Jedro

Z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga obveznost povrnitve zakonskih zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, je pravnomočno odločeno o tej obveznosti le po temelju, medtem ko o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo, razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo ter upniku naložilo, da dolžnici povrne stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sklep vlaga upnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in navaja, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. 82/2002 z dne 14. 5. 2004, ki je postala pravnomočna dne 21. 12. 2005 in vsebuje odločitev o glavnici in obrestih. Terjatev je nastala v času veljavnosti ZOR, ki pravila „ultra alterum tantum“ ne pozna. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika je to pravilo oživelo, vendar le za obveznosti, nastale po njegovi uveljavitvi. Navaja, da ustavna odločba U-I-300/04 nima učinka za nazaj. V konkretnem primeru je bilo pravnomočno odločeno že dne 21. 12. 2005, tako o glavnici kot obrestih. Predvsem brez podlage je odločitev sodišča, da o obrestih še ni bilo odločeno ter je tudi v nasprotju z načelom „ne bis in idem“. Obrazložitev sodišča, da o obrestih ni bilo pravnomočno odločeno, je pravno zmotna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica je po pooblaščenki odgovorila na pritožbo in navedla, da o višini obresti pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva na dan plačila vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. Stališča upnika ne držijo, stališče prvostopenjskega sodišča pa je v celoti pravilno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavanem primeru je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je upnikova terjatev prenehala, saj jo je dolžnica plačala pred pričetkom predmetnega izvršilnega postopka v znesku glavnice skupaj z zamudnimi obrestmi v enaki višini, pri čemer je dolžnica upoštevala pravilo ne ultra alterum tantum. Ker so obresti do dne prvega plačila presegle glavnico, je bila s tem terjatev v celoti poplačana. Odločitev je sodišče oprlo na 376. člen Obligacijskega zakonika – OZ, ki je določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, in ki se skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 uporablja tudi za obligacijska razmerja, nastala v času Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.(1) Sodišče je ob upoštevanju odločbe ustavnega sodišča Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007 navedlo, da je dolžnost izvršilnega sodišča, da pravnomočno odloči o višini zamudnih obresti, pri čemer se uporabijo vsa veljavna materialnopravna pravila, ki urejajo višino in tek zakonskih zamudnih obresti in katerih del so tudi ustavne odločbe.

7. Tako izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so po presoji višjega sodišča pravilni. Po stališču ustavnosodne prakse je z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga obveznost povrnitve zakonskih zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, pravnomočno odločeno o tej obveznosti le po temelju, medtem ko o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.(2) Tudi Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da v primeru, ko so v izvršilnem naslovu navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti,(3) nominalno višino obresti ugotovi izvršilno sodišče. S tem po stališču sodne prakse izvršilno sodišče ne odstopa od načela formalne legalitete in ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj ravno z ugotavljanjem nominalne višine obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu, ohranja zvestobo izvršilnemu naslovu.(4) V obravnavanem primeru v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov, ni bilo mogoče upoštevati ustavne odločbe U-I- 300/2004 z dne 2. 3. 2006 v zvezi z določbo 1060. člena OZ, saj je bila sodba izdana dne 15. 4. 2004. Prenehanje terjatve v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice zato predstavlja dejstvo, ki ga dolžnica lahko uveljavlja v ugovoru. Izvršilno sodišče je pri presoji utemeljenosti takega ugovora dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, to pa upoštevajoč prej navedeno ustavno odločbo pomeni, da mora za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti upoštevati tudi 367. člen OZ, saj so takrat glede na navedeno ustavno odločbo obresti nehale teči po samem zakonu.(5) Pri izdaji izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana odločitev pa se tako izkaže za pravilno, posledično tudi odločitev o stroških.

8. Upnikova pritožba glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): S to ustavno odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007. Op. št. (3): Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih je dovolj določena, če so opredeljene (i) glede glavničnega zneska, od katerega tečejo, (ii) glede časa (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo in (iii) glede obrestne mere (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012).

Op. št. (4): Sklepi Vrhovnega sodišča RS II Ips 557/2009 z dne 20. 5. 2010, II Ips 10/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012. Op. št. (5): Primerjaj, prav tam.