Jedro

V konkretnem primeru je toženec uspel tudi z opustitvenim zahtevkom (prim. 79. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), ki je dajatveni zahtevek. Z njim je bilo toženki naloženo, da se je v bodoče dolžna vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka izpodbijane odločbe. Ta (dajatveni) del izreka izpodbijane odločbe pa se razteza tudi na tista motilna dejanja, za katera sicer ne bi bilo niti utemeljeno zahtevati vzpostavitve v prejšnje stanje, saj se je glede njih tožeča stranka poslužila samopomoči (76. člen ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa ugotovilo, da je toženka motila tožnika v njegovi mirni in dejanski posesti stanovanjske hiše ..., in delavnice v hiši, s tem, da je dne 20.7.1999 zaklenila vhodna vrata v hišo in jih tudi na zahtevo tožnika ni hotela odpreti, zamenjala ključavnico na vratih spalnice, odnesla iz spalnice vse tožnikove osebne stvari in obleko, iz delavnice poleg hiše pa motorno žago Husquarna. Toženki je naložilo, da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da izroči tožniku ključ nove ključavnice na vratih spalnice ali pa na vrata spalnice namesti staro ključavnico in vrne motorno žago Husquarna nazaj v delavnico. Naložilo ji je, da se je v bodoče dolžna vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti. Toženki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 92.403,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1999 do plačila.

Zoper ta sklep se je tožena stranka pritožila iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo zahtevka oz. razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške. Navedla je, da sodišče prve sotpnje ne bi smelo ugoditi zahtevku v delu, kjer se je ugotovilo, da je toženka motila tožnika v njegovi posesti stanovanjske hiše ..., , s tem, da je dne 20.7.1999 zaklenila vhodna vrata v hišo in jih tudi na zahtevo tožnika ni hotela odpreti ter da je iz spalnice odnesla vse tožnikove osebne stvari in obleko. Glede teh motilnih dejanj sodišče ni izreklo vzpostavitve v prejšnje stanje, saj se je tožnik poslužil samopomoči. Zato je bila tožba v tem delu nedopustna, saj ni mogoče zahtevati le ugotovitve motilnih dejanj. V nadaljevanju pritožbe je toženka navedla, da niti ne zanika dejstva, da je iz delavnice vzela sporno motorno žago, ki pa je tožnik najmanj pol leta ni uporabljal. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik, glede na to, da je sicer imel možnost koristiti žago, sedaj z odvzemom te možnosti moten v posesti. Sodišče pa bi moralo ugotavljati tudi ekonomski interes tožeče stranke. Toženka je to storila iz razloga, ker je tožnik odnašal stvari s kmetije, ki so bile nujno potrebne za preživetje družine toženke. Sicer pa toženka niti ne more vrniti sporne žage nazaj v delavnico, ki jo je tožnik povsem izpraznil in zaklenil. Tožnik pa prav tako ni dokazal posesti spalnice, saj je tožnica dokazala, da le-te ni uporabljal najmanj od maja 1999 dalje.

Ni zato sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je pomembno to, da je tožnik v spalnici imel shranjene določene osebne stvari, do katerih je imel ves čas dostop. V spalnico je tožnik namreč prihajal le, da bi nagajal, v ta namen pa je imel tu nameščena določena neuporabna oblačila, ki jih je tožnica lepo zložila v predprostor pred spalnico, predno je spalnico zaklenila. Tudi v tem delu sodišče ni ugotavljalo ekonomsekga interesa za varstvo posesti.

Tožeča stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, čeprav odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden (366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, pri tem pa priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sicer pravno stališče tožene stranke v pritožbi, da je posestna tožba dajatvena tožba, zaradi česar z njo ni mogoče zahtevati le ugotovitev dejstva motenja posesti. Vendar pa je v konkretnem primeru toženec uspel tudi z opustitvenim zahtevkom (prim.

79. člen Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih - ZTLR). Z njim je bilo toženki naloženo, da se je v bodoče dolžna vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka izpodbijane odločbe. Ta (dajatveni) del izreka izpodbijane odločbe pa se razteza tudi na tista motilna dejanja, za katera sicer ne bi bilo niti utemeljeno zahtevati vzpostavitve v prejšnje stanje, saj se je glede njih tožeča stranka poslužila samopomoči (76. člen ZTLR).

Sodišče prve stopnje pa je ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja pri odločitvi o tožbenem zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V razmerju med pravdnima strankama ni sporno, da je bila prav toženka tista, ki je iz delavnice vzela motorno žago Husquarna; to dejstvo tožena stranka v pritožbi celo priznava. Dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je imel tožnik možnost uporabe te motorne žage, tožena stranka v pritožbi tudi ni uspela izpodbiti. Na zaslišanju z dne 26.10.1999 je namreč povedala, da bi tožnik to žago lahko uporabljal, če bi jo hotel, saj je imel do drvarnice ves čas dostop. Tudi priča ... je potrdil, da je bila sporna žaga v drvarnici dostopna vsem domačim, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da sta bili pravdni stranki soposetnika sporne motorne žage. Ni tudi mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da se je s tem, ko je sporno žago skrila, poslužila "samopomoči", kar je bilo potrebno, da bi se zavarovalo preživetje njene družine. Takšno dejanje namreč ne predstavlja pravno dopustne samopomoči v smislu 76. člena ZTLR. Nenazadnje pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi uporaba žage s strani tožnika, v dosedanjem obsegu, ogrožala preživetje družine tožene stranke. Prav tako neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da (delno) ne more izpolniti vzpostavitvenega zahevka, saj v delavnico ne more namestiti sporne žage. V interesu tožeče stranke namreč je, da za izpolnitev tega dela zahtevka odklene delavnico (če jo je v resnici zaklenila), saj bo v nasprotnem primeru, če bo prišlo do prisilne izterjave tega dela terjatve tožeče stranke, to lahko ugovor, ki bo preprečeval izvršbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni dokazal posesti spalnice. Tudi v tem delu je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Strinjati se je tako z oceno sodišča prve stopnje, da za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno, kako pogosto je tožnik v spalnico prihajal, ampak le dejstvo, da je imel tam shranjene določene stvari, do katerih je imel pred motilnim dejanjem toženke ves čas dostop, česar pa toženka v pritožbi niti ni izpodbijala.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da tožnik nima ekonomskega interesa za posestno varstvo v tej pravdni zadevi, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 75. člena ZTLR. Po tej določbi ima vsak posestnik pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Ekonomski interes tožnika pa je v konkretnem primeru v tem, da ostane obstoječe posestno stanje (do drugačne ureditve razmerij med strankama) nespremenjeno, ker mu le tako stanje omogoča, da od stvari, ki jih ima v posesti, pridobiva ekonomsko korist. Glede na to je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sklep prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu potrditi (2. odst. 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške tega postopka (1. odst. 154. člena ZPP), prav tako kot tudi tožeča stranka, saj strošek za vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep, ki po zakonu ni predviden (366. člen ZPP) ni bil potreben (v smislu 1. odst. 155. člena ZPP).