Jedro

V obravnavanem primeru bi tožena stranka morala navesti konkretno, katero dejanje uradnega davčnega organa je pretrgalo zastaralni rok ter datum, kdaj je bil dolžnik o tem obveščen. Splošna navedba tožene stranke v obrazložitvi, da se je kontinuirano izvrševala terjana obveznost, ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-336253/2013-2 z dne 2. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje določil, da se postopek davčne izvršbe zoper tožečo stranko po sklepu o davčni izvršbi na denarna sredstva, št. DT 4933-67516/2013-2 z dne 25. 4. 2013 delno ustavi, ker je tožeča stranka dne 17. 7. 2018 delno poravnala dolg iz naslova pobota dohodnine. V 2. točki je odločil, da se po sklepu Carinske uprave RS, Carinski urad Celje o izvršbi na tožnikova denarna sredstva št. DT 4933-67516/2013-2 z dne 25. 4. 2013 nadaljuje postopek davčne izvršbe za: glavnico v znesku 21.154,19 EUR; zamudne obresti do dne 2. 8. 2018 v znesku 18.557,86 EUR; nadaljnje zamudne obresti od zneska 21.154,19 EUR od dne 3. 8. 2018 do vključno dneva plačila. Določil je, da denarno obveznost na dan 2. 8. 2018 znaša 39.711,87 EUR, ter nadaljnje zamudne obresti od obrestovanja glavnice v znesku 21.154,19 EUR od 3. 8. 2018 do dneva plačila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Carinski urad Celje dne 25. 4. 2013 na podlagi odločbe Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-1078607000-2012-1/630 z dne 8. 8. 2012 (ki je postala izvršljiva dne 14. 8. 2012), izdal sklep na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-67516/2013-2 z dne 25. 4. 2013. Ker je dolžnik dne 17. 7. 2018 poravnal znesek v višini 811,76 EUR, je upravni organ na podlagi 1. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po uradni dolžnosti s sklepom delno ustavil davčno izvršbo in v skladu z drugim odstavkom istega člena razveljavil že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

3. Tožeča stranka je zoper odločitev upravnega organa prve stopnje vložila pritožbo. O pritožbi je odločil upravni organ druge stopnje in jo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z razlogi in postopkom kot ga je vodil upravni organ prve stopnje, saj do zastaranja pravice do izterjave predmetnega dolga na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 in drugega ter četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 ni prišlo. Navaja, da se je vse do zaprtja transakcijskega računa tožeče stranke leta 2016 kontinuirano izvrševala terjana obveznost, zato v tem času ni moglo nastopiti relativno zastaranje, saj ni preteklo 5 let, kolikor znaša relativni zastaralni rok. Prav tako ni potekel desetletni absolutni zastaralni rok, ko je zastaranje prvič začelo teči, to je dne 14. 8. 2012. 4. Z navedenima odločitvama upravnih organov se tožeča stranka ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je od dne 30. 6. 2002 do dne 18. 10. 2016 imela odprt samo en transakcijski račun pri banki A. Po tem datumu ni imela odprtega nobenega transakcijskega računa. Tožbi prilaga pojasnilo banke, ki potrjuje, da je dne 29. 4. 2013 prejela v izvrševanje sklep organa prve stopnje, na podlagi katerega tožeči stranki ni zarubila ničesar, to pomeni, da po tem sklepu ni bilo nič plačano, kar je razvidno tudi iz izpisa prometa v času od 1. 1. 2013 do 28. 10. 2018. V času med 25. 4. 2013 in 17. 7. 2018 ni bil zoper tožečo stranko izveden kakršenkoli ukrep, ki bi zadostil kriteriju za prekinitev zastaralnega roka. Ni bilo uradnega dejanja davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem bi bil dolžnik obveščen. Čas, ko je banka imela v evidenci sklep o davčni izvršbi, ni uradno dejanje davčnega organa. Organ prve stopnje bi moral že pred pobotom z dne 17. 7. 2018 ugotoviti, da je dolg zastaral, zaradi poteka relativnega zastaralnega roka. Tožeča stranka navaja, da je banka dne 2. 11. 2016 toženi stranki vrnila sklep o davčni izvršbi, ker ta ni bil več izvršljiv. Tudi to pa je dejanje banke in ne tožene stranke, ki bi pretrgalo zastaralni rok. Tožeča stranka navaja, da je sklep prve stopnje nezakonit, saj je nadaljeval davčno izvršbo po tem, ko je rok relativno zastaral, na kar bi organ moral paziti po uradni dolžnosti in pobota z dohodnino z dne 17. 7. 2018 sploh ne bi smel izvesti. Sodišču predlaga, da stranke zasliši, izpodbijani sklep odpravi, postopek davčne izvršbe ustavi, ugotovi relativno zastaranje, naloži toženi stranki, da ji vrne odmerjeno dohodnino v višini 811,76 EUR z zamudnimi obrestmi in stroške postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve organa prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je potekel relativni zastaralni rok in ali je tožena stranka utemeljeno poravnala del dolga iz naslova pobota dohodnine.

8. Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati oziroma v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, v petih letih od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 97. a člena ZDavP-2 davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo.

9. V obravnavanem primeru je Sklad RS za za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov tožeči stranki z odločbo št. ODL 1078607000-2012-1/630 z dne 8. 8. 2012 odmeril višino prispevka, ki ga mora plačati, odločba je postala izvršljiva dne 14. 8. 2012. Ker obveznost ni bila plačana, je upravni organ izdal sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika št. DT 4933-67516/2013-2 z dne 25. 3. 2013. Z izpodbijanim sklepom DT 4933-336253/2013-2 z dne 2. 8. 2018 pa je izvršbo delno ustavil za znesek 811,76 EUR plačan iz naslova pobota dohodnine na podlagi 97. a člena ZDavP-2. 10. Tožeča stranka navaja, da je bil pobot iz naslova dohodnine izveden po poteku 5 letnega (relativnega) zastaralnega roka. Tožena stranka pa, da relativni zastaralni rok ni potekel, saj je „do zaprtje pritožnikovega računa kontinuirano izvrševala terjana obveznost“ in da od zaprtja bančnega računa, o čemer je bila tožena stranka obveščena dne 2. 11. 2016, do pobota z dohodnino, ni preteklo 5 let. 11. ZDavP-2 določa, da zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena navedenega zakona). Iz obrazložitve izpodbijanih upravnih odločb ni razvidno, katera uradna dejanja davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerih je bil dolžnik obveščen, so pretrgala zastaralni rok, kot to navaja tožena stranka. Splošna navedba tožene stranke v obrazložitvi, da se je kontinuirano izvrševala terjana obveznost ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.1 V obravnavanem primeru bi tožena stranka morala navesti konkretno, katero dejanje uradnega davčnega organa je pretrgalo zastaralni rok, to je: datum kdaj je bilo dejanje opravljeno, po potrebi višino zneska in njegov vir ter datum kdaj je bil dolžnik o tem obveščen. Ker iz obrazložitev upravnih odločb to ni razvidno, sodišče navedb strank ne more preizkusiti.

13. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

14. Glede na ugotovitve sodišča, da izpodbijani sklep ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena ZUP, je bila s tem v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral le-ta odpraviti navedeno kršitev in izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. V ponovnem postopku izdana odločba bo morala biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da jo bo na podlagi navedb v obrazložitvi možno preizkusiti.

16. Sodišče je tožbi ugodilo iz zgoraj navedenega procesnega razloga, zato ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. Zato je sodišče odločilo na seji (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 248/2002, z dne 10.11.2004.