Jedro

Namen zakonodajalca ni bil v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če ovira za odpust nastane najkasneje v roku v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, dovoljen pa je, če takšna ovira nastopi kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila upraviteljica 15.1.2013. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upraviteljica in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je upraviteljica 15.1.2013 vložila ugovor proti odpustu obveznosti, s katerim je uveljavljala, da obstoji ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je bil namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, I K 8504/2009 z dne 5.10.2012, ki je postala pravnomočna 16.10.2012, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor upraviteljice zavrglo z obrazložitvijo, da je bil oklic o začetku postopka odpusta obveznosti objavljen 21.11.2011, kar pomeni, da je upraviteljica ugovor, ki ga je vložila 15.1.2013, vložila prepozno (prim. 1. točko 404. člena ZFPPIPP). Pritožnica navedenih datumov ne izpodbija, meni pa, da rok iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP ni prekluziven rok.

6. Glede na dikcijo 1. točke 404. člena ZFPPIPP, in sicer: „ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti“, višje sodišče zaključuje, da ne gre za sodni rok, pač pa za zakonski rok, saj je rok šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti določen v zakonu. Samo v primeru, da bi šlo za sodni rok (torej rok, katerega dolžino določi sodišče), bi bil ta rok podaljšljiv. Toda pri presoji pravočasnosti ugovora je potrebno upoštevati, da se rok iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP lahko nanaša samo na stanje, kakršno je bilo najkasneje v času objave oklica o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust obveznosti, le-ta pa lahko nastane tudi po izteku šestmesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, ni mogoče slediti stališču, da ugovor proti odpustu obveznosti (tudi, če je utemeljen), zaradi poteka šestmesečnega roka ni več mogoč. V takem primeru bi namreč prišlo do negiranja namena zakonske določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če ovira za odpust nastane najkasneje v roku v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, dovoljen pa je, če takšna ovira nastopi kasneje. Za tak primer gre tudi v konkretnem postopku. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi utemeljeno opozorilo upraviteljice, in sicer, da je dolžnik ob vložitvi predloga osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti vedel, da zoper njega že teče kazenski postopek, zaradi česar je tudi vedel (oziroma bi moral vedeti) za posledico morebitne obsodbe, ki je ovira za odpust obveznosti. Riziko nastopa ovire je torej brez dvoma na strani dolžnika.

7. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da (zgolj) jezikovna razlaga roka iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP ne zadošča, pač pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi namen te določbe, ki je v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust. Razlaga, po kateri gre za zakonski šestmesečni prekluzivni rok tudi v primeru, ko ovire za odpust obveznosti nastopijo kasneje (v času preizkusnega obdobja), bi namreč pripeljala do možnosti zlorabe tega instituta, prav tako pa tudi do neenakega obravnavanja dolžnikov. Zgolj jezikovna razlaga navedene zakonske določbe torej pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona, zaradi česar je višje sodišče utemeljeni pritožbi upraviteljice ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).