Jedro

Učitelj lahko ima v določenih primerih lastnost uradne osebe, npr. ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer velja takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi; pri opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja in tudi zagotavljanje discipline, pa učitelj ni uradna oseba.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bila Š.B. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe, da naj bi storila kazniva dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ, ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ, zlorabe uradnega položaja po 3. odstavku 261. člena KZ in izdaje uradne tajnosti po 1. odstavku 266. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je dne 18.5.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sta sodišči napačno razlagali 3. točko 2. odstavka 126. člena KZ, ko sta ugotovili, da obdolženka ni bila uradna oseba in zato ni mogla storiti kaznivih dejanj, ki jih je bila obtožena. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obdolženka ni opravljala pedagoškega dela, temveč je sodelovala pri preverjanju in ocenjevanju znanja kandidatov na zaključnih izpitih ter imela ključno vlogo pri izdajanju zaključnih spričeval, kajti brez njene pozitivne ocene nihče, ki se je izobraževal na RIC Novo mesto, ne bi mogel pridobiti zaključnega spričevala in s tem izobrazbe pete stopnje. Izdaja zaključnega spričevala ima torej nujno podlago v ocenah zaključnega izpita in je zato treba tudi ocenjevanje kandidatov na izpitu šteti kot uradno dejanje. Po 33. členu Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 49/97) se z zaključnim izpitom preverja in ocenjuje znanje, potrebno za pridobitev javno veljavne izobrazbe, določitev ocen in na podlagi le teh izdaja spričevala, pa sta po mnenju vrhovnega državnega tožilca torej neločljivo povezani ravnanji, ki ju lahko izvajajo le osebe s statusom uradne osebe. Iz teh razlogov je vrhovni državni tožilec predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je sodišče kršilo 1. odstavek 267. člena KZ, 1. odstavek 265. člena KZ, 3. odstavek 261. člena KZ in 1. odstavek 266. člena KZ, vse v zvezi s 3. točko 2. odstavka 126. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi poudaril kršitve 35., 36. in 44. člena Pravilnika o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju, pri čemer je navedel Uradni list RS, št. 102/99, ki ni citiran v izreku sodbe, in št. 53/01, napačno, ker je novela zakona objavljena v Uradnem listu št. 50/2001. Poleg tega je navedeni pravilnik navedel še v zvezi s 34. členom Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 49/97), medtem ko se je pri uveljavljanju kršitve zakona skliceval na kršitev 33. člena navedenega pravilnika. Iz opisa dejanj v tenorju obtožbe oziroma v izreku prvostopenjske oprostilne sodbe je razvidno, da je bilo v obtožbi Š.B. že uvodoma očitano, da je ravnala v nasprotju s 35., 36. in 44. členom Pravilnika o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju v zvezi s 34. členom Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju, potem pa so bile navedene posamezne kršitve še pri posameznih kaznivih dejanjih, tako je pri kaznivem dejanju pod točko 1. izreka prvostopenjske sodbe (kaznivem dejanju jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ), opredeljeno ravnanje v nasprotju s 34. členom navedenega pravilnika, pri kaznivem dejanju pod točko 2. (kaznivim dejanjem ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ) z 49. členom Pravilnika o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju v zvezi s 6. točko 2. odstavka 7. člena Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju (Uradni list RS, št. 96/99), pri kaznivem dejanju pod točko 3., (kaznivem dejanju jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ), ravnanje v nasprotju s 34. členom Pravilnika o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju, pri dejanju pod točko 4., (kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ) ni bila navedena nobena kršitev predpisa, pri kaznivem dejanju pod točko 5. (kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ.) ravnanje v nasprotju z 22. členom Pravilnika o maturi in 34. členom Pravilnika o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju. Spričo tega, da za vsa navedena kazniva dejanja ni možno vzeti le posplošene trditve iz uvoda tenorja obtožbe, lahko ugotovimo, da vrhovni državni tožilec ne vlaga zahteve za varstvo zakonitosti zoper vsa omenjena kazniva dejanja, temveč le glede kaznivega dejanja pod točko 1. in pod točko 3. v izreku prvostopenjske sodbe, torej glede kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267 člena KZ. Pri vseh ostalih kaznivih dejanjih ob izvršitvenem dejanju niso navedene kršitve predpisov, ki jih navaja v zahtevi vrhovni državni tožilec oziroma nekateri predpisi v času očitanih kaznivih dejanj sploh niso veljali (Pravilnik o maturi).

Vrhovno sodišče se je pri obravnavanju zadeve torej omejilo na kaznivi dejanji pod točko 1. in pod točko 3. izreka prvostopenjske sodbe, opredeljeni kot nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je namreč razvidno, kot je bilo že omenjeno, da se z zahtevo vrhovni državni tožilec omejuje le na navedeno kaznivo dejanje, čeprav v predlogu omenja vsa kazniva dejanja, ki jih je bila Š.B. obtožena.

V obravnavani zadevi sta se sodišči med drugim oprli na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 29.8.2002, opr. št. I Ips 46/98, s katero je bilo odločeno, da učitelj tehničnega pouka in fizike pri opravljanju službe v osnovni šoli nima statusa uradne osebe, tudi učitelj pa bi lahko imel v določenih primerih lastnost uradne osebe, npr. ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi. Pri opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja in tudi zagotavljanje discipline, pa učitelj ni uradna oseba. Vrhovni državni tožilec v zahtevi sklepa, da v obravnavani zadevi ne gre za identično zadevo in da je zato obdolženka bila uradna oseba. V 14. poglavju je predpisan pomen izrazov v Kazenskem zakoniku, ki pa ga je potrebno tako kot v vseh drugih delih Kazenskega zakonika ustrezno razlagati. Tako je tudi določba 126. člena KZ lahko podvržena najprej ugotavljanju dejanskega stanja in šele nato subsumpciji 126. člena KZ na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer lahko nastopi tudi vprašanje pravilne pravne opredelitve posameznih izrazov oziroma v obravnavani zadevi opredelitvi uradne osebe. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato tudi ni možno upoštevati v zahtevi uveljavljene okoliščine, da je imela obdolženka ključno vlogo pri izdajanju zaključnih spričeval, kot uveljavlja vrhovni državni tožilec. Takšna ugotovitev se namreč nanaša prav na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer lahko Vrhovno sodišče izhaja le iz tistih ugotovitev, ki sta ga sprejeli sodišči v izpodbijanih sodbah. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se glede na Pravilnik o zaključnih izpitih v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju izpiti opravijo pred izpitno komisijo, ki ima predsednika, izpraševalca, torej obdolženke, in enega člana. Obdolženka po ugotovitvi sodišča ni bila upravičena določiti uspeha kandidatu za pridobitev zaključnega spričevala. Obdolženka, ki je bila pogodbena sodelavka RIC N.m. je imela plačane tudi priprave za zaključni izpit v trajanju najmanj 8 ur. Dejansko je opravljala neko vrsto inštrukcij tudi izven pogodbe, vendar v najetih prostorih RIC-a ali celo doma, kar ji noben predpis ni prepovedoval. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je lahko tovrstno ravnanje obravnavano le iz moralno etičnih zahtev pedagoškega poklica. V obeh izpodbijanih sodbah je sklepna ugotovitev, da obdolženka ni imela statusa uradne osebe.

Izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi Š.B. lahko pridobila pravno opredelitev kot uradna oseba le v primeru, ko bi ji zakon ali podzakonski predpis dajal pooblastila za določeno uradno dejanje. RIC N.m. je bil na podlagi odločbe Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 27.5.1998 pooblaščen za izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa in izdajo zaključnega spričevala za poklic ekonomsko-komercialni tehnik. Izdaja navedenega zaključnega spričevala, ki ga izda RIC oziroma predstojnik tega centra ali druga pooblaščena oseba lahko predstavlja takšno ravnanje, ki ustreza statusu uradne osebe. Nikakor ne moremo statusa uradne osebe raztegniti na čas izpraševanja v komisiji in še manj na dajanje inštrukcij kandidatom. Stališče vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti bi pomenilo prav takšno razširitev statusa uradnih oseb, ki pa v določbi 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ nima podlage.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.