Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno naložila v plačilo stroške izvršbe inšpekcijskega ukrepa, vendar pa niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in niti v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je gradbeni inšpektor tožnici določil 8 dnevni rok, v katerem jih je dolžna poravnati, zato v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se 2. točka izreka sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Koper št. 06122-1750/2009/45 z dne 19. 1. 2011 odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR z DDV v 15 dneh od vročitve sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor (upravni organ prve stopnje) je v izreku izpodbijanega sklepa pod 1. točko odločil, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06122-1750/2009/36 z dne 11. 8. 2010 za odstranitev nevarne gradnje - objekta na zahodnem delu zemljišča s parcelno številko 1778/6 k.o. A., etažnosti: pritličje in prvo nadstropje, maksimalnih pravokotnih tlorisnih dimenzij 4,50 m x 6,40 m, vse skupaj na zemljišču s parcelno številko 1778/6 k.o. A., opravljena. Stroški upravne izvršbe znašajo 5.004,06 evrov. Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe je upravni organ prve stopnje odločil, da je inšpekcijska zavezanka B.B. (tožnica) dolžna v osmih dneh po vročitvi izpodbijanega sklepa plačati znesek 5.004,06 evrov na račun 01100-8450156876, model: 11, sklic: 25224-7120052-1750090. Pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe je upravni organ odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa.

Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ, prve stopnje v zadevi nevarne gradnje v obravnavani zadevi izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-1750/2009/26 z dne 11. 8. 2010, s katerim je odločil, da je druga točka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1750/2009/16 z dne 12. 5. 2010, s katero je bilo naloženo tožnici, da mora v 30 dneh po prejemu navedene odločbe odstraniti nevarno gradnjo - objekt na zahodnem delu zemljišča s parcelno št. 1778/6 k.o. A., etažnosti P + 1N, maksimalnih pravokotnih tlorisnih dimenzij 4,50 m x 6,40 m postala dne 21. 6. 2010 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. Nadalje je odločil, da je tožnica dolžna odstraniti navedeno nevarno gradnjo in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje v roku do 1. 10. 2010, sicer bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe se inšpekcijska zavezanka ni pritožila. Gradbeni inšpektor je skupaj z pooblaščenim izvajalcem Inšpektorata RS za okolje in prostor za opravljanje izvršbe po drugih osebah dne 2. 11. 2010 opravil inšpekcijski pregled na kraju samem in ugotovil, da odločba št. 06122-1750/2009/16 z dne 12. 5. 2010 ni izvršena. Pooblaščenca tožnice je zato z obvestilom 06122-1750/2009/31 z dne 10. 11. 2010 obvestil, da se bo upravna izvršba odločbe opravila dne 16. 11. 2010. Pri ponovnem inšpekcijskem ogledu dne 15. 11. 2010 je ponovno ugotovil, da predmetni objekt še stoji. Pooblaščeni izvajalec, ki je namesto tožnice opravil odstranitev nevarne gradnje dne 16. 11. 2010 z izvajalsko ekipo (3 kvalificirani delavci, 4 šoferji in vodja ekipe) in mehanizacijo in opremo, je za stroške kontrolnega pregleda izstavil dva računa z dne 26. 11. 2010 po katerih znašajo stroški predhodnega ogleda 304,34, stroški ogleda in odstranitve objekta pa 4.699,72 EUR. Upravni organ prve stopnje ugotavlja, da so cene v izstavljenih računih v skladu s Pogodbo o rušenju objektov in drugih del po izvršljivih upravnih odločbah z dne 21. 4. 2010, da je bila mehanizacija in oprema uporabljena za izvršbo primerna in da je število delavcev, strojev in porabljenih ur izvajalca, ki so navedene v računih skladno z zapisnikom o izvršbi. V skladu s 117. členom ZUP zato vsi ti stroški bremenijo tožnico.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 9. 3. 2012 zavrnjena.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev povsem zmotna in nezakonita. Zatrjuje, da je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do kršitev materialnega prava in da je odločitev obremenjena tudi s kršitvami pravil postopka. Po stališču tožnice je gradbeni inšpektor z nezakonito in arbitrirano odločitvijo posegel v ustavi zajamčene temeljne pravice in svoboščine (14. in 22. člen Ustave RS).

Izpodbijana odločitev je po zatrjevanju tožnice obremenjena s kršitvami procesne narave. S tem v zvezi na podlagi določb 113., 117. in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) utemeljuje trditev, da je 3. točka izreka izpodbijanega sklepa povsem nezakonita. Z njo je namreč odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve, čeprav za takšno odločitev določba 292. člena ZUP ne more biti uporabljena. V tem delu je nezakonita tudi odločba pritožbenega organa, ki mora po uradni dolžnosti paziti na uporabo procesnih določb. Po tožničinem mnenju je nezakonita tudi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa v katerem je upravni organ prve stopnje brez navedbe razlogov določil 8 dnevni rok v katerem mora tožnica plačati znesek 5.004,06 EUR. Zato je pri obeh organih tožene stranke podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V nadaljevanju tožnica zatrjuje, da ji je bilo nezakonito naloženo plačilo stroškov izvršbe, saj so bili le-ti povzročeni zaradi nezakonitega ravnanja organa in zaradi neutemeljenih izvršilnih dejanj. S tem v zvezi navaja, da iz izpodbijane odločb ne izhaja dejstvo, da je tožnica 16. 11. 2010 sama že izpolnjevala inšpekcijski ukrep in da je to dejstvo razvidno tudi iz odločbe organa druge stopnje. Nepojasnjeno ostaja tudi dejstvo, kaj je konkretno predhodna ekipa izvedla in kdaj natančno se je izvršba sploh začela (od tega je namreč odvisna višina stroškov). V tem delu je izpodbijana odločitev nepojasnjena in protispisna. To pa po mnenju tožnice pomeni, da odločitev o stroških ne temelji na dejstvih in dokazih in na dejansko povzročenih stroških.

Izpodbijana odločitev o tem kateri stroški so bili dejanski stroški za opravo izvršbe ostaja po mnenju tožnice brez razlogov. Iz nje ni razvidno kaj vse je že bilo odstranjeno po tem, ko je inšpektor z izvajalci prišel na kraj dejanja in niti zakaj inšpektor tožnici ni dovolil, da bi sama izvršila dejanje s svojimi izvajalci, s čimer bi bili stroški bistveno manjši. S tem v zvezi tožnica z določbo 14. člena ZUP utemeljuje nezakonito ravnanje s katerim inšpektor ni sledil temeljnemu načelu ZUP o čim nižjih stroških. Opisano ravnanje inšpektorja pa tudi ni skladno z ustavnim načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Po oceni tožnice so v konkretni zadevi stroški, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe utemeljeni le v obsegu predhodnega ogleda v višini 304,34 EUR.

Glede na vse navedeno tožnica sodišču predlaga, da odpravi obe odločbi (pravilno sklep in odločbo), zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka.

Tožba je deloma utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev v 1. in 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki temelji na podatkih v upravnih spisih pravilna in zakonita. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v odločbi pritožbenega organa je tožena stranka navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato sledi navedeni utemeljitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP o stroških upravne izvršbe. Ker tožnica sama v danem roku ni opravila dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu, kar je bilo ugotovljeno ob ogledu dan pred napovedano izvršbo, namreč da nevarna gradnja - objekt na zahodnem delu zemljišča s parc. št. 1778/6 k.o. A. etažnosti: pritličje in prvo nadstropje, maksimalnih tlorisnih dimenzij 4,50 m x 6,40 m, ni bil odstranjen, so tako nastali stroški izvršbe. Stroške postopka v zvezi z izvršbo pa po 117. členu ZUP trpi zavezanec, v tem primeru tožnica.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bila tožnica na posledice nepravočasne izvršitve naložene ji obveznosti opozorjena v izvršilnem naslovu (prvi odstavek 297. člena ZUP). O izvršbi je bil voden zapisnik o upravni izvršbi, ki je javna listina in se šteje za dokaz o poteku in vsebini izvršbe (prvi odstavke 80. člena ZUP). Tožnica pripomb na zapisnik v upravnem postopku ni podala. Prav iz zapisnika pa je razvidno, da je gradbeni inšpektor ob prihodu na kraj izvršbe dne 16. 11. 2010 ob 9.30 ugotovil, da je objekt delno porušen, da je na kraju prisotna druga gradbena ekipa, to je izvajalec, ki ga je naročila tožnica, da je inšpektor, ki je s sklepom takoj zavrnil zahtevo pooblaščenca tožnice z dne 16. 11. 2010 za odložitev izvršbe, tožničinemu izvajalcu naložil naj zapusti kraj izvršbe in s pooblaščenim izvajalcem nadaljeval in zaključil izvršbo.

Po oceni sodišča je ob že navedenem, zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V postopku dokazovanja je treba vzeti za resnično, kar se v javni listini v zapisniku ugotavlja. Ker tožnica ne zatrjuje, da je sprožila ustrezne postopke, v katerih bi bilo možno ugotovitve v zapisniku izpodbijati, je tudi zaključek tožene stranke, da je pooblaščeni izvajalec opravil rušenje objekta v obsegu navedenem v zapisniku popolnoma pravilen.

Brez podlage v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje je tudi tožbena trditev, da v njih niso navedeni razlogi za sprejeto odločitev in da so bila zato v postopku izdaje izpodbijanega sklepa absolutno bistveno kršena pravila postopka. Organ prve stopnje, ki se v obrazložitvi sklicuje tako na zapisnik kot tudi Pogodbo z dne 21. 4. 2010 in izstavljene račune pooblaščenega izvajalca, je višino stroškov pravilno utemeljil in tožnici tudi pojasnil, da jo v skladu z določbo 117. člena ZUP bremenijo vsi stroški v zvez z izvršbo. Pritožbeni organ pa je na podlagi dejstev, ki izhajajo iz podatkov v upravnih spisih dodatno obrazložil utemeljenost predmetne izvršbe (odstranitev nevarnega objekta) tudi z upoštevanjem načela sorazmernosti. Na podlagi določbe 293. člena ZUP pa je navedel razloge zaradi katerih za ustavitev izvršbe v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic.

Tožbo je sodišče zato glede 1. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa in niti v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa pa niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je gradbeni inšpektor tožnici določil 8 dnevni rok, v katerem je dolžna poravnati obveznost iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa.

Po določbi drugega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora uradna oseba, ki vodi postopek pri določitvi roka upoštevati okoliščine primera. Obrazložitev odločbe oz. sklepa mora zato po določbi 214. člena ZUP obsegati tudi dejansko stanje in razloge, ki narekujejo določitev roka. Brez teh podatkov izrek sklepa, v delu s katerim je določen rok ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato so tožbeni ugovori v tem delu po presoji sodišča utemeljeni.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo, po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS in v tem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep deloma odpravilo, je tožnica, ki jo je v tem upravnem sporu zastopal odvetnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici priznalo stroške v višini 350,00 EUR s pripadajočim DDV.