2 davčnemu organu ne nalaga te obveznosti. Analitičnemu prikazu terjatev in obveznosti ter njihovem spremljanju je namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni organ vodi po 63. členu ZFU.

17. Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi moral davčni organ znesek v višini 534,94 EUR z zapadlostjo 29. 9. 2016 (iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa) nakazati tožnici. Tožnici je s tem v zvezi pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da je bila s tem zneskom, skladno s 93. členom ZDavP-2, ki ureja vrstni red plačila davka, poravnana obveznost iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike z datumom zapadlosti 15. 2. 2010. Tožnica v tožbi navaja, da je bila ta obveznost iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike v seznamu izvršilnih naslovov, tako v postopku prisilne izterjave, ki se je vodil na podlagi sklepa DT 42911-6203/2011 08172 03 z dne 23. 05. 2011, kot tudi v postopku izterjave pri Okrajnem sodišču v Cerknici, ki se je vodil pod opr. št. In 26/2011, bila poravnana v obeh postopkih, a ni bila nikoli knjižena, zato je prišlo do trikratnega plačila zneska 534,94 EUR. Iz obrazložitve pritožbenega organa jasno izhaja, da je bila navedena obveznost iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnike z datumom zapadlosti 15. 2. 2010 res v seznamu izvršilnih naslovov sklepa z dne 23. 05. 2011, a tožnica ni z ničemer dokazala, da je prišlo do plačila navedene obveznosti, pač pa je to zgolj zatrjevala, zato tudi sodišče ne sledi navedbam tožnice, da je bila navedena obveznost poplačana. Okrajno sodišče v Cerknici je izdalo sklep o razdelitvi kupnine pod opravilno številko In 26/2011 šele 4. 3. 2019. Ta datum pa je kasnejši, kot je bil datum izdaje izpodbijanega akta in tudi kasnejši od datuma, na katerega je bil ugotovljen predmetni dolg tožnice (28. 9. 2016).

18. Tožnica v tožbi opozarja, da so v seznamu izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu navedene akontacije dohodnine, kar med drugim dokazuje tudi nepravilnost knjigovodske evidence. Glede akontacij dohodnine tožnica meni, da bi jih moral davčni organ izločiti iz seznama izvršilnih naslov, vključno z zamudnimi obrestmi, saj naj bi tako izhajalo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 3394/2013. Vendar pa je bila navedena sodba Višjega sodišča v Ljubljani izdana v drugem izvršilnem postopku (v postopku izvršbe na tožničine nepremičnine po sklepu Okrajnega sodišča opr. št. In 26/2011), zato ji davčni organ v predmetnem postopku ni bil dolžan slediti, kar izhaja iz obrazložitve pritožbenega organa. Izvršilni naslovi iz točke 3 izreka izpodbijanega sklepa vsebujejo izključno davčne obračune akontacij dohodnin, ki pa so tudi po mnenju sodišča ustrezen izvršilni naslov in v skladu z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Napačno je po presoji sodišča tožničino stališče, da v seznam izvršilnih naslovov ne bi smeli biti zajeti davčni obračuni za plačilo akontacije dohodnine (npr. obračun davčnega odtegljaja – REK), za plačilo akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve in za akontacijo dohodnine za dohodek iz dejavnosti, saj je plačilo akontacije davka samostojna davčna obveznost, ki se obračunava in plačuje na zakonsko določen način. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da obračuni obresti, ki naj bi bili obračunani od zamudnih obresti, niso dovolj pojasnjeni. Seznam izvršilnih naslovov, naveden v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa, vsebuje zneske in datume izvršljivosti, kar sta podatka, ki omogočata preverjanje pravilnosti obračuna obresti na dan, na katerega je seznam pripravljen. Drugostopenjski organ pa je v svoji odločbi na straneh 16 in 17 pojasnil, da so bile zamudne obresti obračunane (avtomatsko) v skladu z veljavno zakonodajo v relevantnem obdobju, pri čemer je točno navedel pravno podlago, ki je veljala v posameznem relevantnem obdobju, saj je bilo na področju zamudnih obresti v obravnavanem obdobju veliko sprememb. Pritožbeni organ je tudi pravilno pojasnil, da je bil pri knjiženju poravnan najprej najstarejši dolg, kar je bilo tudi skladno z zakonsko ureditvijo in da tudi ni prišlo do večkratnih plačil zamudnih obresti oziroma te niso bile napačno knjižene.

19. Neutemeljeni so po presoji sodišča tudi tožničini ugovori glede neupravičenega obračunavanja obresti od obresti v postopku izvršbe Okrajnega sodišča v Cerknici opr. št. In 26/2011 in tudi glede pojasnila o obremenitvah iz naslova akontacij dohodnine in obresti od akontacije dohodnine, ki niso bile razknjižene skladno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 3394/2013 z dne 27. 11. 2013. Sodišče v celoti sledi argumentaciji pritožbenega organa s tem v zvezi na strani 14 obrazložitve odločbe, kjer pritožbeni organ navaja, da je bilo v sklepu o izvršbi napačno navedeno, da se zamudne obresti obračunavajo od skupnega zneska dolga, to je od zneska 156.578,10 EUR in ne od glavnice 124.360,31 EUR. Pri tem pa niti iz podatkov knjigovodskih evidenc niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bile zamudne obresti od zamudnih obresti sploh obračunane, kot to napačno ugovarja tožnica. Glede vprašanja akontacij, ki naj bi jih davčni organ po mnenju tožnice moral izločiti iz seznama izvršilnih naslov, vključno z zamudnimi obrestmi, ker naj bi tako izhajalo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 3394/2013, sodišče pojasnjuje, da je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani izdana v drugem izvršilnem postopku (to je v postopku izvršbe na tožničine nepremičnine po sklepu Okrajnega sodišča opr. št. In 26/2011), zato ji davčni organ v predmetnem postopku ni bil dolžan slediti. Po pregledu izvršilnih naslovov iz točke 3 izreka izpodbijane odločbe, pa sodišče ugotavlja, da vsebuje izključno davčne obračune akontacij dohodnin, ki pa so, tudi po ugotovitvi sodišča, ustrezen izvršilni naslov po 2. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da bi bilo potrebno uskladiti knjigovodsko evidenco in za zneske akontacij dohodnine z obrestmi znižati terjatev, tožnica pa v zvezi s tem ni izkazala napačno uporabo 93. člena ZDavP-2, napačno pokrivanje obveznosti iz naslova neplačanih davkov, nepravilnosti in nezakonitosti izvršilnih naslovov ter knjigovodske evidence, kar ugovarja v tožbi.

20. Sodišče se strinja z obrazložitvijo pritožbenega organa glede obveznosti pod zaporedno številko 16 (DDV v znesku glavnice 6.047,00 EUR in 2.725,84 EUR zamudnih obresti). Navedba tožnice, da so bile s plačilom 15. 01. 2019 v višini 1.747,78 EUR in 21. 01. 2019 v višini 13.795,00 EUR plačane obveznosti po predhodno navedenem DDV predstavljajo tožbeno novoto, saj tega tožnica v pritožbi ni zatrjevala. Dodatno pa navaja, da se z izpodbijanim sklepom ugotavlja dolg na dan 28. 9. 2016, medtem ko se navedeni plačili nanašata na januar 2019 in tako na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivata. Tožnica razen pavšalnega zatrjevanja, da se izvršba vodi na podlagi neustrezno navedenih izvršilnih naslovov, kar ima za posledico, da je tudi sama izvršba iz tega razloga nepravilna in nezakonita, tega z ničemer ne pojasni. Sodišče pri tem ugotavlja, da so v tabeli v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa prikazani izvršilni naslovi, določena je vrsta davka ali prispevka, datum izvršljivosti in znesek davka ter zamudnih obresti, zato je po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov, ki je prikazan v navedeni tabeli, skladen s 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Tožničini ugovori glede obračunanih zamudnih obresti v seznamu izvršilnih naslovu po ZDavP-2 pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, glede katere tožnica ni pojasnila, zakaj jih navaja šele v tožbi, zato jih na podlagi 52. člena ZUS-1 sodišče ni presojalo.

21. Pritožbeni organ je pritrdil tožničinemu ugovoru, da so posamezna plačila v konkretnem primeru res evidentirana dan kasneje, kot so bila plačana, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. Skladno s 1. točko 92. člena ZDavP-2 se namreč šteje, da je davek plačan na dan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka. Tožnica zgolj pavšalno navaja, da davčni organ ni upošteval vrstnega reda plačila davka in pripadajočih terjatev, kot to določa 93. člen ZDavP-2 in da poplačuje obveznosti po lastni izbiri in drugače kot so specificirane. Takšne tožbene navedbe sodišče zaradi nesubstanciranosti ne more presojati.

22. Pravilnost seznama izvršilnih naslovov z dne 23. 5. 2011 sodišče v predmetnem postopku ne presoja, saj je bil presojen v drugem postopku, pravilnost katerega je potrdil tudi pritožbeni organ, Upravno sodišče RS pa je v upravnem sporu pod opr. št. I U 2020/2019 tožbo, v kateri se je med drugim odločalo tudi o navedenem seznamu izvršilnih naslovov, zavrnilo. Prav tako ni predmet presoje v tem postopku seznam izvršilnih naslovov na dan 12. 04. 2011. 23. Glede tožbenega očitka, da izpodbijani sklep in odločba tožene stranke ne vsebujeta dovolj natančne specifikacije plačil glede na predložena potrdila o plačilu prispevkov, sodišče ugotavlja ravno obratno. Izpodbijani sklep na straneh od 80 do 149 obrazložitve pojasnjuje, kaj je bilo plačano s plačili, glede katerih je tožnica priložila dokazila k pritožbi z dne 18. 10. 2016. Pojasnjeno je tudi pokrivanje preostalih plačil v obdobju od 30. 09. 2016 do 19. 10. 2016. Pojasnjena so tudi nekatera plačila pred 30. 09. 2016. Tožbeni očitki v zvezi s tem so pavšalni in nekonkretizirani, brez navedb razlogov, zaradi katerih bi prejeta plačila morala pokrivati druge obveznosti, kot jih je pokrival davčni organ (npr. tekoče obveznosti, kot je bilo navedeno na plačilih tožnice). V tožbi tožnica zgolj pavšalno zatrjuje, da bodo isti zneski plačani dvakrat, ob tem pa ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega in pritožbenega organa, katere obveznosti so bile s plačili pokrite in da je bila tožnica v celotnem obravnavanem obdobju v zamudi s plačevanjem davčnih obveznosti, zaradi česar so veljala zakonska določila glede vrstnega reda poplačevanja obveznosti. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega akta navede pravilno zakonsko podlago za določanje vrstnega reda poplačevanja obveznosti, pri čemer tudi ustrezno razlikuje med poplačevanjem obveznosti v postopkih davčne izvršbe in prostovoljnim poplačevanjem s strani davčnega zavezanca. Neutemeljeni so tudi ugovori o nepravilnosti izpolnjevanja zakonskih zahtev glede seznama izvršilnih naslovov opredeljenih v 146. členu ZDavP-2. Tožnica je navedeno v tožbi utemeljila s tem, da se v seznamu izvršilnih naslovov nahaja tudi obračun prispevkov za 4. mesec 2009, za 5. mesec 2009 do vključno 2011, pri tem pa ni navedena vrsta prispevka. Iz seznama izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu navedene postavke ne izhajajo. Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi davčni organ tožnico terjal še za zamudne obresti od obresti, zato odmera po izpodbijanem sklepu glede vprašanja obračuna obresti ni drugačna od sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici In 26/2011 z dne 10. 5. 2013. Tožbene navedbe glede pravilnosti knjigovodske evidence iz razlogov neupoštevanja plačil prispevkov za socialno varnost za leta 2013, 2016, 2017 in 2018 predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, glede katerih tožnica ni navedla razlogov, zakaj jih navaja šele v tožbi, zato jih v tem delu na podlagi 52. člena ZUS-1 sodišče ni presojalo.

24. Pavšalne so tožbene navedbe, da bi moral davčni organ tožnici izplačati zneske preveč plačanih dohodnin za leta od 1997 do 2004 in za leto 2009. Zadržanje teh zneskov za namene pokrivanja preostalih neplačanih zapadlih tožničinih davčnih obveznosti sta podrobno pojasnila prvostopenjski in pritožbeni organ in se z njuno obrazložitvijo sodišče strinja. Tožnica želi dokazati nezakonitost in nepravilnost knjigovodske evidence tudi s pobotom obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine za leta 1993, 1994 in 1996, ker pritožbeni organ ne navede, kateri stroški davčne izvršbe so bili poplačani. Sodišče temu ne sledi, saj je pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe jasno navedel, da so ti stroški razvidni iz knjigovodske kartice DP-1 za leto 1998. Kot je tožnici pravilno pojasnil pritožbeni organ, je v obrazložitvi odločbe o odmeri dohodnine za leto 2004 tudi pojasnjeno, katere zapadle obveznosti se bodo pokrivale s preveč plačano dohodnino. Pritožbeni organ je tožnici tudi natančno pojasnil, kaj so pokrivala preplačila dohodnine iz let 2000 in 2001 ter obrazložil, zakaj tožnici ti zneski niso mogli biti vrnjeni, saj je imela neplačane zapadle davčne obveznosti. V tem obdobju je veljal drugi odstavek 95. člena ZDavP-2 po katerem v primeru, da je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila.

25. Tožnica sklepno v tožbi zatrjuje nepravilnost in nezakonitost evidence davčnega organa, kar utemeljuje s seznamom izvršilnih naslovov, kjer so navedene obveznosti iz naslova plačila prispevkov iz delovnega razmerja za mesece maj in junij 2010, čeprav je ZPIZ potrdil, da so prispevki do 30. 06. 2010 plačani. Te tožbene navedbe predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, glede katerih tožnica ni pojasnila, zakaj jih navaja šele v tožbi, zato jih na podlagi 52. člena ZUS-1, sodišče ni presojalo.

26. Po povedanem po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja, da davčni organ ni imel pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa in da namen izpodbijanega sklepa ni razviden. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločalo brez glavne obravnave. Dejansko stanje ni sporno, saj tožnica podaja ugovore procesne narave (sestavine izpodbijanega sklepa, ustreznost obrazložitve izpodbijanega sklepa, vezanost davčnega organa na odločitve sodišč) ter glede pravilne uporabe materialnega prava (pravilnost upoštevanja prejetih plačil pri poplačevanju davčnih obveznosti ter obračuna zakonitih zamudnih obresti).

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Skladno s 63. členom ZFU se s to evidenco vodijo analitične evidence terjatev in obveznosti, s katerimi se zagotavljajo podatki o stanju in gibanju terjatev in obveznosti do davčnih zavezancev.