Jedro

Podana je (tudi) pristojnost slovenskega sodišča, saj sta imela zakonca po neprerekanih navedbah tožnika zadnje skupno prebivališče v Republiki Sloveniji in je toženkino tu še vedno, čeprav dela v Avstriji, kjer ima začasno prebivališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije stroške svojega odgovora na toženkino pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med tožnikom in toženko, ki sta jo sklenila ... 3. 1999 pred matičnim uradom v X. 2. Proti sodbi se pritožuje toženka. Navaja, da zakonska zveza že nekaj časa "ne funkcionira", da je bila prisiljena oditi, ker se je tožnika bala. Navaja, da je z njim še pripravljena živeti, če bi pustil alkohol, saj je trezen popolnoma drug človek, dober in pošten, pijan pa da je "pošast". Pravi, da se sicer od družine in prijateljev ni odtujila, je pa res, da je sedaj v Avstriji in prezaposlena. Na razvezo pristaja, vendar v Avstriji.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter zahteval in opredelil stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Pravilno je ugotovilo, da je podana (tudi) pristojnost slovenskega sodišča, saj sta imela zakonca po neprerekanih navedbah tožnika zadnje skupno prebivališče v Republiki Sloveniji in je toženkino tu še vedno, čeprav dela v Avstriji, kjer ima začasno prebivališče. Po 2. al. (a) 1. odst. 3. čl. Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uredba Bruselj IIa) so v zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze pristojna sodišča države članice, na ozemlju katere sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva.

7. Po točki (d) 8. čl. Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti, se v primeru, če stranki ne izbereta prava v skladu s členom 5, ki se uporabi, za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti uporabi pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer slovensko pravo (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Za razvezo zakonske zveze zadošča, če je podana njena nevzdržnost, za kar je dovolj, da je nevzdržna le za enega od zakoncev, in to iz kateregakoli razloga (65. čl. ZZZDR). Sodišče je nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank ugotovilo z zaslišanjem tožnika, ki je potrdil svoje tožbene navedbe, da s toženko ne živita več skupaj in da je nujna zakonska zveza (zanj) nevzdržna. Zato ni niti pomembno, ali so navedbe, ki jih je toženka podala v pritožbi, resnične ali ne oz. ali bi bila pod določenimi pogoji še pripravljena ohraniti zakonsko zvezo. Navsezadnje na razvezo samo pristaja tudi toženka.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo toženke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; Glede na vsebino pritožbe ter glede na to, da tožnik v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si tožnik ni imel kaj koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in naj ga trpi tožnik sam (155. čl. ZPP).