Jedro

Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. I-5094266 z dne 2. 12. 2014 in št. 5 094 266 z dne 29. 7. 2014 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v odločbi tožene stranke št. I-5094266 z dne 2. 12. 2014 v II. točki izreka ugotovljen vzrok invalidnosti 70% bolezen in 30% poškodba zunaj dela spremeni tako, da je vzrok invalidnosti 50% bolezen, 25% poškodba izven dela in 25% poškodba pri delu. Pri tem je izhajalo iz ugotovitev izvedenca, da je vzrok invalidnosti 50% bolezen, 25% poškodba iz leta 1980 in 25% poškodba iz leta 1997, pri čemer pa je, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da gre pri nezgodi iz leta 1997 dejansko za poškodbo pri delu in ne za poškodbo izven dela.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je je bil tožnik že od leta 2011 z odločbo tožene stranke razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, z vzrokom nastanka invalidnosti 50% bolezen in 50% poškodba izven dela. Ta odločba je postala pravnomočna, ker se tožnik zoper njo ni pritožil, s tem pa naj bi postala pravnomočna tudi odločitev o vzroku invalidnosti zaradi poškodbe iz leta 1997. Toženi stranki je bila že tedaj predložena dokumentacija, na katero sodišče druge stopnje opira svojo odločitev. Z novo odločbo, ki je predmet tega spora (iz leta 2014), je bilo sicer res ugotovljeno, da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar ne zaradi poslabšanja posledic poškodb iz let 1980 in 1997. Predmet odločanja bi zato lahko bil le drugačen odstotek vzroka invalidnosti in morebitni nastanek novega vzroka. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo določbo 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki ureja poškodbo pri delu in 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku2 (v nadaljevanju ZUP), ki ureja institut pravnomočne odločitve v upravnem postopku, kot tudi 158. člen Ustave RS. Z drugačno opredelitvijo vzroka invalidnosti, ki izvira iz poškodbe iz leta 1997 naj bi sodišče druge stopnje obravnavalo materijo, ki je del pravnomočno končanega postopka, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožnik je vložil laičen odgovor na revizijo, pri čemer ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu v skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena ZPP, zato revizijsko sodišče te vloge ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 12. 2014, s katero je bil tožnik razporejen v III. kategorijo invalidnosti zaradi 70% bolezni in 30% poškodbe zunaj dela, s pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal fizično lažja dela z bremeni do 5 kg in psihično nezahtevna dela, izmenoma stoje, sede in s hojo, le na zavarovani višini in izven kritičnega ropota, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 8. 2014 dalje.

8. Sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo 66. člena ZPIZ-2 in 225. člena ZUP, zaradi česar posledično tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločba iz leta 2011, na katero se sklicuje tožena stranka je res postala pravnomočna, vendar pa odločitev sodišča ne posega v vsebino te odločbe pač pa v vsebino (nove) odločbe tožene stranke z dne 2. 12. 2014, ki jo je tožena stranka tožniku izdala zaradi nastanka spremembe v njegovi preostali delazmožnosti.

9. Poleg tega je revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015 v zvezi s podobnim vprašanjem zavzelo stališče, da pravnomočnost odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma v tej povezavi o novih pravicah) ni mogoče več odločati. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače. 10. Pri upravnem odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, gre v določenih vidikih za specialno ureditev v razmerju do splošnih pravil upravnega postopka. Na podlagi določb 183. člena ZPIZ-2 je na primer možno, da Zavod, po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavarovanca, razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona v škodo ali korist zavarovanca. Cilj zakona je torej vsebinska pravilnost odločbe, s katero je odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na podlagi zgoraj citirane določbe ZPIZ-2, bi Zavod po njegovi uveljavitvi po uradni dolžnosti že v odločbi iz leta 2011 lahko ali celo moral spremeniti zmotno opredeljen vzrok invalidnosti. Pravilna opredelitev vzroka invalidnosti je zato še toliko manj sporna pri izdaji nove odločbe v novem postopku ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

11. Utemeljenost navedenega stališča izhaja tudi iz načel in določb splošnega upravnega postopka pa tudi iz pravne narave in namena socialnih pravic. V upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, opredeljeno v 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku4 (v nadaljevanju ZUP). Ta v prvem odstavku določa, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Pravica do socialne varnosti je z Ustavo RS izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države. Država mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje socialnih pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju,5 kar nedvomno vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposreden stik stranke z državo.6

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji. 5 Primerjaj komentar Ustave Republike Slovenije, F. Arhar in ostali, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 522. 6 Ustavno sodišče je v zadevi Up-195/13, U-I-67/16 navedlo, da v okvir ustavno zapovedane ureditve načina uresničevanja pravice do pokojnine spada tudi ureditev postopka, v katerem se ta pravica prizna.