Jedro

Če je upravni organ v denacionalizacijskem postopku ugotavljal, ali odškodnina, ki jo je prejel denacionalizacijski upravičenec za razlaščeno zemljišče, presega 30% njegove sedanje vrednosti, torej je ugotavljal dejansko stanje po 2. odst. 90. člena v povezavi s 4. členom ZDen, zahtevka ne more zavreči, ampak ga lahko le zavrne.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 19.5.1995. 2. Pritožba zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine z dne 7.6.1994 se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) odpravila prvostopno odločbo, pod točko 2) zavrgla zahtevo M.K. za vrnitev zemljišča, parc. št. 507, gozd v izmeri 5496 m2, vpisanega v vl. št. 51 in pod točko 3) zavrgla predlog za izdajo začasne odredbe za prej navedeno zemljišče. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja ugotovitev prvostopnega organa, da je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo z dne 2.4.1962 na podlagi zakona o razlastitvi iz leta 1957, ki ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen. Za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen pa je šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30 odstotkov njegove vrednosti (2. odstavek 90. člena ZDen). Po presoji tožene stranke je prvostopni upravni organ po ugotovitvi, da je denacionalizacijska upravičenka ob razlastitvi prejela odškodnino v znesku 72.298,00 din, kar znaša 34,38 odstotkov sedanje vrednosti navedenega zemljišča, sicer pravilno štel, da zemljišče ni bilo podržavljeno neodplačno, kar je po že prej navedeni določbi ZDen, pogoj za denacionalizacijo, vendar je nepravilno odločil, ko je zahtevek zavrnil. Ker bivša lastnica tega zemljišča M.K. ni upravičenka za denacionalizacijo niti po 3. niti po 4. členu ZDen, bi moral zahtevek zavreči. Glede na pritožbeni ugovor, da prvostopni organ ni odločil o predlogu za izdajo začasne odredbe, z dne 5.3.1993, je tožena stranka zavrgla tudi ta predlog.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bilo sporno razlaščeno zemljišče po takratnih planskih dokumentih Občine opredeljeno kot zazidljivo zemljišče. Na njem so zgradili farmo prašičev. Farma je leta 1975 propadla in hleve so spremenili v objekt za trgovsko dejavnost, ki je bil leta 1993, skupaj z zemljiščem, prodan fizični osebi. Meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in temu posledično tudi napačno uporabljen materialni zakon. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da tožniku za podržavljeno zemljišče pripada odškodnina v vrednosti 17 DEM/m2 ter da je pristojni inšpekcijski organ dolžan ugotoviti, na kakšen način je bil lahko v času moratorija o prepovedi prometa z nepremičninami zaradi denacionalizacije opravljen promet z navedeno nepremičnino ter da sredstva za plačilo do današnje realne vrednosti zagotovi zavezanec - klavnica.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik.

Sodišče je presodilo (40. člen ZUS), da je izpodbijana odločba iz formalnopravnih razlogov nezakonita. Odločitev tožene stranke, ki je odpravila prvostopno odločbo in o zadevi sama odločila tako, da je zahtevo zavrgla, je s procesnega vidika nepravilna. Prvostopni organ je s tem, ko je v postopku ugotavljal, da odškodnina, ki jo je prejela denacionalizacijska upravičenka za razlaščeno zemljišče, presega 30 odstotkov njegove sedanje vrednosti, že ugotavljal dejansko stanje (2. odstavek 90. člena v povezavi s 4. členom ZDen). V takem primeru upravni organ zahtevka stranke ne more zavreči, ampak ga lahko le zavrne, kar je prvostopni organ tudi storil (125. člen ZUP). Odločitev pod 3. točko izreka je po mnenju sodišča v tem primeru brezpredmetna, tudi, če bi držala pritožbena trditev, da je tožnik tak predlog vložil (iz upravnih spisov to ni razvidno). Pri tem sodišče pripominja, da je v denacionalizacijskem postopku odločanje o začasni odredbi eno izmed dejanj, katerega namen je, z vmesnim aktom zavarovati premoženje, ki je predmet denacionalizacije, da se to pred dokončno odločitvijo o denacionalizaciji ne bi odsvojilo oziroma lastninilo. Ko je o denacionalizacijskem zahtevku odločeno z odločbo, je v tej odločbi praviloma brezpredmetno odločati tudi o predlogu za začasno odredbo, kolikor o njem prej ni bilo odločeno. Upravni organ lahko razloge o tem pojasni v obrazložitvi odločbe.

Po vpogledu v podatke, zbrane v upravnih spisih, sodišče nima pomislekov glede odločitve prvostopnega organa. Vrednost podržavljenega zemljišča, tudi takega, ki je bilo namenjeno za gradnjo, za kar naj bi v tem primeru šlo, se določi po stanju tega v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. in 3. odstavek 44. člena ZDen) in z uporabo meril, določenih s podzakonskim predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen. Po Navodilu o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - v nadaljevanju: navodilo (Uradni list RS, št. 23/92), se stavbna zemljišča vrednotijo glede na to, ali so bila v času podržavljenja zazidana oziroma nezazidana in če so bila nezazidana, ali so bila komunalno opremljena ali neopremljena (3. in 4. odstavek 11. člena, 13., 14. in 15. člen). Prvostopni organ je v skladu z navedenim ugotovil, da je bilo v tem primeru razlaščeno zemljišče sicer namenjeno za gradnjo, vendar je bilo komunalno neopremljeno, česar tožnik ne izpodbija. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabil določbo 15. člena navodila, po katerem se vrednost nezazidanega stavbenega zemljišča, ki komunalno ni bilo opremljeno in ga ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, določi kot za kmetijsko zemljišče po predpisu iz 3. odstavka 44. člena ZDen, kar pomeni po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije - v nadaljevanju: odlok (Ur. l. RS, št. 16/92 in 21/92). Le pavšalna tožbena trditev, da je bilo zemljišče ob podržavljenju opredeljeno kot stavbno in da je bilo kasneje zazidano, ne more vplivati na drugačno odločitev v tej stvari.

Zahtevka, povezanega s prodajo poslovnih prostorov, zgrajenih na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, sodišče ni obravnavalo, ker ni predmet tega postopka. Sodišče v tem upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijane odločbe.

Ker je izpodbijana odločba glede na formalnopravne razloge nezakonita, jo je sodišče odpravilo in na podlagi 3. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) o stvari samo meritorno odločilo. ZUS in Zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).