Jedro

Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo dne 27. 5. 2022 (točka I izreka) ter tožniku naložilo, da je dolžan toženki v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti stroške postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Ne strinja se s stališčem, da je uveljavljal nečisto denarno terjatev, za uveljavitev katere bi moral na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami) pred vložitvijo tožbe od toženke predhodno zahtevati priznanje pravice, šele na podlagi morebitne priznane pravice pa plačilo dodatka. Tožnik je povsem jasno uveljavljal denarno terjatev na izplačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve, konkretno dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Res je, da pripada javnemu uslužbencu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, kar pa za primer epidemije pomeni, da tožniku pripada dodatek za ves čas, ko je opravljal delo v času epidemije. Poleg tega je višina dodatka jasno določena v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in ne morda v razponu ali v odvisnosti od odločitve delodajalca ter tožniku pripada za vse opravljene ure v času razglašene epidemije. Glede na jasno opredelitev višine pripadajočega dodatka po prepričanju tožnika ne gre za nečisto denarno terjatev, ki bi se šele z odločitvijo sodišča odrazila v denarju. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na pogoje za priznanje dodatka za delo v rizičnih razmerah upoštevaje razlago KPJS z dne 8. 4. 2020, ki jo je podala Komisija za razlago KPJS. Slednja lahko namreč podaja zgolj razlago (nejasnih) določil kolektivne pogodbe, ne more pa dajati dodatnega oziroma širšega pomena posameznim določbam kakor tudi ne določati dodatnih pogojev, ki niso bili določeni v osnovnem besedilu kolektivne pogodbe (smiselni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Vsi taki dodatni pogoji so neveljavni. Delavcu pravica do dodatka in njena točna višina pripadata že na podlagi jasne enoznačne določbe 39. člena KPJS. Ne glede na neveljavno širjenje in dodajanje pogojev za priznanje pravice do uveljavljanega dodatka za delo v rizičnih razmerah v KPJS je šlo pri vtoževani terjatvi po mnenju tožnika še vedno za čisto denarno terjatev. Predhodni postopek pri delodajalcu v obravnavanem primeru tako ni bil potreben. Ob zavrženju tožbe je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Četudi bi se postavilo na stališče, da gre za uveljavljanje nečiste denarne terjatve, bi tožbo moralo zavreči že pred njenim pošiljanjem v odgovor toženki. Neobstoj procesnih predpostavk ima namreč za posledico zavrženje tožbe po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče je tožbo zavrglo šele po skoraj dveh letih od vložitve, česar po predhodnem preizkusu tožbe ne bi smelo več storiti. Podredno pa tožniku vsaj ne bi smelo naložiti povrnitve stroškov odgovora na tožbo toženke, saj ti stroški za odločitev sodišča niso bili potrebni. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje, podrejeno pa vsaj razveljavitev sklepa o priznanju stroškov postopka toženki, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev procesnih določb, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Za odločitev relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Poleg pritožbene graje nepravilnosti odločitve o zavrženju tožbe zaradi opustitve notranjega postopka pri delodajalcu, ki po prepričanju tožnika ni bil potreben, se edine konkretno uveljavljane procesne kršitve nanašajo na prepozno odločitev o zavrženju tožbe. Po prepričanju tožnika bi sodišče tako odločitev lahko sprejelo takoj po predhodnem preizkusu tožbe še pred vročanjem tožbe v odgovor toženki, ne pa kasneje. V skladu z 274. členom ZPP po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Če misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka predsednik senata z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo (275. člen ZPP). Že iz citiranih procesnih določb je razbrati, da odločitev o zavrženju tožbe vendarle ni časovno omejena zgolj na fazo predhodnega preizkusa tožbe, temveč jo je mogoče sprejeti tudi kasneje, še po prejemu odgovora na tožbo, kar smiselno izhaja tudi iz v pritožbi izpostavljenega 288. člena ZPP, ki omogoča tako procesno odločitev na ugovor stranke. Odločitev o zavrženju tožbe v fazi predhodnega preizkusa tožbe je sicer v stroškovnem smislu najbolj ekonomična, kar pa nikakor ne pomeni, da toženka ni upravičena do stroškov odgovora na tožbo, v kolikor je taka odločitev v skladu s procesnimi možnostmi sprejeta šele po vložitvi odgovora na tožbo. Neutemeljeno je posledično tudi pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje toženki ne bi smelo priznati stroškov odgovora na tožbo, ker naj ti stroški za odločitev ne bi bili potrebni. Glede na postopanje sodišča prve stopnje so namreč tudi argumenti toženke v odgovoru na tožbo, v katerem je ta predlagala zavrženje tožbe, lahko pripomogli k sprejemu izpodbijane odločitve take vsebine.

7. Po prepričanju sodišča druge stopnje je v obravnavani zadevi sprejeta odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija). Ker drugi odstavek 39. člena KPJS izrecno določa, da dodatek javnemu uslužbencu pripada samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, je edina logična razlaga, da ta čas ne more biti avtomatično ves čas rizičnih razmer, konkretno ves čas razglašene epidemije po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS. Z Razlago KPJS z dne 8. 4. 2020 (Ur. l. RS, št. 48/2020), da "Javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije, če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, da je razglašena epidemija v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih in da javni uslužbenec opravlja delo v nevarnih pogojih. Do dodatka je upravičen le za ure, ko je opravljal delo v nevarnih pogojih." Komisija za razlago KPJS ni neveljavno širila in dodajala pogojev za priznanje pravice do uveljavljanega dodatka za delo v rizičnih razmerah v KPJS, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, temveč je le z razlago konkretizirala drugi odstavek 39. člena KPJS o tem, v katerih okoliščinah konkretno in v kakem časovnem obsegu javnemu uslužbencu pripada dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, konkretno dodatek za delo v rizičnih razmerah. Enako velja za nadaljnje besedilo Razlage KPJS, da "Delodajalec določi dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, in čas, ko je javni uslužbenec opravljal delo in naloge v nevarnih pogojih dela." ter da se "Šteje, da ne gre za delo v nevarnih pogojih dela, če javni uslužbenec opravlja delo na domu." Glede na pojasnjeno je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bilo iz KPJS mogoče jasno razbrati, kolikšen dodatek za delo v rizičnih razmerah tožniku pripada, ker naj bi bila iz nje razvidna tako višina kot časovno obdobje, za katerega javnemu uslužbencu navedeni dodatek pripada. Brez konkretizacije teh podatkov na podlagi odločitve delodajalca, ki določi tako dela in naloge v nevarnih pogojih dela kakor tudi časovno obdobje takih pogojev dela, namreč to tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni bilo mogoče. 8. Čeprav v sodni praksi ni povsem enoznačnega odgovora o tem, kako napraviti jasno ločnico med čisto denarno terjatvijo in nečisto denarno terjatvijo, je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tako ločnico ustrezno postavilo (tretji odstavek obrazložitve prvostopne sodbe v točki 5). Po vsem zgoraj obrazloženem v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča druge stopnje vendarle ni šlo za terjatev, ki bi jo lahko tožnik upoštevaje njegov status (javni uslužbenec v javnem zavodu na področju kulture) uveljavljal neposredno pred sodiščem, brez predhodnega varstva pri delodajalcu glede na splošne in specialne določbe (ZJU in Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi - ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami in dopolnitvami, katere je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa v točki 3). Na tak predhodni postopek pri delodajalcu namreč izrecno napotuje 45. člen ZUJIK v zvezi s 24. členom ZJU, predvsem njegovim petim odstavkom, v skladu s katerim je notranji postopek pri delodajalcu (predhodni postopek) procesna predpostavka za kasnejše sodno varstvo. V pritožbi večkrat izpostavljeno stališče, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za čisto denarno terjatev, ki jo je bilo mogoče jasno izraziti v denarju, zaradi česar predhodni postopek (v skladu s 5. členom ZJU v zvezi s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1) ne bi bil potreben, ne more biti utemeljeno že upoštevaje način, na katerega je tožnik sploh oblikoval svoj denarni zahtevek. Ob odsotnosti predhodne odločitve delodajalca glede obsega oz. časovnega razpona, v katerem naj bi javni uslužbenec opravljal dela in naloge v rizičnih razmerah, je tožnik višino terjatve določil na podlagi sklepa drugega zavoda na področju kulture, konkretno gledališča A. (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 5), katerega odločitev oz. interni akt logično v nobenem pogledu ne more zavezovati toženke in tako tudi ne more služiti konkretizaciji tožnikove (nečiste) denarne terjatve.

9. Po vsem obrazloženem, ker tožnik pred vložitvijo tožbe z dne 27. 5. 2022 ni izčrpal notranjega postopka pri svojem delodajalcu (toženki), je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo, kakor tudi toženki utemeljeno priznalo njene stroške postopka na prvi stopnji, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na tožbo.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe in stroških postopka na prvi stopnji (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženka z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (nepotrebni stroški - 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).