Jedro

Tožnik od 1. 2. 2021 dalje ni več opravljal bistvenih razlikovalnih del in nalog delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja. Toženka je kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 43. člena ZDR‑1, s tem ko mu ni zagotavljala dela, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta sklep toženke št. ... z dne 23. 7. 2021 in sklep komisije za pritožbe št. ... z dne 15. 9. 2021 nezakonita in se razveljavita (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku zagotovi opravljanje dela na delovnem mestu pravosodni policist operativni vodja, v skladu s pogodbo o zaposlitvi in pripadajočimi aneksi (točka II izreka) ter tožniku povrne stroške postopka v višini 2.240,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji, da tožniku ni zagotavljala dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal večino nalog iz svojega delokroga, glede na potrebe delovnega procesa. Delovne naloge pravosodnega policista so zajete tudi v opisu delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja, zato jih toženka tožniku ni bila dolžna odrejati s posebnim aktom. Ker tožnik že opravlja delo na delovnem mestu pravosodni policist operativni vodja, sodbe, ki toženki nalaga, naj mu takšno delo zagotovi, ni mogoče izvršiti. Svoje delovne naloge je tožnik opravljal tudi kot vodja v oddelku F. V določenem obdobju zaradi narave delovnega procesa ni bilo potreb po izvajanju vseh nalog njegovega delovnega mesta. Delo v zavodu se mora izvajati tako, da več pravosodnih policistov, ki imajo enaka pooblastila, sočasno opravlja različne naloge, zato ne morejo vsi hkrati voditi izmene. Glede na to, da lahko zaposleni na višjih delovnih mestih opravljajo tudi naloge nižjih delovnih mest, ni jasno, kako je sodišče prve stopnje uporabilo kriterij občasnega oziroma kontinuiranega odrejanja drugega dela. Toženka tožnika ni mogla razporediti na delo vodje izmene zaradi njegove daljše bolniške odsotnosti in dela v skrajšanem delovnem času. Sodišče prve stopnje pri presoji ni razlikovalo med sistemiziranimi in nesistemiziranimi delovnimi mesti toženke, poleg tega je zmotno ugotovilo njihovo hierarhično ureditev. Položaj delovnega mesta tožnika je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo glede na dolžnost obveščanja, ki ni bistvena za presojo. Vsi zaposleni v zavodu so namreč podrejeni poveljniku in direktorju, ki sprejemata ključne odločitve glede vodenja zavoda. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti toženke, razporejanje zaposlenih pa predstavlja poslovno odločitev, ki ne more biti predmet sodne presoje. Zaradi kadrovske podhranjenosti brez reorganizacije ne bi bilo mogoče uresničiti poslanstva toženke in zagotoviti ustrezne ravni nadzora zaprtih oseb. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, ampak je zgolj selektivno povzelo izjave nekaterih prič. Ker ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Toženka priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

5.Tožnik je bil na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 od 1. 5. 2019 dalje zaposlen na delovnem mestu pravosodni policist operativni vodja. Pri toženki je neuspešno uveljavljal varstvo pravic v zvezi z opravljanjem nalog nižjega delovnega mesta brez ustrezne pravne podlage. V delovnem sporu je zahteval razveljavitev odločb toženke, s katerimi je bila zavrnjena njegova zahteva, da se mu zagotovi delo na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

6.V tem sporu je sodišče druge stopnje že odločalo in s sklepom Pdp 39/2024 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotilom, da je treba o zahtevku glede odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja odločiti v senatu in ne po sodniku posamezniku.

7.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega izčrpnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožnik od 1. 2. 2021 dalje ni več opravljal bistvenih razlikovalnih del in nalog delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja. Utemeljeno je štelo, da je toženka kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 43. člena ZDR‑1, s tem ko mu ni zagotavljala dela, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

8.Odločitev sodišča prve stopnje ni nerazumljiva, ni sama s seboj v nasprotju in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pri razlagi, katera dejstva je štelo za dokazana, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrecno opredeliti do prav vseh izvedenih dokazov. Glede na veliko število zaslišanih prič obširno povzemanje vsega, kar je katera od njih povedala, ne bi bilo smotrno. Sodišče prve stopnje je zato ustrezno povzelo bistvene poudarke zbranih dokazov, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva. Izpovedi prič A. A. ter B. B., ki ju izpostavlja toženka v pritožbi, je povzelo v tolikšni meri, da so ugotovitve v zvezi s potekom reorganizacije poslovanja toženke dovolj jasne in razumljive, da je mogoče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusiti. V 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je dovolj jasno opredelilo tudi do navedb vodje referata za F. C. C., čigar izpoved je štelo za relevantno v delu, ki se nanaša na delo tožnika kot njegovega pomočnika. Ker so bile izpovedi prič v zvezi z vsebino nalog pravosodnega policista operativnega vodje skladne, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno povzelo kot celoto, v skupni dokazni oceni (obrazložitev v točki 11). Pričanje D. D. in E. E. je izpostavilo v delu, kjer sta izpovedovala drugače od ostalih, in se do odstopanj tudi ustrezno opredelilo. Pritožbeni očitek o selektivni dokazni oceni je zato neutemeljen. Ker procesna pravila tega ne nalagajo, sodišče prve stopnje pri presoji ni bilo dolžno povzemati izpovedi tožnika, kot neutemeljeno izpostavlja toženka v pritožbi. Ker je na ustrezen način pojasnilo, zakaj je njegove trditve štelo za dokazane, je izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9.Sodišče prve stopnje je toženki utemeljeno naložilo, naj ugotovljeno kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja odpravi tako, da tožniku zagotovi opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in pripadajočimi aneksi. Ker je dajatvena obveznost toženke, da v korist tožnika nekaj stori, ustrezno določena, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče izvršiti. Sodnega varstva tožnika, ki je utemeljeno vse dokler niso odpravljene pravne posledice kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja, ni dopustno omejevati s sklicevanjem na poslovno avtonomijo delodajalca. Pritožbeno zavzemanje za omejitev sodne presoje organizacijskih odločitev delodajalca je zato neutemeljeno.

10.Pritožbeni očitek o zmotni presoji sistemizacije delovnih mest toženke je neutemeljen. Za odločitev v tem sporu je bistvena primerjava vsebine dela, ki ga je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal, z nalogami, ki izhajajo iz opisa njegovega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je kot merilo presoje utemeljeno upoštevalo sistemizirani delovni mesti pravosodnega policista in pravosodnega policista operativnega vodje. Sistemizacije delovnih mest ni enačilo z organizacijsko delitvijo dela, določeno v Načrtu varovanja, kot neutemeljeno zatrjuje toženka. Vseeno pa je Načrt varovanja poleg drugih listin in izpovedi prič ustrezno upoštevalo pri ugotavljanju vsebine dela, ki ga je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v sklopu postopne reorganizacije poslovanja tožnika od 1. 2. 2021 dalje razporedila na delo vodje oddelka F., od 1. 7. 2021 dalje pa na delo pravosodnega policista ‑ razna dela, ki nista posebej sistemizirani delovni mesti. Pri tem delu tožnik ni izvajal samostojnih operativnih nalog v zvezi z organizacijo, vodenjem in nadzorom varovanja v zavodu. Glede na to, da je moral o svojem delu poročati vodji referata za F. oziroma vsakokratnemu vodji izmene, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil njegov položaj tem osebam podrejen. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbeni očitki o napačno ugotovljeni hierarhični strukturi toženke in njene pritožbene navedbe, da so vsi zaposleni podrejeni poveljniku in direktorju zavoda. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik niti pri vodenju oddelka F. niti opravljanju raznih del pravosodnega policista ni opravljal nalog v zvezi z vodenjem izmene pravosodnih policistov, zato ni opravljal bistvenih nalog operativnega vodje.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal zgolj naloge pravosodnega policista. Skladno z opisi tipičnih uradniških delovnih mest v Prilogi I k Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih je štelo, da je delokrog delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja širši od delokroga delovnega mesta pravosodni policist. Dodatne naloge operativnega vodje se nanašajo na vodenje izmene, organizacijo dela v zavodu, usklajevanje in nadzor nad delom pravosodnih policistov, spremljanje varnostne situacije in tudi upravljanje zavoda v času odsotnosti poveljnika in vodje referata. Toženka je zato tožniku poleg osnovnih nalog s področja izvrševanja kazenskih sankcij, ki so delokrogu obeh delovnih mest skupne, dolžna zagotoviti tudi opravljanje dodatnih, zahtevnejših nalog pravosodnega policista operativnega vodje. Ker delovni mesti nista povsem enaki, je neutemeljeno njeno pritožbeno vztrajanje, da je tožnik z delom pravosodnega policista opravljal večino nalog iz opisa njegovega delovnega mesta, saj je opravljal le tiste, ki so obema delovnima mestoma skupne.

13.Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na avtonomijo delodajalca pri organizaciji delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da reorganizacija poslovanja brez ustreznih delovnopravnih aktov ne predstavlja zakonite podlage za razporejanje delavcev na druga delovna mesta. Z razporedom dela ni mogoče obiti sistemizacije delovnih mest niti dogovora iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij onemogoča trajne enostranske posege v bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo VDSS Pdp 637/2021 z dne 29. 3. 2022). Za spremembo delovnega mesta oziroma vrste dela je treba skleniti novo pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR‑1). Če so bili zaradi spremenjenih delovnih potreb izpolnjeni pogoji za premestitev tožnika, bi morala toženka postopati skladno z določbami XX. poglavja Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 s spremembami in dopolnitvami), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 16. 8. 2021 do 10. 12. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 11. 12. 2021 do 24. 9. 2023 pa je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Štelo je, da toženka v tem času ni kršila svoje obveznosti iz prvega odstavka 43. člena ZDR‑1, ker tožniku ni mogla odrediti vodenja izmene, ki traja 12 ur. Omejena delovna zmožnost tožnika je relevantna samo za navedeni časovni okvir in ne za celotno vtoževano obdobje, kot se neutemeljeno zavzema toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi toženka tožniku delo skladno z njegovo pogodbo o zaposlitvi mogla in morala zagotavljati preden je nastopil bolniški stalež in po tem, ko je ponovno nastopil delo v polnem delovnem času, pritožbene navedbe o nasprotnem pa so neutemeljene.

15.Dejstvo, da je zaradi kadrovskega pomanjkanja narasla potreba po opravljanju nalog pravosodnih policistov, ne pomeni, da je prenehala potreba po delu pravosodnih policistov operativnih vodij, kot želi prikazati toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ostali zaposleni na delovnem mestu pravosodni policist operativni vodja v vtoževanem obdobju opravljali (tudi) naloge vodenja izmene. Za razliko od tožnika, ki mu je bilo v vtoževanem obdobju kontinuirano odrejeno zgolj delo pravosodnega policista, so ostali zaposleni delo nižjega delovnega mesta opravljali zgolj občasno, po potrebi, predvsem zaradi nadomeščanja sodelavcev med bolniško odsotnostjo ali koriščenjem dopusta.

16.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da zaradi kadrovske podhranjenosti brez reorganizacije ne bi bilo mogoče zadostiti delovnim potrebam toženke, ki terjajo sočasno opravljanje različnih nalog. Organizacijske težave je toženka dolžna naslavljati na zakonit način. Kadrovska podhranjenost ni razlog, ki bi opravičeval kršitev pravic iz delovnega razmerja. Svojih delovnopravnih obveznosti se toženka ne more razbremeniti z pritožbenim izpostavljanjem posebnega poslanstva in standardov nadzora nad zaprtimi osebami.

17.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 43, 43/1, 49, 49/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.