Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in ugotovljeno dejansko stanje**

1. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnik (tedaj star 21 let) v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke, utrpel udarnino možganov, krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, difuzno aksonsko okvaro, udarnino desnih pljuč, zlom 3. ledvenega vretenca, vrezno rano desne strani obraza, vrezno rano nad desno ključnico, povrhnje odrgnine spodnjega dela trebuha. Šlo je za hudo poškodbo glave, ki je povzročila motnjo zavesti in spastično tetraparezo, pri tožniku so se razvili kronični popoškodbeni glavobol, simptomatska žariščna epilepsija, vrtoglavica in težave z ravnotežjem.

Trajne zelo hude in hude telesne bolečine je tožnik trpel 39 dni, trajne srednje hude bolečine 1 mesec, trajne blage telesne bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami 2 meseca (39 dni), občasne lahke in srednje intenzivne bolečine devet mesecev. Približno 3-4 x na teden ima glavobol desno v temenu, običajno zvečer v trajanju 3 ur, kar je kronični popoškodbeni glavobol in predstavlja zelo hude bolečine. Občasno se pojavi ostra bolečina v levih okončinah. Ni pričakovati, da bi se bolečine v prihodnosti bistveno spremenile. Hospitaliziran je bil skupno 109 dni (31 dni na intenzivnem oddelku, 9 dni na travmatološkem oddelku, 69 dni na stacionarni rehabilitaciji). Prestal je številne preglede, 4 x CT glave, CT vratne hrbtenice, CT prsnega koša, CT trebušnih organov, 2 x RTG prsnih organov, intubacija in umetna ventilacija 20 dni, traheotomijo, 2 x konziliarni pregled nevrologa, 2 x v kirurški ambulanti, 3 x MR glave, 43 x pregledi pri osebnem zdravniku v Makedoniji in Sloveniji.

Primarnega strahu tožnik ni utrpel, pač pa je tri tedne trpel hud sekundarni strah in 6 mesecev v zmerni intenziteti. Strah se bo v blagi intenziteti pojavljal v prihodnje, saj ga je upravičeno strah, da se bo njegovo zdravstveno stanje na področju višjih živčnih funkcij slabšalo hitreje, kot če ne bi utrpel poškodb glave.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmernega skupnega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v razponu 25-49 %, ki jih je pričakovati tudi v prihodnje. Splošne življenjske aktivnosti so močno in trajno zmanjšane, in sicer so pri njem prisotne trajne posledice fizičnih poškodb - deformacija zaradi znižanja vretenca in bolečine v predelu zloma hrbtenice v prisiljeni drži, zato s povečanimi napori vzdržuje položaj telesa pri sedenju, stanju in gibanju. Zaradi poškodb možganov mora tožnik pri gibanju in ročnih opravilih vložiti več napora. Zaradi tveganja za epileptične napade ni zmožen opravil, pri katerih bi lahko poškodoval sebe ali druge. Trajne posledice ima tudi na psihološkem področju: pojavili so se rezidualni simptomi prilagoditvene motnje, s pojavljanjem negativnih čustvenih stanj ob dražljajih iz okolja, ki ga spominjajo na škodni dogodek in njegove posledice. Podana je blaga okrnjenost funkcioniranja na področjih Učenja in uporabe znanja ter Skrbi zase - lahko skrbi sam zase, vendar bo tudi v prihodnje občasno potreboval pomoč za oskrbo in mobilnost. Zmerna okrnjenost pa se pojavlja pri večini področij, in sicer Splošna opravila in zahteve, Gibanje, Življenje doma, Medosebni stiki in odnosi, Glavna področja življenja in Življenje v skupnosti, družbi in državi. Zaradi poškodb možganov se je pojavila spastična tetrapareza, poudarjeno levo, zato se pri gibanju prej utrudi in je zaradi tega okrnjen, zlasti pri kompleksnih gibih. Poleg tega je razdalja, ki jo lahko zdržema prehodi ali preteče, zmanjšana. Pred nesrečo je igral košarko in nogomet, česar po škodnem dogodku ne zmore več, saj se ne more več ukvarjati z nobenim športom; vrtoglavica in omotičnost, motnje ravnotežja po daljši hoji zaradi povečane utrudljivosti zaradi spastične tetrapareze in okrnjenosti funkcioniranja sistema za ravnotežje po hudi poškodbi možganov; zaradi izpostavitve stresorjem ob škodnem dogodku, kakor tudi zaradi poškodb glave, ni nastopila tolikšna sprememba na področju osebnosti, da bi bilo mogoče ugotoviti kako osebnostno motnjo.

Ima brazgotino po kanili in na desnem licu, nekoliko šepa.

**Dosedanji potek postopka - odločitev sodišč nižjih stopenj**

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se delni umik tožbe glede zneska 19.500 EUR, kolikor je toženka plačala tožniku med pravdo, vzame v vednost in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožniku plačati še 68.550 EUR1 odškodnine (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Glede nepremoženjske škode je presodilo, da je tožnik upravičen do 95.000 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in mu nato ob upoštevanju 15 % soprispevka prisodilo 80.750 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 386/2022 z dne 7. 12. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila tožniku glede na obseg škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, prisojena pravična denarna odškodnina (179. člen v povezavi s 182. členom Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).2 **Povzetek revizijskih navedb**

5. Tožnik primarno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno, da jo razveljavi. Očita, da sodišči nista v zadostni meri ovrednotili dejstva, da je bil v času škodnega dogodka star komaj 21 let, torej mlad, popolnoma zdrav in vitalen moški, na vrhuncu moči, brez vsakršnih bolečin, zato je bila njegova dobrina zdravje, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. V zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode opozarja, da sodišče ni dovolj upoštevalo sicer pravilno ugotovljenih okoliščin, zato je napačno uporabilo materialno pravo in mu prisodilo prenizko odškodnino v okviru postavk in tudi enotne odškodnine. Z zavrnitvijo nadaljnjega zahtevka za 35.000 EUR je po njegovem mnenju sodišče bistveno odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (izpostavlja primere II Ips 223/2017, II DoR 326/2012, II Ips 187/2017, II Ips 624/2003 in II Ips 355/2004, v katerih naj bi Vrhovno sodišče odločalo o odškodninah oškodovancev, ki so utrpeli zelo podobne poškodbe in posledice oziroma v katerih naj bi šlo za primerljiv obseg škode). Meni, da primerjava navedenih zadev pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih mesečnih neto plač, zato bi bil tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine. V zvezi z zadevami povzame opis poškodb s pripadajočimi zneski prisojene enotne odškodnine in predloži povzetke iz spletne baze NEGM.

6. Toženka na revizijo ni odgovorila.

**Zamejitev revizijskega preizkusa**

7. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena. Izven tega okvirja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Predmet konkretne presoje je torej le materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine. Vrhovno sodišče se zato ne bo opredelilo do revizijskega očitka glede nezadostne opredelitve višjega sodišča do že v pritožbi ponujene (pretežno iste kot v reviziji) sodne prakse, češ da ta ni upoštevna, ker ni identična obravnavanemu primeru.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine sta 179. in 182. člen OZ, sodna praksa pa je omenjeni pravni standard napolnila, opirajoč se na načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom; upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.3

10. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo, sodišče druge stopnje pa potrdilo, odškodnino v višini 95.000 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo 73 povprečnih neto plač v RS. Revident meni, da priznana odškodnina ne dosega pravnega standarda "pravične denarne odškodnine", saj sta sodišči sicer pravilno ugotovili dejstva, a sta napačno uporabili materialno pravo (179. in 182. člen OZ), in to glede vseh oblik nepremoženjske škode. Terja dodatnih 35.000 EUR (oziroma ob upoštevanju njegovega 15 % soprispevka) še 29.750 EUR.

11. Revizijski očitki, da je bila iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka odškodnina, niso utemeljeni. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 40.000 EUR (31 povprečnih neto plač). Takšni presoji revizijsko sodišče pritrjuje, saj sta sodišči zadostno upoštevali individualne okoliščine primera - oškodovančevo mladost ob škodnem dogodku, obseg in trajanje prestanih bolečin in obenem bolečine, ki se bodo pojavljale v bodoče, kot tudi umeščenost med druge primere. Revizijski očitek, da je sodišče premalo ovrednotilo ugotovljene bolečine in nevšečnosti, tako ni utemeljen. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za katere je sodišče tožniku prisodilo 50.000 EUR odškodnine (38 povprečnih neto plač). Sodišči sta namreč ustrezno ovrednotili vsa trajna prikrajšanja, s katerimi se (bo) sooča(-l) tožnik.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s strani revidenta ponujeni zadevi II Ips 187/20174 in II DoR 326/20125 nista primerljivi z obravnavano zadevo. Občutno odstopanje navzgor pri odmeri odškodnine v navedenih zadevah je utemeljeno, še posebej izrazito pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bilo v izpostavljenih zadevah ugotovljeno precej obsežnejše kot pri revidentu. Posledice so bile bistveno hujše, pojavile so se na vseh ravneh (anatomski, funkcionalni in duševni) in so se odrazile v nesposobnosti oškodovank za samostojno življenje ter potrebi po stalnem nadzoru in pomoči. Nasprotno, iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik izpovedal, da lahko sam skrbi zase in da bo le občasno potreboval pomoč za oskrbo in mobilnost, poleg tega so bile njegove kognitivne sposobnosti okrnjene v precej manjši meri. Obravnavana zadeva ni primerljiva niti z zadevama II Ips 355/2004 in II Ips 624/2003; s prvo ne, ker je šlo za deset let mlajšega oškodovanca, 11-letnega otroka, pri katerem je bila psihična sposobnost zmanjšana za 45 %, fizična pa za 50 %, za kar je utemeljeno dobil za polovico višje zadoščenje kot oškodovanec v konkretni zadev, v drugi zadevi pa je oškodovanec utrpel hujše posledice, zlasti na kognitivnem področju.6 Naposled ni primerljiva niti zadeva II Ips 223/2017, ki se kljub nekaterim stičnim točkam od obravnavane zadevi odkloni zlasti glede okoliščin, da sta bili pri oškodovancu ugotovljene invalidnost I. kategorije, tj. trajna nezmožnost za vsakršno delo, in prizadetost kognitivne funkcije (motnje spomina, branja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja in predvidevanja). In prav na teh okoliščinah je Vrhovno sodišče utemeljilo zvišanje odškodnine iz naslova trajnih prikrajšanj. Revident navedenega ni utrpel oziroma ne v tolikšni meri (pri njem ni bil ugotovljen tolikšen upad kognitivnih sposobnosti niti ne osebnostna spremenjenost, pa tudi trajna nezmožnost za delo ne), zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Da tožnikova trajna prikrajšanja ne terjajo zvišanja odškodnine, potrjujejo denimo zadeve II Ips 212/20077 in II Ips 435/20048 in II Ips 126/20009. 13. Kar zadeva odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ni mogoče spregledati, da je oškodovanec v zadevi II Ips 223/2017 (prisojenih mu je bilo 41 povprečnih neto plač) utrpel raznovrstnejše poškodbe iz več poškodbenih skupin (glave in možganov, zob in čeljusti, rok in ramenskega obroča, stegnenice), kar je logično povezano s širšim obsegom nevšečnosti med zdravljenem, predvsem s pregledi pri številnih specialistih, še posebej pa izstopa dolgotrajno zdravljenje (leto in deset mesecev). V tem pogledu se konkretni primer še bolj razlikuje od zadeve II Ips 187/2017 (49 povprečnih neto plač), v kateri je bil oškodovanka podvržena bistveno večjemu obsegu nevšečnosti (npr. še enkrat daljše - več kot polletno - obdobje hospitalizacije, enomesečno nošenje vratne opornice, številni pregledi, 48 x RTG). Navedeni zadevi torej odstopa od sodne prakse ne izkazujeta, ampak, nasprotno, potrjujeta ustrezno umeščenost našega primera vanjo. V preostalih treh zadevah, na katere se sklicuje revident, je bila odmerjena odškodnina iz tega naslova bistveno nižja (okrog 20 povprečnih neto plač), zato niso usklajene z njegovim prizadevanjem za zvišanje prisojene odškodnine iz tega naslova. Odmera sodišč nižjih stopenj je tako pravilna. (Približno) tolikšna odškodnina je bila odmerjena na primer v zadevi II Ips 435/2004. 14. Tudi odločitev sodišč, da je tožnik upravičen do odškodnine za strah v višini 4.000 EUR (3,1 povprečnih neto plač), je v okvirih obstoječe sodne prakse.10 V zadevah, na katere se sklicuje tožnik, je sodišče sicer odmerilo višjo odškodnino (v razponu med 3,9 in 6,8 povprečnih neto plač), toda za strah istih intenzitet, ki so ga tamkajšnji oškodovanci prestajali (bistveno) daljše obdobje. Pomembno je le, ali (in v kolikšni meri) je oškodovanec trpel strah, in ne tudi, ali se kasneje strah izkaže za upravičenega, ker se uresniči, zato je slednji poudarek v reviziji odveč.

15. Sodišči sta presodili, da je tožnik upravičen do 1.000 EUR (0,8 povprečne plače) od zahtevanih 3.000 EUR (2,3 povprečne neto plače)11 iz naslova skaženosti. Utemeljen je sicer revizijski očitek, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali vseh ugotovljenih individualnih okoliščin tožnikovega primera (brazgotina po kanili in na desnem licu, tožnik _nekoliko šepa_) in obenem ne načela objektivne pogojenosti. Brazgotina na licu, ki je tožnik ne more zakriti, zlasti pa šepavost (ki je nekolikšna in ne zelo opazna, kot trdi revident), ob upoštevanju oškodovančeve mladosti in pripisovanju večje teže opisanim nepravilnostim v tem starostnem obdobju, bi po oceni Vrhovnega sodišča na načelni ravni utemeljevala prisojo odškodnine tudi v višini 4 povprečnih plač.12 A ker je na nepremoženjsko škodo in odškodnino zanjo treba gledati predvsem celokupno (in ne le fragmentarno po posameznih postavkah),13 kot taka pa je ustrezno odmerjena (o čemer več v nadaljevanju), je Vrhovno sodišče pretehtalo, da ni razloga za njeno zvišanje niti iz naslova skaženosti.

16. Skupaj prisojena odškodnina znaša 95.000 EUR oziroma 73 povprečnih neto plač. Po presoji Vrhovnega sodišča ta ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje ter se gibljejo med 96 in 112 povprečnimi neto plačami. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je torej, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse na ravni enotne odškodnine.

17. Po pregledu primerov iz sodne prakse, v katerih so oškodovanci utrpeli hujše poškodbe glave (s pridruženimi poškodbami), in njihovem vzporejanju s konkretnim škodnim primerom Vrhovno sodišče ugotavlja, da so posledice pri tožniku primerljiv(ejš)e s posledicami oškodovancev v zadevah II Ips 474/200614 in II Ips 186/2005. **Odločitev o reviziji**

18. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pozitiven; sodišče je tožniku glede na obseg škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, prisodilo pravično denarno odškodnino na podlagi 179. člen v povezavi s 182. členom OZ.

19. Iz pregleda odločb, ki se nanašajo na primerljive škodne primere, izhaja, da je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato revizijo, vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Do tega zneska je sodišče prišlo z vsoto odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (80.750 EUR in 7.300 EUR) in po odštetju zneska, ki ga je toženka kot nespornega plačala med pravdo (19.500 EUR ). 2 Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Predmet revizijskega postopka je zgolj nepremoženjska škoda nad prisojenimi 95.000 EUR do zahtevanih 130.000 EUR. 3 Odločbe VS RS II Ips 20/2010 z dne 16. 5. 2013, II Ips 142/2010 z dne 7. 11. 2013, II Ips 273/2013 z dne 22. 10. 2015, II Ips 223/2017 z dne 11. 1. 2018, idr. 4 Tožnica je sicer utrpela podoben tip poškodb, a v večjem obsegu, ki so se tudi odrazile v bistveno hujših posledicah. Ima višjo (60 %) telesno okvaro, je invalidka I. kategorije, nesposobna za vsako, tudi pridobitno delo, ima bistveno večje (anatomske, funkcionalne in duševne) posledice, zaradi hudih poškodb glave je nesposobna za samostojno življenje in potrebuje stalno (sama je lahko največ 10 minut), vsakodnevno in celodnevno obsežno pomoč, ni opravilno sposobna, njene mentalne sposobnosti so intenzivno zmanjšane (prizadeta so spominske in miselne funkcije, funkcija pozornosti ter močno višje spoznavne funkcije). 5 Oškodovanka je utrpela hujše poškodbe iz več poškodbenih skupin, ki so močno vplivale na trajna prikrajšanja na vseh ravneh (anatomski, funkcionalni in duševni), izstopajo pa predvsem funkcionalne posledice, ki so hude; slaba je zapomnljivost, hitro se utrudi, oslabljena je sposobnost pozornosti, izvedbe daljše naloge ni sposobna, potrebuje nadzor in vodenje, osebnostno se je spremenila, tako da je zelo odprta in celo pretirano zaupljiva in lahkoverna, za samostojno življenje ne bo sposobna, potrebovala bo stalen, obziren nadzor in potrpežljivost glede na njeno nizko toleranco pri odpravljanju vsakdanjih problemov. Učljivost je zmanjšana. Pred nesrečo je bila odličnjakinja, rednega šolanja po nesreči ni zmogla. 6 Vrhovno sodišče je pojasnilo, da so posledice na meji katastrofe in zvišalo odmerjeno odškodnino iz tega naslova za 10 povprečnih neto plač (na 74 povprečnih neto plač); možganska okvara je pri tožniku povzročila osebnostno spremenjenost z resnim upadom intelektualnih sposobnosti, ki je povzročila, da tožnik, četudi pred škodnim dogodkom nadpovprečni dijak, ni mogel več nadaljevati šolanja na isti šoli in ni imel možnosti nadaljevanja študija na višji ali visoki šoli. 7 Oškodovanki je bilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojenih manj (35 povprečnih neto plač) za bistveno hujše posledice (med drugim posttravmatska epilepsija, trajna poškodba črevesja, izguba vranice, omejena gibljivost v ramenskem in zapestnem sklepu, kazalca, sredinca in mezinca in vratne hrbtenice, ni več sposobna za pridobitno delo, ne vozi več avtomobila, kronične trajne bolečine, nevarnost epileptičnih napadov, kognitiven upad, osebnostna motnja). 8 Tožnica je prejela odškodnino v višini 40 povprečnih neto plač, a za hujša trajna prikrajšanja: je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju (brazgotinasta rigidnost skočnega sklepa leve noge, prikrajšava leve noge in posledična nesposobnost za daljšo hojo), temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Trpi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. 9 Oškodovanec je za več posledic prejel 35 povprečnih neto plač, kar govori proti zvišanju v obravnavanem primeru. 10 To potrjuje na primer zadeva II Ips 292/2004 (hipen intenziven primarni strah do izgube zavesti, 6 mesecev sekundarni strah). 11 To v konkretnem primeru predstavlja zgornjo višino odmere zaradi sojenja sodišča v mejah tožnikovega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in naposled tožnikovega revizijskega zavzemanja. 12 Tolikšna odškodnina je bila oškodovancem prisojena denimo v zadevah II Ips 226/2000, II Ips 6/2001 in II Ips 13/2000, II Ips 901/2009 in II Ips 574/2009. Nasprotno bi se odškodnina v višini ene povprečne plače, kot sta jo odmerili sodišči, prilegala primerom, v katerih bi šlo za podoben obseg brazgotin, ne pa za hkratno šepavost, kar potrjujeta na primer zadevi II Ips 189/2013 (dve postoperativni brazgotini; ena, rahlo obarvana, poteka po celotni goleni od 2 cm pod kolenom do narta v širini 1 cm, druga, prečna, 10 do 15 cm nad gležnjem, dolga 10 cm - koža je temnejša, bolj vijolična, v širini 10 cm) in II Ips 450/2002 (vidne brazgotine na kolenu desne noge). 13 Vrhovno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da "je treba vsak primer ves čas obravnavati tudi kot celoto in je pomemben (predvsem) končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode)". Glej II Ips 977/2006 z dne 25. 9. 2008, II Ips 346/2010 z dne 16. 1. 2014, II Ips 131/2013 z dne 22. 1. 2015, II Ips 10/2023 z dne 19. 7. 2023 in številne druge odločitve Vrhovnega sodišča. 14 Oškodovanka je prejela približno isto višino odškodnine, čeprav se je pri njej dodatno razvil posttravmatski psihoorganski sindrom in je še osebnostno spremenjena, kar pomeni, da je odškodnina, prisojena v obravnavanem primeru ustrezna.