Jedro

V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku za obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 in od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2011 dodatno odmeril: davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 v znesku 28.950,80 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka); DDV za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 10. 2011 v znesku 23.493,15 EUR in pripadajoče obresti (točka I/2 izreka); DDV za obdobje od 1. 11. 2011 do 30. 11. 2011 v znesku 9.541,55 EUR in pripadajoče obresti (točka I/3 izreka); oziroma ugotovil, da se presežek DDV za obdobje oktober 2011 v znesku 11.397,00 EUR zmanjša v celoti in znaša 0,00 EUR (točka I/4 izreka); presežek DDV za obdobje november 2011 v znesku 2.194,00 EUR se zmanjša v celoti in znaša 0,00 EUR (točka I/5 izreka). Odmerjeni DDV pod točkami I/1 do 3 izreka v skupnem znesku 63.862,28 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za navedena obdobja ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 29. 11. 2011, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, za kar je navedel razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je predložil obračun DDV za februar, oktober in november 2011 z izkazanimi presežki, za katere je zahteval vračila (34.452,00 EUR za februar 2011, 11.397,00 EUR za oktober 2011 in 2.194,00 EUR za november 2011). Vračilo davčni organ še ni izvršil. Presežek DDV je nastal po računih povezanih oseb. Kot povezane osebe, poleg tožnika, so družbe: C. d.o.o., B. in A. d.o.o.. Davčni organ navaja 16. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), ki ga citira. V primeru navedenih družb ne gre za direktno lastniško povezanost, pač pa se izkazane transakcije razlikujejo od pogojev, ki bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Med nepovezanimi osebami ne bi bilo mogoče na daljši rok (treh let) zapirati medsebojnih dobav izključno z medsebojnimi kompenzacijami. Poslovne aktivnosti so se usmerjale s sedeža tožnika. Direktor tožnika, D.D., in E.E., direktor A. d.o.o., hkrati vodja komerciale pri tožniku, sta nedvomno vedela, da bo s temi transakcijami nastal presežek DDV pri tožniku in hkrati obveznost za plačilo pri izdajateljih računov. Vsa ekonomska aktivnost se je odvijala izključno na naslovu tožnika, ... in je tožnik edini, ki bi bil sposoben opraviti obseg predmetnih dobav in storitev. Tožnik obvladuje družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., kar je izkazano v pogojih transakcij, ki v enakih okoliščinah med nepovezanimi osebami ne bi bile dosežene. Povezanost družbe B. d.o.o. s tožnikom se izkazuje v njeni papirnati posredniški vlogi, ko je račune od A. d.o.o. prefakturirala tožniku. V obračunu DDV-O za februar 2011 družba B. d.o.o. izkazuje izključno dobave tožniku na podlagi prefakturiranja. Njena nabava je le na podlagi računov, prejetih od povezane osebe A. d.o.o.1 Okoliščine nelikvidnosti in neplačevanje davkov so bile družbi A. d.o.o. nedvomno poznane. Dobave v tako visoki vrednosti nelikvidni družbi so ekonomsko nesmiselne. D.D., direktor C. d.o.o., ki je tudi direktor tožnika v spornem obdobju, je nedvomno vedel, da C. d.o.o. obveznosti iz naslova DDV ne bo plačal. Blokade TRR v letih 2010 do 2012 pri družbah B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o. kažejo, da je bilo poplačilo obveznosti iz naslova DDV neizvedljivo, medtem ko se je delež dobav pri tožniku in presežek DDV povečeval. Davčni organ ugotavlja izkazovanje visokega prometa dobav povezanih oseb, ki niso ekonomsko sposobne izvajati dobav, ki so bile zaračunane z namenom ustvarjanja presežkov DDV prejemnika računov.

Odbitek DDV za februar 2011

3. Tožnik je prejel štiri račune s strani družbe B. d.o.o. z opisom: "Zaračunavamo vam material po specifikaciji iz priloge", iz katere izhaja, da gre za raznovrstni gradbeni material, kjer je potrebna skladiščna in logistična transportna podpora. Iz računov izhaja, da se plačilo izvede na TRR F., s katerim razpolaga družba G. d.o.o. (ki ni dobavitelj). Dva računa sta se pobotala z medsebojno kompenzacijo (med družbo B. d.o.o. in tožnikom). Kot izdajatelj je na vseh štirih računih naveden H.H., ki je odgovorna oseba družbe G. d.o.o., ki je registrirana na istem naslovu. TRR družbe B. d.o.o. je neprekinjeno blokiran od 8. 11. 2010 do 19. 4. 2011. Na enem računu je datum odpreme enak računu pod št. 00006-2011, po katerem je družba A. d.o.o. tožniku zaračunala popolnoma isto blago. Računi so navedeni na strani 8/61 obrazložitve izpodbijane odločbe. Razvidno je, da gre za isti material in količine, kot jih je družbi B. d.o.o. izdala povezana družba A. d.o.o. (stran 12/61 obrazložitve). Gre za neverodostojne račune, neskladnosti se pojavljajo pri datumih odpreme. Družba B. d.o.o. je opravila samo prefakturiranje z minimalnim pribitkom. Transakcija v verigi med A. d.o.o., B. d.o.o. in tožnik ne vzdrži običajne ekonomske vsebine. Med povezanimi osebami je po ugotovitvah davčnega organa zaračunan material, ki je bil že zaračunan. Za končnega kupca - tožnika predstavlja celo višjo ceno, kot če bi šlo za direktno dobavo med A. d.o.o. in tožnikom.

4. Povezani osebi A. d.o.o. in C. d.o.o. imata od aprila 2010 neprekinjeno blokirana TRR, B. d.o.o. pa od 8. 11. 2010. To pomeni, da se izven kroga povezanih pravnih oseb ne morejo pojaviti na trgu kot verodostojni kupci. Davčni organ ugotavlja, da na začetku veriženja ni mogoče zaslediti pridobitve materiala pri družbi A. d.o.o. in da obstaja dvom o dejanskem obstoju materiala, ki ga je zaračunala družbi B. d.o.o. Tožnik in dobavitelj bi morala zagotoviti ustrezno materialno knjigovodstvo. E.E. kot odgovorna oseba dobavitelja A. d.o.o. in hkrati vodja komerciale pri tožniku, bi nesporno moral vedeti, kje, kdaj in od koga je pridobil material, ki ga je izkazal naprej kot dobavo (prodajo B. d.o.o.), nato pa ga je kot vodja komerciale pri tožniku ponovno kupil od te družbe za tožnika. Namen transakcij preko družbe B. d.o.o. ni bil ekonomske narave, pač pa v izdajanju računov in na strani končnega prejemnika računov ustvariti presežke DDV. Posli s povezanimi osebami morajo biti izkazani z verodostojnimi listinami. Tožnik ni dokazal, da so bile resnično opravljene dobave blaga po računih družbe B. d.o.o. Davčni organ navaja 62. člen in 1. točko prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter člene 10, 31 in 77 Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Odbitek DDV za oktober 2011

5. Tožnik je prejel od povezane družbe A. d.o.o. dva računa (stran 16/61 obrazložitve izpodbijane odločbe) št. 00038-2011 z dne 4. 10. 2011 z opisom "zaračunavamo vam izvedbo nastanka vaše montažne linije z našimi strokovnjaki iz Slovenije in tujine, material" in št. 0039-2011 z dne 10. 10. 2011 z opisom "zaračunavamo vam dobavo različnih elektromaterialov za elektrarno". Davčni organ navaja razloge, zaradi katerih ocenjuje, da dobave niso bile opravljene. Družba A. d.o.o. zaposluje tri delavce s povprečno mesečno urno postavko 6-7 EUR na uro, kar je 10-krat manj, kot je zaračunana. Tožnik ni izkazal stroškov in obsega dela strokovnjakov iz tujine, ni razvidna vrsta montažne linije, ni dnevnika montaže, prevzemnih zapisnikov, zapisnikov opravljenih del ipd. Račun tožnika družbi I. d.o.o. z dne 24. 6. 2011 kot končnemu kupcu ne dokazuje, da je pri teh delih kot kooperant sodelovala povezana oseba A. d.o.o. Glede na plačilno nesposobnost družbe A. d.o.o. je vprašljivo, kje bi lahko dobila tuje podizvajalce, če jih ne more poplačati, sama pa nima ustreznega kadra za izvedbo montažne linije. Plačilo računa z medsebojno kompenzacijo iz ekonomsko- finančnega vidika ni razumljivo. Ni razviden podatek glede objekta, kjer naj bi bila montaža, kar je nujno za identifikacijo vsebine posla. Tudi račun družbi J. d.o.o. z dne 17. 1. 2011 ne dokazuje, da je (drugi) prejeti račun podlaga za izdajo računa nadaljnjemu kupcu, saj to ni to logično glede datumov. Dobavo blaga ne dokazuje niti dodaten dokaz-račun 07/09-P z dne 5. 3. 2009, ki ga je tožnik predložil, za kar davčni organ navede razloge (stran 22/61 obrazložitve). Davčni organ navaja določbo 183. člena in 147. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) v povezavi s 85. členom ZDDV-1 in 31. členom ZDavP- ter člene 81. do 84 in prvi odstavek 67. člena, 60. člena v povezavi s 63. členom ZDDV-1, stališče iz sodbe SEU C-152/02, člena 77 in 76 ZDavP-2, Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS) 22, 21 in drugi odstavek SRS 28.45. Pojasnila tožnika ne vsebujejo podatkov, ki bi davčnemu organu omogočili preizkus listin po vsebini.

6. Račun od povezane osebe C. d.o.o. št. 00018/2011 z dne 14. 10. 2011 (stran 24/61 obrazložitve) vsebuje opis "dobava kovinskih zabojev za razsipni material". Iz fotokopij dobavnic ni mogoče razbrati kraja in datumov dobave, številk in datumov naročilnic, datuma predaje in prejema blaga ipd. in ni mogoče opraviti preizkusa o dejanski dobavi in pritrditi resničnosti obstoja poslovnega dogodka. Predložen račun tudi ne vsebuje vseh potrebnih podatkov za preizkus.

7. Na računu, ki ga je izdala povezana oseba C. d.o.o. št. 0016/2011 z dne 30. 9. 2011 (stran 25/61 obrazložitve), so zaračunana pisarniška dela, montaža GKP (gips kartonske plošče -opomba sodišča), vodenje objektov, dela skladiščnika, pisarniška dela, knjiženje prejetih in izdanih računov, izdelavo obračunov plač, priprava in oddaja obračunov DDV, usklajevanja salda kontov, vse za junij, julij, avgust, september 2011, manipulativni stroški prevoza (cestnina) (strani 25 in 26/61 obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na dva zaposlena pri povezani osebi C. d.o.o., ki ob normalnem delovnem času opravita v štirih mesecih skupaj za 1408 ur, kar pomeni 176 ur mesečno dela na zaposlenega, je izkazano nerealno število zaračunanih ur (3.586 ur), stroški pa so osemkrat višji od dejanskih stroškov. Gre za neverodostojnost zaračunanih storitev, račun tudi ne vsebuje vseh potrebnih podatkov za vsebinski preizkus, ni navedena specifikacija, kaj sploh predstavlja montaža GKP, kdo je opravil vodenje in na katerih objektih, zato tudi ni možna identifikacija vsebine zaračunanih storitev. Stroški cestnine se praviloma nanašajo na konkretnega uporabnika avtoceste in ne na znesek na urno postavko (15 EUR/h), kot v obravnavanem primeru. Tudi ni razvidno, kdo je opravil skladiščna dela, saj C. d.o.o. nima skladišča, kdo je obračunal plače in usklajeval saldakonte itd. Podatki na računu, s katerimi se zaračunavajo storitve montaže in vodenje objektov, morajo vsebovati objekt zaradi identifikacije (138. člen PZZDV-1). Davčni organ ugotavlja, da izdani računi ne izhajajo iz dejansko opravljenih storitev. Davčni organ se sklicuje na določbe ZDavP-2 in PZDDV-1, kot že predhodno navedeno (strani 27 in 28/61 obrazložitve).

Odbitek DDV za november 2011

8. Z račun št. 00043-2011 z dne 28. 11. 2011 je tožniku povezana oseba A. d.o.o. zaračunavala opravljena pisarniška dela, montaža KGP, vodenje objektov, vse za oktober in november 2011, storitve prevozov in manipulativne stroške. K računu je predložena specifikacija (stran 29/61 obrazložitve). Davčni organ ugotavlja med drugim protislovnosti in nesorazmerja med številom opravljenih kilometrov (98.366) in zaračunanih storitvah prevozov, ki naj bi jih opravili dve osebi preko pogodbenega dela (500 EUR). Račun in priložena specifikacija ne izkazujeta dejanskega obstoja poslovnih dogodkov in dejanskih stroškov storitev ter predstavljajo tipično poslovno obnašanje med povezanimi osebami (strani 30 do 32/61 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožniku očita, da je vedel, da je njegov dobavitelj nesolventen in da zaračunanega DDV ne bo plačal. Kompenzacije med povezanimi osebami še dodatno izključujejo denarni tok. Na tak način se omogoča izkazovanje prometa med poslovnima subjektoma, kjer dobavitelj ni sposoben ustvarjati finančnih tokov, kupec pa uveljavlja realne finančne tokove z zahtevki za vračilo presežka. Z računom št. 00044-2011 z dne 30. 11. 2011 je povezana oseba družba A. d.o.o. tožniku zaračunala dobavo velike količine gramoza različnih dimenzij (1341 t). Tožnik ni predložil dobavnic in ni razvidno na kašen način in kdo je opravil prevoz in gradbišča, kamor je bil gramoz dostavljen in od kje je njegov izvor, kje se je porabil ipd.. Za navedeno obdobje ni razvidnih nobenih drugih dobaviteljev izven zaprtega kroga povezanih oseb. Davčni organ ugotavlja, da tožnik zgolj s predložitvijo računa A. d.o.o. ni dokazal, da mu je dobava gramoza preko družbe A. d.o.o. tudi dejansko opravljena.

9. Pripombe na zapisnik je davčni organ navedel na straneh 35 do 46/61, odgovor nanje je razviden na straneh 46 do 58/61 obrazložitve izpodbijane odločbe.

10. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Prvostopenjski organ pojasnjuje objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepa, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV s strani izdajateljev računov, po drugi strani pa le tega uveljavljati kot odbitek vstopnega DDV. Tožnik je tudi po presoji pritožbenega organa vedel ter imel razloge za utemeljen sum, da DDV ne bo plačan. Ni moč spregledati dejstva, da so imeli dobavitelji, ki naj bi pri tožniku opravili dobave, blokirane račune. V obravnavanem primeru gre za posle med povezanimi osebami, ki izkazujejo visok promet dobav, ki jih v ekonomskem smislu dobavitelji niso bili zmožni opraviti. Glede na blokade računov dobaviteljev je neobičajno, da so bila plačila za t. i. prodajo izvedena z medsebojnimi kompenzacijami. Pogoji v obravnavanih transakcijah se bistveno razlikujejo od pogojev, ki bi bili doseženi med nepovezanimi osebami. V obravnavanem primeru gre tudi za prepletanje funkcij kot tudi za sorodstvene vezi. Tožnik v postopku ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da je bil pri spornih poslih v dobri veri in da je ravnal s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika. Vse transakcije spremljajo računi, ki ne zadostijo pogojem 82. člena ZDDV-1. Po presoji pritožbenega organa gre za situacijo iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Tožniku je utemeljeno očitati, da je na podlagi skupnega delovanja vpletenih družb samo papirnato prikazal pogoje, ki se zahtevajo za odbitek vstopnega DDV. Na podlagi opisanih objektivnih okoliščinah obravnavane transakcije ne temeljijo na dejanskih opravljenih dobavah ter gre pri teh poslih za zlorabo sistema DDV, zaradi povezanosti oseb pa je tožniku utemeljeno očitati, da je vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki peljejo do izogibanja plačevanju davkov oziroma za sklepanje poslov z namenom davčne zlorabe, pri čemer je tožnik zlorabil predpise. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 196/2013 ter sodbo SEU v zadevi C-255/02. V konkretnem primeru ni edini in glavni razlog nepriznavanja vstopnega DDV povezanost sodelujočih, ampak tudi drugi razlogi, ki so pojasnjeni v izpodbijani odločbi, ki kažejo, da se obravnavani posli po spornih računih sploh niso zgodili, temveč je šlo zgolj za izdajo računov brez gotovinskih plačil, z namenom zlorabe sistema DDV. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja pridobiti likvidnostna sredstva oziroma odbitek DDV ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV zaradi likvidnostnih težav prodajalcev.

11. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev načela materialne resnice in zaslišanja stranke (8. člen in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na stališča, ki jih je podal v pripombah in na dokaze, ki jih je dal v postopku. Izpodbija zaključke toženke, da gre za davčno povezane osebe ter pojasnjuje razloge, da tožnik, A. d.o.o., C. d.o.o. z družbo B. d.o.o. niso kapitalsko povezane osebe, kar bi bil pogoj za naložitev solidarne odgovornosti za plačilo DDV in za ugotavljanje transfernih cen med povezanimi osebami po ZDDPO-2. Prav tako niso povezane prek upravljanja in poslovanja. Navaja peti odstavek 94. člena ZDDV-1, ki napotuje na inštitut povezanih oseb. Sklicuje se na na 17. člen ZDDPO-2, ki daje definicijo slednjih. Dokazi povezanosti so podatki iz davčnega registra in SRG. Poslovanje po gospodarskih pogodbah ni dokaz davčne povezanosti. Družinska povezanost sama po sebi še ni dokaz davčne povezanosti. Sklicuje se na pravno mnenje dr. Marjana Kocbeka, objavljeno v reviji Podjetje in delo, št. 8 dne 10. 12. 1997, ki ga citira. Ker kvantitativna (25 %) povezanost družb ni dosežena, zakonske možnosti medsebojnega vplivanja na upravljanje ni. Navedeni dokazi o neobstoječi kapitalski povezanosti kot ključnemu razlogu za naprtitev solidarne odgovornosti tožnika za davčne obveznosti družbe B. d.o.o., je v nasprotju z načelom materialne resnice. Davčni organ v zapisniku ni navedel niti enega primera, v čem se prihodki tožnika v postopku ali primerljiva sredstva ali storitve razlikujejo od zneskov, ki bi se v enakih ali primerljivih okoliščinah dosegli na trgu med nepovezanimi osebami (primerljive tržne cene). Navaja peti odstavek 16. člena ZDDPO-2. Poslovna povezanost ni davčna povezanost po 17. členu ZDDPO-2. Poslovanje v pretežni meri le z enim kupcem ali dobaviteljem ni redkost niti v korporativnem ali v davčnem pravu. Poseg v svobodno gospodarsko pobudo je neskladen z 2. členom Ustave RS.

12. Glede obračun DDV-O za februar 2011 glede štirih računov družbe Stavba d.o.o. navaja sodbo SEU v zadevi C-354/03, C-355/03 in C-484/03 z dne 12. 1. 2006. Poudarja, da gre za resnično dobavo blaga in za gospodarsko vsebino posla in da so bili davčnemu organu predloženi vsi pisni dokazi o opravljenih dobavah. Objektivne okoliščine, na podlagi katerih se danega dobavitelja B. d.o.o. opredeli kot neplačujočega gospodarskega subjekta ne zadoščajo, da se tožniku odreče pravica do vstopnega DDV. Prvostopenjski organ ni ugotavljal, v čem je tožnikovo ravnanje odstopalo od običajne poslovne prakse in njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev je v nasprotju z 214. členom ZUP. Gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožnik je kot strokovnjak na področju gradbene dejavnosti preveril vse okoliščine poslov ter v skladu z običajno poslovno prakso ocenil, da je posel legitimen. Transakcije so bile resnične. Davčni organ je oceno davčne utaje DDV podal le na podlagi nekaj indikatorjev. Ni dokazov, da so transakcije brez gospodarske vsebine. Tožnik je preveril ID številke za namene DDV obravnavanih družb, ki jih davčni organ ni opredelil kot "missing trader" družbe. Navaja dokaze o dobavi blaga. B. d.o.o. ni predmet DIN in so v zapisniku razkrite njene poslovne skrivnosti kot tudi družbe A. d.o.o. V spornih računih je zadoščeno Obligacijskemu zakoniku (v nadaljevanju OZ) in pravilom računovodske stroke ter SRS 21. 13. Ugotovitve so v nasprotju s prakso SEU (C-439/04 in C-440/04 in C-354/03, C-355/03 in C-484/03). Pavšalne trditve, da gre za fiktivne posle, niso dokazane. Davčni organ ne ugotavlja, da gre pri družbi B. d.o.o. za "missing trader" družbo. Ne gre za kapitalsko in vplivno povezane osebe po 17. členu ZDDPO-2. Davčni organ postavlja pavšalni zaključek na podlagi domneve, da gre za fiktivne goljufive transakcije. Zgolj trditve, da dobav blaga v letu 2011 ni opravila družba, ki je dobavo zaračunala (družba A. d.o.o.), brez ugotovitve pogodbenega odnosa s podizvajalci ali najetimi delavci in statusa fizičnih oseb, ki so sodelovale pri poslovnem dogodku, ni možno izvajati drastičnih zaključkov, da gre za fiktivne posle. Popolnoma običajno je, da v trgovinski dejavnosti poteka nabava blaga preko enega ali več posrednikov - grosistov. Posli dobave gradbenega materiala, računi, skupaj z izvirnimi knjigovodskimi listinami, ne morejo biti navidezne transakcije, ker obstajajo priložene kalkulacije zalog v trgovini na drobno. Tožnik ni mogel vedeti, da posluje z navideznim dobaviteljem, saj z družbama B. d.o.o. in A. d.o.o. ni bil povezana oseba. Davčni organ po drugi strani priznava kot davčno priznane odhodke in prihodke v obračunu DDPO za 2011 in 2012 glede poslov, za katere zatrjuje, da so navidezni. Družba A. d.o.o. je v inšpiciranem obdobju imela v najemu skladiščne prostore na ..., kar dokazuje z najemnimi pogodbami. Tožnik navaja, da so postavke iz obračuna DDV za februar 2011 že bile nadzirane po 129. členu ZDavP-2 in da ni bilo pripomb. Hkrati je davčni organ v DIN zajel mesec februar 2011 pri A. d.o.o., ki je izdajal račune B. d.o.o., ta pa tožniku, pri čemer izdani računi niso bili sporni. Zahteva, da se DDV pri istih dobavah v celotni verigi dobaviteljev gradbenega materiala enako obravnava, da ne pride do dvojne obdavčitve istih dobav. Vztraja, da so tekom celotnega postopka predloženi verodostojni dokazi, da je bila dobava res opravljena med vpletenimi pravnimi osebami ter da je bila pri dobavi preko posrednika ustvarjena celo razlika v ceni. Navaja določbe SRS glede verodostojnosti knjigovodskih listin (SRS 22.13., 21.6., 21.12., 21.1.), ki jih citira.

14. Glede odbitka DDV za oktober in november 2011 davčni organ tožniku trditve, da računi, ki jih tožnik navaja, niso verodostojni, in da so davčno nepriznani, ni z ničemer dokazal. Navaja razloge, da so prejeti računi verodostojni, tudi zato, ker je priložena specifikacija npr. gradbenega materiala, saj je šlo za tri podjemne pogodbe za najete strokovnjake, za kar obstajajo podjemne pogodbe pri družbi A. d.o.o., izdan račun družbi J. d.o.o., dobavnice, kot jih navaja, pogodbe o zaposlitvi in kadrovske evidence (Sklicevanje na podjemne pogodbe je protispisno - prim. stran 53/61 odgovora na pripombe). Sklepno tožnik navaja, da je imel pravico do odbitka DDV po 63. členu ZDDV-1. Navaja sodbo SEU C-153/11, C- 409/98, C- 80/11 in C-142/11. Iz vseh predloženih listin izhaja, da nihče v verigi od podizvajalca, posrednika, trgovca pa do končnega kupca blaga, ni zatajil DDV. Sklicuje se na načelo nevtralnosti. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 261/2013. A. d.o.o., C. d.o.o. in tožnik v inšpiciranem obdobju leta 2010 niso bile povezane osebe, za kar navaja razloge. Tožnik zato pričakuje ustrezno opustitev naložitve plačila DDV. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

15. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne .

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je sporno, ali je z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito naloženo dodatno plačilo DDV, kar je odvisno od tega, ali so bili izpolnjeni predpisani pogoji iz ZDDV-1, da je tožnik odbil vstopni DDV po računih, ki so mu jih izstavile družbe B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o. 18. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih predpisuje vsakokratni veljavni Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe SEU, izdane v predložitvenih postopkih za razlago določb Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero,2 v nadaljevanju Šesta direktiva), v letu 2006 preoblikovano v Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost3 ; (v nadaljevanju Direktiva 2006/112). Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo4. 19. ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma s storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z členi 80a do 84 ZDDV-1. 20. V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku v DIN dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ utemeljuje svojo odločitev predvsem zaradi neizpolnjevanja 1. pogoja, saj v postopku DIN glede obračunskih obdobjih med drugim navaja, da dobave niso bile opravljene in da gre za fiktivne transakcije; tožniku se očita tudi neizpolnjevanje 2. pogoja, saj tožniku davčni organ med drugim očita, da tudi nima ustreznih oz. popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1; pri vseh transakcijah pa se tožniku očita, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku vstopnega DDV, povezana z goljufijo (4. pogoj). Za slednje pa davčni organ navede objektivne okoliščin, ki izhajajo iz konkretnih transakcij, na podlagi katerih tožniku očita subjektivni element. Tudi toženka stoji na stališču, da obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepa, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Toženka je v obrazložitvi pritožbene odločbe povezala vse objektivne okoliščine in jih strnila v smiselno celoto, in iz katerih je tudi po presoji sodišča sklepati, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da gre za davčno goljufijo. Sodišče se z jasno in celovito dokazno oceno toženke, ki izhaja iz objektivnih dejstev in okoliščin, ki jih pri vsaki od posameznih transakcij ugotavlja organ prve stopnje, in z njihovo povezavo v smiselno celoto, strinja, saj po oceni sodišča s potrebno stopnjo gotovosti kaže na to, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka vstopnega DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

21. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja pravilna ugotovitev, da gre pri navedenih udeleženkah, ki so izdale račune tožniku, za transakcije med povezanimi osebami in da se pogoji transakcij bistveno razlikujejo od pogojev, ki so ali bi nastali v enakih primerljivih okoliščinah, doseženi med nepovezanimi osebami (16. člen ZDDPO-2). Tožnik je v relevantnem obdobju (bil) posredno in neposredno povezan z družbami A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o., na način, da je sklepal posle, ki jih z nepovezanimi osebami ne bi. Med družbami A. d.o.o., C. d.o.o. gre za prepletanje funkcij in za sorodstvene povezave. Direktor tožnika je bil v spornem obdobju D.D., ki je bil tudi direktor C. d.o.o., njegov oče E.E. pa je nastopal kot direktor A. d.o.o. in vodja prodaje pri tožniku. Zato ni dvoma, da je tožnik vedel, da z nakupi preko družbe B. d.o.o., ki je nedvomno zgolj prefakturirala račune družbe A.d.o.o. tožniku in zgolj papirnato sodelovala v verigi računov, na svoji strani ustvarja presežke DDV, po drugi strani pa navedene povezne osebe izkazujejo iz tega naslova obveznosti, ki so ostale neplačane. Ni sporno, da so povezane družbe imele blokirane TRR neprekinjeno od leta 2010 do leta 2012. Tako kot ugotavlja davčni organ, medsebojne kompenzacije so tudi po presoji sodišča ekonomsko nesprejemljive in se sodišče strinja z oceno obeh upravnih organov, da gre za transakcije, ki se med nepovezanimi osebami ne bi zgodile. Sodišče vse očitke tožnika, da ne gre za povezane osebe, kot neutemeljene zavrača. Dejstvo je, da se povezane osebe utegnejo spustiti z manj tveganja v posel, v katerega se nepovezane osebe ne bi nikoli spustile. Tožnikove očitke, da ne gre za povezanost oseb, je zavrnil že organ prve stopnje, nanje pa je odgovorila tudi toženka. Sodišče se z njenimi razlogi strinja, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 22. Od tožnika se zato tudi po presoji sodišča utemeljeno pričakuje, da bi moral pri sklepanju poslov ravnati z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Med potrebno skrbnost sodi tudi obveznost, da davčni zavezanec za svoje posle predloži tudi listinske dokaze ter da predloži dokaze o svojih trditvah (76. člen ZDavP-2) npr. ponudbe, prevzemne zapisnike, dobavnice, skladiščnice, in da vodi poslovne knjige pravilno in v skladu s SRS ter da razpolaga z verodostojnimi knjigovodskimi listinami po SRS 21 ter vodi tudi pravilne knjigovodske evidence. Ni namreč v nasprotju s pravom EU zahtevati od tožnika, da vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da sta mogoča uporaba DDV in nadzor davčnega organa. Zahteva, da naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje tudi vse nacionalne računovodske predpise, če ne presega to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka in preprečevanja goljufij, ni neskladna s pravom EU5 . Konkretne okoliščine posameznih transakcij po prejetih računih, ki jih podrobno pojasnjuje davčni organ, v povezavi s posameznim davčnim obdobjem, po vsakem računu posebej, tudi po presoji sodišča kaže na tožnikovo nezadostno skrbnost pri opravljanju lastnih poslov, ki se od njega utemeljeno zahteva. Slednje, skupaj tudi z drugimi objektivnimi okoliščinami, ki jih navaja organ prve stopnje, glede same oprave dobave blaga in storitev oz. izvedbe zaračunanih transakcij, tudi (med drugim) predstavlja indic za obstoj subjektivnega elementa na strani tožnika. Gre za to, da se od trgovca utemeljeno zahteva, da ravna v dobri veri in da sprejme vse ukrepe, ki jih je od njega mogoče razumno zahtevati, zato da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ne vodi do davčne utaje.6 Ni v nasprotju z načelom sorazmernosti in pravne varnosti od tožnika zahtevati, da ravna kolikor je v njegovi moči, in da je njegovo sodelovanje pri goljufiji izključeno oz. da ravna razumno, kot se od njega lahko upravičeno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje.7

23. V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se tožniku očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Davčni organ in toženka sta med drugim tudi pojasnila, da ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Sodišče pa se glede na opisane pogoje posamezne transakcije, strinja tudi z razlogi toženke, da gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

24. Podlaga za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV je (med drugim) tudi popoln račun v smislu 82. člena ZDDV-1.8 Davčni organ je med drugim pri vsakem posameznem računu posebej tudi navedel nepravilnosti računov, iz katerih ni mogoče identificirati vsebine oz. obsega opravljenih storitev oz. dobav, za kar je pojasnil razloge in se sodišče z njimi strinja, čeprav pa to ni edini razlog za nepriznavanje pravice do dobitka. Stališče tožnika, da gre za običajno poslovno prakso, pa ne drži. Sodišče ne sledi razlogom tožnika, da na takšen način običajno na trgu poslujejo tudi drugi subjekti, ki npr. sklepajo kompenzacije s subjekti, ki imajo dolgo blokirane TRR, za dobave, ki niso izkazane, ob vedenju, da takšni subjekti ne morejo ekonomsko nastopati na trgu. Na takšen način, kot so se opravljali posli med udeleženci obravnavane zadeve, nepovezane osebe nikakor ne bi sklepale poslov. Očitki tožnika v zvezi s solidarno odgovornostjo pa so brezpredmetni, saj se tožniku ne očita, da je solidarno odgovoren v smislu 76b. člena ZDDV-1. Tudi ne gre za to, da bi se posli opravljali preko grosistov, zato sodišče tožnikove razloge, s katerimi želi pojasniti, da so takšni posli preko grosistov običajni, kot irelevantne zavrača. Ker pogodbeni odnos s podizvajalci (npr. tujimi strokovnjaki) pri povezanih osebah tožnika ni izkazan, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane določbe, je sklicevanje na podjemne pogodbe protispisno. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim razlogom glede izvirnih knjigovodskih listin, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja dvojnost različne predložene dokumentacije, do česar se je prvostopenjski organ opredelil pri vsaki transakciji in se sodišče z njegovo dokazno oceno strinja. Protispisno je tožnikovo sklicevanje, da obstajajo priložene kalkulacije zalog v trgovini na drobno, glede česar se je opredeli že organ prve stopnje (prim. stran 52/61 obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi ne gre za to, da se po ZDDPO-2 tožniku za leto 2011 priznavajo odhodki in prihodki, temveč gre za vprašanje obstoja pravice do odbitka vstopnega DDV po ZDDV-1 po spornih računih. Glede najemne pogodbe v prostorih na ..., ki se nanjo sklicuje tožnik, pa se je opredelil že davčni organ v odgovoru na pripombe (stran 48/61 obrazložitve). Tudi po presoji sodišča ta pogodba izpričuje, da so se vse aktivnosti dogajale izključno na tej lokaciji in da pri medsebojnem prefakturiranju blaga nikoli ni šlo za kakršenkoli fizične premike, temveč je šlo za simuliranje dobav blaga med udeleženci verige, z namenom pridobitve davčne koristi v obliki izkazanega presežka DDV pri zadnjem udeležencu v verigi.

25. Sodišče v celoti sledi razlogom organa prve stopnje, ki je v DIN preveril upravičenost izkazanih presežkov DDV pri tožniku kot prejemniku računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da so izkazani presežki pri tožniku v največji meri posledica prejetih računov povezanih oseb in da ne gre za dejanski obstoj izkazanega prometa blaga in storitev na strani tožnika. Dejstvo je, da tožnik dobav tudi ni izkazal na podlagi verodostojne dokumentacije. Zatrjevanje tožnika, da je storitve prodal naprej, je utemeljeno zavrnil že organ prve stopnje, saj je pojasnil datumske neskladnosti in nelogičnosti. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da se sporne dobave med povezanimi osebami dejansko niso opravile. Sklicevanje tožnika na skrbnost, ko naj bi preverjal ID številke izdajateljic računov, ne more nadomestiti obveznosti tožnika, da tudi v svojih poslovnih knjigah izkaže, da je bila dobava opravljena. Davčni organ je pojasnil razloge, da dobavitelji (ki so hkrati tudi povezane osebe) tudi niso bili sposobni izvajati storitve in dobave blaga, tudi zaradi popolne blokade TRR. Tudi ni sporno, da gre za isto odgovorno osebo, ki hkratni nastopa v vlogi dobavitelja in kupca in da gre za veriženje zaračunavanja dobav in storitev med povezanimi osebami, ki ne dobijo poplačila na TRR, kar je tožnik nedvomno vedel in torej ni bil dobroverni kupec. Iz ugotovitev davčnega organ tako izhaja, da so bile sporne dobave blaga in storitev, ki naj bi jih izvajale povezane osebe tožniku, popolnoma brez poplačila. Dejstvo je, da ni bilo finančnih tokov na njihove TRR. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta vedno začetnika verige povezane osebe (C. d.o.o., A. d.o.o. oz. v enem primeru povezana oseba K. d.o.o. - v stečaju) in da na začetku veriženja ni mogoče zaslediti pridobitve materiala in da obstaja dvom o dejanskem obstoju materiala. Tudi po presoji sodišča pa gre pri vseh spornih transakcijah nedvomno za vedenje tožnika, da sodeluje v verižnih transakcijah navideznih dobav, ki mu predstavljajo neupravičeno pridobitev vstopnega DDV po spornih računih.

26. Očitki tožnika, da so bili davčnemu organu predloženi vsi pisni dokazi o opravljenih dobavah in da gre za verodostojno dokumentacijo, ki izkazuje dobavo, so protispisni. Tožnik je med drugim v različnem času za iste dobave pod istimi številkami davčnemu organu predložil različne vsebine računov z različnimi dokumenti, v nekaterih primerih pa gre za dvojno izkazovanje po vrstah materiala in količin do potankosti identičnih materialov (npr. med družbo A. d.o.o. družbi B. d.o.o. in nato slednja tožniku). Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za skupne pojavne oblike transakcij in sicer gre vedno za veriženje računov med povezanimi osebami. V vseh primerih pa gre za neverodostojno in pomanjkljivo dokumentacijo, ki jo tožnik tudi v pripombah ni ustrezno dopolnil ali pa je sploh ni predložil. Že v postopku DIN davčni organ ugotavlja, da se je tožnik v postopku vedno skliceval, da so dobave bile opravljene in da je posredoval vso dokumentacijo, tako kot navaja tudi v tožbi, vendar pa slednje ne drži in so te njegove trditve v tožbi protispisne. Davčni organ je pri vsaki transakciji v okviru določenega obračunskega obdobja pojasnil potek postopka in katera dokumentacija je bila s strani tožnika predložena. Slednjo je davčni organ v vseh primerih opredelil kot neverodostojno, za kar je pojasnil razloge. V postopku je izkazano, da gre v verigi zaračunanih dobav celo za dvojno izkazovanje po vrstah in količinah identičnih materialov (npr. v obračunskem obdobju februar 2011). Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa glede predložene dokumentacije v celoti strinja. Iz dejanskega stanja tako izhaja, da tožnik ali sploh ni predložil dokumentacije ali pa je ta dokazano neskladna in nelogična, zato sodišče tožnikove razloge, da je predložil verodostojno izvirno dokumentacijo tudi kot protispisno zavrača. Sodišče zavrača tudi tožnikove razloge, da je običajno, da se kupuje le pri enem dobavitelju, saj pri tem prezre, da je šlo v obravnavani zadevi za transakcije med insolventnimi povezanimi osebami in da dobave niso bile opravljene oz. da je šlo za navidezno zaračunavanje dobav med povezanimi družbami oz. v primeru družbe B. d.o.o. le za prefakturiranje in da so transakcije tudi po presoji sodišča imele za cilj zgolj ustvariti presežek vstopnega DDV pri tožniku kot končnem prejemniku računov.

27. Tožnik je v postopku sodeloval in je imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik je podal pripombe na zapisnik, v katerih je pojasnil svoje stališče glede vseh očitkov davčnega organa. Do pripomb se je davčni organ opredelil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je tožnikove pripombe zavrnil z razlogi, s katerimi se strinja tudi sodišče. Načelo zaslišanja stranke v postopku po presoji sodišča ni bilo kršeno. Izpodbijano odločbo je mogoče preizkusiti, zato sodišče zavrača razloge tožnika, da obrazložitev ni skladna z 214. členom ZUP. Tožnik tudi ni predložil drugačnih dokazil, kot jih je navedel davčni organ, ki bi izkazovali, da bi naj bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Razlogi tožnika, da je predložil vso potrebno dokumentacijo, pa so kot že rečeno, protispisni. Tožnik pritožbi in niti tožbi ni predložil drugačnih dokazil, kot tiste, o katerih se je v DIN davčni organ že pravilno opredelil. 28. Glede tožnikovih očitkov, da so postavke in obračun DDV-O za februar 2011 že bile nadzirane pri družbi C. d.o.o., in da gre za dvojno obdavčenje, se je pravilno izrekla že toženka (stran 27 obrazložitve pritožbene odločbe). Tožniku gredo namreč glede štirih spornih računov za februar 2011, ki jih je prejel od družbe B. d.o.o. tudi očitki, da gre za pomanjkljivosti izdanih računov s strani družbe B. d.o.o. in ne s strani družbe C. d.o.o. 29. Po povedanem sta davčni organ in toženka pravno zadostno dokazala, da so podani objektivni elementi, ki izkazujejo obstoj subjektivnega elementa na strani tožnika, ob tem, da so izkazane tudi druge relevantne okoliščine, kot so pomanjkljivi računi, saj ne vsebujejo podatkov o obsegu in vsebini opravljenih storitev oz. dobav. Ne glede na ta očitek, pa je generalni očitek utemeljen predvsem v tem, da storitve oz. dobave niso bile opravljene. Zato računi, na podlagi katerih tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV, tudi po presoji sodišča ne dajejo pravice do odbitka in ne gre za kršitev načela nevtralnosti, kot meni tožnik. Sodišče ne dvomi, da gre tudi za zlorabo predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2) z namenom davčne goljufije, kot izpostavlja tudi toženka. Sodišče se s celovito presojo in dokazno oceno vseh izkazanih elementov in okoliščin dejanskega stanja obravnavane zadeve, ki ga je podala toženka, strinja. Ob tem sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ima podlago tudi v upravnih spisih. Sklicevanje tožnika na sodno prakso SEU v zadevah Optigen ltd, Axel Kittel, Klub OOD, Mahageben in David ter v F. Goslar ne vpliva na drugačno odločitev, saj glede na dejansko stanje obravnavane zadeve izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso SEU glede nedobrovernega pridobitelja v zvezi s pravico do odbitka vstopnega DDV.

30. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev ustavnih pravic, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

32. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

1 Nabava od družbe A. d.o.o. v višini 140.535,33 EUR je 99,8 % vseh nabav. 2 UL L št. 145 z dne 13. 6. 1977, str. 1, z vsemi spremembami. 3 UL L št. 347 z dne 11.12. 2006. 4 Ker je nepriznanje pravice do odbitka izjema od uporabe temeljnega načela, ki ga pomeni ta pravica, morajo pristojni davčni organi pravno zadostno dokazati, da so podani objektivni elementi, ki izkazujejo obstoj utaje ali zlorabe. Nacionalna sodišča morajo nato preveriti, ali so zadevni davčni organi dokazali obstoj takih elementov (sodba SEU v zadevi G. Astone, C-335/15). 5 Tako med drugim izhaja iz sodbe SEU v zadevi Maks Pen EOOD, C-18/13 z dne 13. 2. 2014, točki 41 in 48. 6 Prim. sodbi SEU v zadevi Teleos in drugi, C-409/04, točka 65, in v združenih zadevah Mahageben in David, C-80/11 in C-142/11, točka 56. 7 Glej npr. sodbo SEU v zadevi Teleos in drugi, C-409/09, točka 66. 8 Prim. sodbo VS RS X Ips 210/2014 z dne 6. 10. 2016.