Jedro

Tožeča stranka je višino vtoževane škode sicer dokazovala s tožbi priloženim cenitvenim poročilom, ki pa mu je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala in predlagala predložitev računov, ki jih je tožeča stranka plačala za popravilo motorja. Ker pa tožeča stranka v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni s predložitvijo nadaljnjih dokazov, bodisi s predložitvijo računov ali s predlaganjem drugega izvedenca (244. člen ZPP), dokazala sporne višine škode in tako potrdila pravilnosti sicer predloženega cenitvenega poročila, ki se povrhu vsega ni ujemalo niti z izpovedbo drugotožnika (ki je pojasnil, da je motor popravljal v lastni režiji in da deli niso originalni), je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno štelo, da tožeča stranka ni dokazala višine škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 1.079.500,00 SIT ter znesek 207.940,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in še pravdne stroške tožnika, odmerjene po sodišču, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini

162.253,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2004 dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navedla je, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo materialnopravne prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko, ampak je nepravilno zaključilo, da veljajo različna dokazna bremena glede odgovornosti za škodni dogodek in glede višine nastale škode. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na višino škode, kajti s strani ministrstva postavljeni izvedenci so dolžni kot izvedenci podajati svoja mnenja, četudi so separatno angažirani. Sicer pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil motor ob nastanku škodnega dogodka star komaj eno leto in dva meseca, da v nobenem primeru ni šlo za totalko in da je vrednost vozila pred nezgodo znašala najmanj 2.300.000,00 SIT. Razen tega pa sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo listin v spisu in sicer slik, ki kažejo obseg utrpljene škode na motornem kolesu. Sploh pa bi bilo mogoče obseg škode ugotoviti z zaslišanjem prvotožnika, ki pa ga sodišče prve stopnje sploh ni vabilo na glavno obravnavo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode, nastale v prometni nesreči z dne 01.07.2000, ko je motor, ki ga je upravljal drugotožnik, trčil v srnjaka, ki je nepričakovano iz koruze na desni strani cestišča skočil na javno cesto. Takšno odločitev je sodišču prve stopnje narekovala ugotovitev, v pravilnost katere drugostopenjsko sodišče kljub nasprotnim pritožbenim izvajanjem, ne dvomi, da tožeča stranka ob sicer podanem in materialnopravno prepričljivem temelju tožbenega zahtevka ni izkazala višine vtoževane škode in sicer škode, povzročene na motorju v višini 1.063.200,15 SIT, stroškov za izvedensko mnenje, pribavljeno pred začetkom pravde v višini

16.300,00 SIT in škode, nastale z uničenjem osebnih stvari drugotožnika v znesku 207.940,00 SIT.

V skladu z določilom 7. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Dolžnost predložiti dokaze v potrditev zatrjevanih dejstev torej obstoji po določilih ZPP (z izjemo predvideno v tretjem odstavku citiranega člena ZPP) in je ni mogoče zamenjevati z materialnopravnim načelom domnevne krivde za povzročeni škodni dogodek z obrnjenim dokaznim bremenom, ko na strani povzročitelja škode leži dokazno breme, da ni kriv za zatrjevano škodo (prvi odstavek 154. člena ZOR) kot to zmotno razloguje pritožnik. Če je torej tožeča stranka s tožbo zahtevala od tožene stranke povračilo škode, bi morala višino te škode nedvoumno dokazati sama in tega dokaznega bremena ne more prevaliti na toženo stranko.

Tožeča stranka je višino vtoževane škode sicer dokazovala s tožbi priloženim cenitvenim poročilom, ki pa mu je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala in predlagala predložitev računov, ki jih je tožeča stranka plačala za popravilo motorja. Ker pa tožeča stranka v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni s predložitvijo nadaljnjih dokazov, bodisi s predložitvijo računov ali s predlaganjem drugega izvedenca (244. člen ZPP), dokazala sporne višine škode in tako potrdila pravilnosti sicer predloženega cenitvenega poročila, ki se povrhu vsega ni ujemalo niti z izpovedbo drugotožnika (ki je pojasnil, da je motor popravljal v lastni režiji in da deli niso originalni), je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno štelo, da tožeča stranka ni dokazala višine škode.

Pritožnik sicer še očita sodišču prve stopnje, da bi obseg škode lahko ugotovilo z zaslišanjem prvotožnika, čemur pa ne gre slediti glede na dejstvo, da je bil prvotožnik pravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo dne 29.04.2004 (povratnica na l. št. 8), pa se vabilu ni odzval, niti opravičil svojega izostanka, njegov pooblaščenec pa je celo predlagal, da se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti.

Po povedanem je ugotoviti, da okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje pritožba, ne morejo ovreči izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče potem, ko tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.