Jedro

Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila nujen del postopka za uveljavljanje odkupa po določbi 117. člena SZ. Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da je dveletni rok iz 123. člena SZ, v katerem je bilo treba vložiti takšno zahtevo, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni bilo mogoče podaljšati, četudi bi bile podane okoliščine, ki bi posameznemu upravičencu otežile ali celo preprečile uveljavitev njegove pravice do odkupa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 473,52 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnica zahtevala sklenitev prodajne pogodbe s tožencem, za nakup stanovanja ..., ki ga dejansko zaseda, in sicer v primarnem zahtevku pod pogoji 117. člena SZ (Ur. list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) za kupnino 947.344 SIT, ki bi jo bila tožnica dolžna poravnati tako, da bi 10 % kupnine plačala v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostanek pa v 10 letih, pri čemer bi morali biti mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja, v podrejenem zahtevku pa po prodajni ceni 1.628.182,80 SIT z devizno klavzulo, pri čemer se 5 % prodajne cene plača v gotovini ob sklenitvi pogodbe, preostanek pa naj bi bil plačljiv v 120 enakih obrokih z začetkom plačila v naslednjem mesecu po podpisu prodajne pogodbe. Ugotovilo je, da toženka v času teka prekluzivnega roka iz 123. člena SZ, zahteve za odkup stanovanja ni podala. Toženec ji je 9.3.1995 poslal ponudbo za odkup stanovanja za kupnino 2.833.76,40 SIT, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je vlogo za odkup stanovanja podala pravilno in v zakonsko določenem roku. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v prvem sojenju, o tem pa sta izpovedali tudi priči A. Š. in J. Š.. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo toženčevim navedbam, bistvenih dokazov, predvsem izpovedb prej navedenih prič, pa ni upoštevalo. Pristojni za sprejemanje vlog za odkup stanovanja pri družbi S. bi morali takšno vlogo sprejeti, nanjo pisno odgovoriti in obrazložiti njeno morebitno zavrnitev. Neorganiziranost toženca ne more biti v škodo tožnici. Toženec je kot zavezanec dolžan narediti vse, kar je potrebno, da se upravičencu omogoči odkup stanovanja. Upoštevati je treba tudi neukost upravičencev. Uveljavlja tudi kršitev 14., 16., 22., 23., 25. in 78. člena Ustave.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je bila vloga za odkup stanovanja vložena pravilno in v zakonsko določenem roku, da bi morali pristojni zaposleni v podjetju S. takšno vlogo sprejeti in nanjo pisno odgovoriti, itd.).

Po 117. členu SZ so bili lastniki stanovanj dolžni pod posebno ugodnimi pogoji prodati stanovanja imetnikom stanovanjske pravice, ki so imeli to pravico na dan uveljavitve SZ, če so v roku iz 123. člena SZ uveljavljali pravico do nakupa. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila torej nujen del postopka za uveljavljanje odkupa po določbi 117. člena SZ. Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da je dveletni rok iz 123. člena SZ, v katerem je bilo treba vložiti takšno zahtevo, prekluzivni rok,(1) kar pomeni, da ga ni bilo mogoče podaljšati, četudi bi bile podane okoliščine, ki bi posameznemu upravičencu otežile ali celo preprečile uveljavitev njegove pravice do odkupa. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da tožnica zahteve za odkup v času teka prekluzivnega roka iz 123. člena, torej od uveljavitve SZ do 19. 10. 1993 oziroma v času od 7. 5. 1994 do 7. 11. 1994 v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 21/94), ni vložila, sta pravilno zaključili, da je bila pravica do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ izgubljena, zaradi česar je bil primarni tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe utemeljeno zavrnjen. Zatrjevanja revidentke glede kršitve ustavnih jamstev niso konkretizirana in zato ne morejo biti upoštevna. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica mora tožencu povrniti 473,52 EUR revizijskih stroškov (ki obsegajo stroške za odgovor na revizijo, 2 % materialne stroške, sodno takso za odgovor na revizijo in 20% DDV).

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 39/95 in II Ips 321/94 ter pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19. junij 1996, objavljeno v: Pravna mnenja, št. 1/96, str. 7.