Jedro

Zemljišča, na katerih so objekti oziroma površine za dejavnosti ob avtocesti in poslovne površine, namenjene za opravljanje te dejavnosti, ne podležejo plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Obremenitev tožeče stranke s tem nadomestilom je v nasprotju s 60. členom ZSZ/84.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 146/99-11 z dne 25.9.2001 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Glavnega urada L. z dne 10.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.6.1999, ki je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada K., Izpostava J. z dne 17.11.1997. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih prostorov na H. v znesku 2.214.032,00 SIT za obdobje od 1.1.1997 do 31.12.1997. Sporno nadomestilo je bilo tožeči stranki odmerjeno od zemljišč, na katerih so prostori poslovodstva, velike in male garaže, skladišča posipa soli, skladišča vnetljivih snovi, črpalke goriva, skladišča mokrega posipa in parkirni prostor, ki se nahajajo ob avtocesti na H. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvam tožene stranke in tudi pravni podlagi, ki jo je uporabila za svojo odločitev. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina. V 59. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89 in Uradni list RS, št. 24/92, 29/95 in 44/97, v nadaljevanju ZSZ) so izrecno navedena zemljišča, ki po svoji namenski rabi ne podležejo plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zato je po presoji sodišča prva stopnje neutemeljen ugovor tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za stavbna zemljišča oziroma objekte, ki so namenjeni opravljanju dejavnosti za udeležence v prometu kot to določa 2. člen Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/98 - ZJC). Ta določba se nanaša na javne ceste kot javno dobro, za katere velja poseben režim tako glede pravnega prometa, lastnine, služnosti in drugih stvarnih pravic, kar po presoji sodišča ne velja za poslovne prostore oziroma površine tožeče stranke, ki podležejo plačilu nadomestila. Pravna podlaga za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je v Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini J. (Uradni vestnik G., št. 3/87, 21/88 in Uradni list RS, št. 20/93, v nadaljevanju odlok), ki v 8. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje tudi od nepokritih skladišč, proizvodnih obratov in delavnic na prostem, površin za stalne deponije materialov, internih parkirišč; in 2. odstavek 2. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list RS, št. 18/74 in 34/88), v katerem je določeno, da se za poslovni prostor šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na določbo 2. odstavka 13. člena ZJC, po kateri se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanja spremljajočih dejavnosti ob cesti. Ta določba se nanaša na objekte in naprave, ki so namenjene rednemu vzdrževanju ceste in za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Med te objekte pa po presoji sodišča ni mogoče šteti poslovnih prostorov in poslovnih površin tožeče stranke, ki je družba za gradnjo cest, ker ti prostori niso sestavni del javne ceste in tudi niso namenjeni vzdrževanju ceste v smislu 8. člena ZJC.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Vztraja pri trditvah, da je bila neupravičeno obremenjena z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, za zemljišča, ki so namenjena opravljanju dejavnosti za udeležence v prometu, kot to določa 2. člen ZJC. Sporno zemljišča in objekti, na katere se nanaša odmera, sodijo v javno infrastrukturo, kot to določa tudi Zakon o stavbnih zemljiščih. Namenjeni so vzdrževanju grajenega javnega dobra, kar predstavlja spremljajočo dejavnost, ki je namenjena udeležencem v prometu. V skladu z določbami 13. člena ZJC se kot sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste in za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Vsi sporni objekti so grajeno javno dobro in zato tožeča stranka ni zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Namenska raba tega zemljišča z objekti, ki so namenjeni opravljanju dejavnosti za udeležence v prometu, spada po določbah 2. člena ZJC v kompleks javnega dobra, za katerega velja poseben režim tudi v zvezi s plačevanjem spornega nadomestila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah 1. in 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/93 in nasl. - ZDARS) tožeča stranka v svojem imenu in na račun Republike Slovenije opravlja med drugim tudi naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem ter vzdrževanjem avtocest. Za opravljanje te, z zakonom določene dejavnosti, tožeča stranka uporablja tudi zemljišča, objekte in naprave, ki so zgrajeni za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Po določbi 13.člena ZJC so te površine sestavni del javne ceste. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča predstavlja odmeno za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ki je komunalno opremljeno. Zemljišča, na katerih so avtoceste in njihovi sestavni deli, imajo posebno naravo, ki jo terja njihov namen. Avtoceste zagotavljajo hitrejšo dostopnost do bolj oddaljenih območij. Po 61. členu ZSZ/84 lahko lokalne skupnosti vrednotijo zemljišča tudi glede na njihovo opremljenost z njimi.

Omenjeno vrednotenje stavbnih zemljišč vpliva na višino odmerjenega nadomestila tako, da uporabniki stavbnih zemljišč že v okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost z njimi. Zato je napačno stališče sodišča in tožene stranke, ko je uvrščala zemljišča, na katerih so objekti oziroma površine za dejavnosti ob avtocesti, poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti tožeče stranke.

Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje sta v nasprotju in neskladju s 60. členu ZSZ 84. Stališče o tem, da objekti, zemljišča in naprave, za katere je bilo tožeči stranki naloženo plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne podležejo plačilu tega prispevka, je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-361/02 z dne 1.4.2004 (Uradni list RS, št. 37/2004), ko je presojalo ustavnost in zakonitost odlokov nekaterih občin, ki so v nasprotju z ZSZ naložile uporabnikom obveznost za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za take površine, ki so predmet odmere v tem postopku.

Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sledilo tudi napačni odločitvi tožene stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo.