Jedro

Če je tožnik toženki znesek izplačal (ji povrnil njena vlaganja) prostovoljno, ga sedaj ne more „modificirati“ v posojilo in zahtevati njegovega vračila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo 6.000,00 in 7.000,00 EUR, ter ji naložilo, da toženki povrne 1.172,38 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da ni življenjsko prepričljivo, da bi si tožnik denar sposodil od tretje osebe zato, da bi ga brezobrestno in z nedoločenim rokom vračila posodil toženki. Pri tem je prezrlo tožnikove navedbe o toženkinih pritiskih in grožnjah, pri čemer se sodišče ni opredelilo do vseh razlogov, o katerih je izpovedoval tožnik. Nadalje graja dokazno oceno v zvezi z domnevnimi vlaganji toženke v nepremičnino tožnikove matere v obliki stanovanjske opreme. Nobeden od s strani toženke predloženih dokazov ne izkazuje nakupa materiala ali opreme. Tožnik je zatrjeval negativno dejstvo, namreč, da toženka ni vlagala, zato ona nosi dokazno breme, da je vlagala. Nobeden od dokazov ne vodi do zaključka, da je toženka vlagala v opremo, sodišče pa tudi ni upoštevalo vseh izpovedb, iz katerih je mogoče zaključiti nasprotno. Nadalje navaja, da sodba nima razlogov glede ugovora, da je povsem nelogično, da bi toženko izplačeval v smislu delitve skupnega premoženja, saj na naslovu ... ni njegovega premoženja, ki je v celoti materino. Sodišče spregleda, da je toženka vložila 12.776,97 EUR, zato je obogatena vsaj za presežek do 13.000,00 EUR. Sodišče neupravičeno ni verjelo tožniku, da so potrdila in izpiski v zvezi s posojenima vsotama nastali po toženkinem nareku in njenimi pritiski. Sodišče je tudi odločalo mimo trditvene podlage, saj do konca prvega naroka ni zatrjevala, da bi ji brat za plačilo are izročil 30.000,00 EUR. Toženka se do tožbenih navedb, da je denar od tožnika potrebovala za plačilo are, sploh ni opredelila, zato jih je treba šteti za neprerekane. Sodišče z izvedbo dokaza ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, zato je napačna tudi dokazna ocena. Sodba nadalje nima razlogov v zvezi z navedbo, da sredstva na varčevalnem računu toženke predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, saj gre za zaslužek iz časa trajanja izvenzakonske skupnosti med letoma 2005 in 2009. Tudi teh trditev toženka ni prerekala. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, v vsakem primeru z ustrezno stroškovno posledico.

Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka napravilo prepričljivo in življenjsko logično dokazno oceno, ki je pritožnik ne uspe omajati. Tožnik je v obravnavanem postopku neuspešno skušal prikazati, da zneskov, ki jih je izročil toženki (enkrat v svojem imenu, drugič v imenu s. p., kar je isto, ker samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete), ni izročil kot povračila za toženkina vlaganja v stanovanjsko opremo tožnikove matere, temveč da ji je zneska posodil. Iz listinskih dokazov, ki ju je predložil sam (prilogi A 3 in A 4), izhaja, da gre za „vračilo gotovine“, z izvedbo drugih dokazov (zaslišanjem strank in prič) pa ni uspel dokazati, da bi imela pogodba drugačno, posojilno naravo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da on toži in mora zato on (in ne toženka, kot skuša to prikazati v pritožbi) dokazati, kakšna pogodba (tj. s kakšno vsebino) je bila sklenjena, a dokaznega bremena ni zmogel. Ob oblikovanju dokazne ocene se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh tožbenih navedb, tudi do tistih, za katere pritožnik očita, da se ni. Pravdni stranki sta predstavili nasprotni verziji dogodkov, ki so pripeljali do zapisa listin o „vračilu gotovine“. Ker je sodišče prve stopnje sledilo toženkini verziji in jo v vseh segmentih podkrepilo s prepričljivo dokazno oceno, je razumljivo, da tožnikovi ni moglo slediti, pri tem pa niti ni bilo dolžno podvojiti dokazne ocene in obrazložiti še, zakaj tožnikova različica ne drži. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je toženka vlagala v opremo za stanovanje na naslovu ... ter da vtoževana zneska predstavljata izplačilo njenega vložka s strani tožnika po razpadu zunajzakonske skupnosti. To, da je tožnik toženko izplačal (ji povrnil njena vlaganja), čeprav nepremičnina ni njegova last, temveč last njegove matere, ni pravno odločilno. Povedano drugače: če ji je znesek izplačal prostovoljno, ga sedaj ne more „modificirati“ v posojilo in zahtevati njegovega vračila. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da je celo potrditvah toženke vložila manj, kot trdi on, da ji je izplačal (razlika med 12.776,97 EUR in 13.000,00 EUR). Če skuša tožnik prikazati, da gre pri razliki za neupravičeno obogatitev na strani toženke, manjkajo trditve o tem, da si je pridržal pravico plačano zahtevati nazaj, medtem ko navedbe o domnevnih grožnjah toženke postopek pred sodiščem prve stopnje ni potrdil (190. člen OZ). Pravno neodločilno je tudi, ali je toženka potrebovala denar za položitev are za novo stanovanje ali ne – važno je le, ali ji ga je tožnik izročil kot posojilo ali povrnitev sredstev za vlaganja (nepovratno), in dokazni postopek je potrdil slednje. Predmet tega postopka tudi ni ugotavljanje skupnega premoženja.

S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica.