Jedro

Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožbi tožnika (tožene stranke po nasprotni tožbi) se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni: - tako da se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne tudi glede zneska 174,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila ter - tako da je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) dolžna tožniku (toženi stranki po nasprotni tožbi) v roku 15 dni povrniti stroške v višini 62,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

II. Pritožba tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku (toženi stranki po nasprotni tožbi) stroške pritožbe v višini 39,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik (tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožnik) dolžan toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožena stranka) plačati 174,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila. Kar je tožena stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega delovnega spora pod opr. št. Pd 79/2014 in Pd 68/2015 (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da tožena stranka ni aktivno legitimirana za vložitev nasprotne tožbe, saj gre za nekdanjega samostojnega podjetnika, katerega dejavnost je bila 31. 12. 2011 izbrisana iz poslovnega registra, samo dejavnost pa je prevzel njegov sin. Meni, da bi bil le slednji lahko aktivno legitimiran za zahtevek zoper tožnika. Trdi, da zneska 174,96 EUR ni dolžan vrniti. Navaja, da je 590,00 EUR prejel na svoj račun šele 15. 2. 2010 in ne 15. 1. 2010, ko bi mu morala tožena stranka plačati plačo za december 2009. Navaja, da niti iz bančnega izpiska ni razvidno, kaj je navedeni priliv, na dan izplačila pa je bila tožena stranka dolžna tožniku še odpravnino in regres za letni dopust za leto 2009, tako da ni vedel, na kaj se je nakazilo nanašalo. Dalje pove, da so se plače pri toženi stranki obračunavale nedosledno in so bile plačilne liste neverodostojne. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo pri toženi stranki glede tega vse zmešano. Če je bila plača za december 2009 kakorkoli nepravilno obračunana in je prišlo do preplačila, tega po njegovem mnenju ni dolžan vrniti, saj mu je bila tožena stranka dolžna plačati plačo za december 2009, zato ni šlo za nezakonita plačila ali plačila brez pravdne podlage. Meni, da ne more nositi pravnih posledic, če je bila plača obračunana napačno v škodo tožene stranke. Navaja, da je bila plača obračunana in izplačana po prosti presoji tožene stranke ob poznavanju predpisov in brez kakršnihkoli zahtev ali pridržane pravice zahtevati vrnitev izplačanih zneskov, niti je ni plačala, da bi se izognila sili. Sklicuje se na obveznost delodajalca ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Meni, da je bil upravičen do nadomestila plače za čas bolniškega staleža po pogodbi o zaposlitvi ne glede na prejete refundacije s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje. Sklicuje se na izpoved tožene stranke, da je do napake prišlo s strani računovodje, kar po njegovem mnenju pomeni, da je tožena stranka ravnala pri obračunu neskrbno in zato sama nosi odgovornost za nepravilen obračun. Po njegovem mnenju bi sodišče moralo upoštevati določbo 191. člena OZ, vendar se do tega ni opredelilo. Pritožbo vlaga tudi glede stroškovnega dela. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne tudi preostali zahtevek po nasprotni tožbi in se toženi stranki naloži v plačilo vse stroške, priglašene na prvi stopnji ter v pritožbenem postopku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da tožbenemu zahtevku sodišče v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik od 12. 10. 2009 do 22. 1. 2010 v bolniškem staležu, pri toženi stranki pa je prišlo do pomote pri obračunu nadomestila in mu je bilo za mesec december 2009 izplačano nadomestilo iz naslova boleznine do 30 dni v višini 427,20 EUR bruto (296,78 EUR neto) in nadomestilo iz naslova boleznine nad 30 dni v višini 597,43 EUR bruto (415,00 EUR neto). Navaja, da je tožnik upravičen le do 427,25 EUR bruto. Pove, da je bilo tožniku 15. 2. 2010 nakazanih 590,00 EUR, dne 14. 2. 2010 pa je na roke prejel še 121,82 EUR. Meni, da mu je tožnik dolžan vrniti 297,80 EUR, za kolikor je neupravičeno obogaten. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj ne bilo izkazano, da je tožnik prejel 121,82 EUR v gotovini, sodišču pa očita, da se s tem plačilom sploh ni ukvarjalo. Trdi, da ni logično, da bi bilo tožencu izplačano 590,00 EUR, ker se ta znesek ne ujema z zneskoma obračunane boleznine. Trdi, da nepodpis blagajniškega prejemka z dne 14. 2. 2010 ne pomeni, da bi bila ta listina prirejena oziroma da tožnik tega denarnega zneska ne bi prejel. Sklicuje se na izpovedi ostalih zaposlenih, da so plačo oziroma prejemke pri toženi stranki pogosto prejemali delno na roke, to pa je potrdil tudi tožnik. Opozarja na spremembe in prilagajanje izpovedi tožnika med postopkom. Sklicuje se na izpoved priče A.A., ki je izrecno potrdil, da je toženec po nasprotni tožbi prejel 121,82 EUR, sodišče pa mu neupravičeno ni verjelo. Kot nesprejemljivo graja razlogovanje sodišča, da je na delodajalcu, da poskrbi, da se blagajniški prejemki podpisujejo in da zato on nosi riziko, če blagajniški prejemek ni podpisan. Trdi, da vsi izvedeni dokazi kažejo, da je tožnik prejel skupaj 711,82 EUR neto, tožnik pa bi se gotovo odzval, če bi prejel le 590,00 EUR, ko pa bi glede na plačilno listo B 45 moral prejeti več. Kot napačno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da je tožnik 15. 2. 2010 prejel bančno nakazilo, pred tem pa tudi plačilno listo, tako da je že tedaj vedel, da je prejel višji znesek, kot mu pripada in je zato od takrat dalje dolžan tudi zakonske zamudne obresti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugoditi in posledično toženi stranki priznati vse nastale in priglašene stroške postopka. Po njegovem mnenju je tudi sicer odločitev v stroškovnem delu napačna, saj je tožena stranka v postopku z nasprotno tožbo uspela v bistveno večjem obsegu kot tožnik in bi sodišče o stroških moralo odločiti po uspehu, kot jih je tožniku priznalo glede zahtevka po tožbi. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sicer popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevkih tožnika iz naslova plačila neizplačanih plač, regresa za letni dopust in odpravnine ter o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi za vrnitev preveč izplačane plače. S sodbo z dne 14. 1. 2014 je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče sodbo razveljavilo v izpodbijanem ugodilnem delu in v delu, ki se je nanašal na zahtevek po nasprotni tožbi, nakar je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 19. 1. 2015 ugodilo zahtevku tožnika in ponovno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom št. Pdp 421/2015 z dne 3. 9. 2015 odločilo, da se pritožbi delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostanku pa se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe. Odločilo je še, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi za vračilo 174,96 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega delovnega spora.

K pritožbi tožene stranke:

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožnik ni dolžan vrniti zneska 121,82 EUR, ker tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik ta znesek prejel, saj blagajniški prejemek z njegove strani ni bil podpisan, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da blagajniškega prejemka ni nikoli videl ter da tega zneska ni nikoli prejel. Odločitev, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrne, je pravilna.

8. Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini na roke tožniku dejansko izročen. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik znesek 121,82 EUR dejansko prejel na roke 14. 2. 2010, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Te ugotovitve ne more spremeniti izpoved priče A.A., saj iz zapisnika o zaslišanju navedene priče izhaja le splošna trditev, da je tožnik sigurno dobil zneske, ki so navedeni na blagajniških prejemkih, čeprav jih ni podpisal, kar pa ne zadostuje za sklep, da je bil znesek 121,82 EUR tožniku dejansko izročen navedenega dne. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali stranka oziroma priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vpis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved zaslišanega mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, v pritožbi pa tožena stranka ni navedla ničesar, s čimer bi to dokazno oceno lahko omajala.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

11. Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki meni, da toženi stranki ni dolžan plačati zneska 174,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede tega dela zahtevka po nasprotni tožbi ugotovilo, da sta bili za december 2009 tožniku izdani dve plačilni listi, ki sta v prilogah A 14 in B 45. Na podlagi tega, da sta bili tožniku izdani dve plačilni listi za isti mesec s povsem različnim obračunom, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku verjelo, da so bile pri toženi stranki kot samostojnem podjetniku glede obračunov in izplačil plače „same mučke in je bilo vse zmešano“, zaradi česar tožnik ni nikoli vedel, na kakšen način mu je bila obračunana plača. Pravilno je tudi ugotovilo, da so bili obračuni prirejeni. Kljub navedenim pravilnim ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo B 45, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna predložena plačilna lista B 45. Res se je sicer izkazalo, da je bil tožnik v decembru 2009 odsoten z dela zaradi bolniškega staleža, vendar to ob ugotovitvi o pogosti neskladnostih obračunov plač s pripadajočimi in dejansko izplačanimi plačami pri toženi stranki ne pomeni, da višino pripadajoče plače tožnika za december 2009 potrjuje obračun plače pod B 45. Tudi v zvezi s tem obračunom plače pa je tožena stranka zatrjevala (ne pa tudi dokazala) računovodsko napako. Po njenih besedah naj bi bila tožniku obračunana za isto obdobje boleznina do 30 dni in boleznina nad 30 dni. Tožena stranka razen lastnega zaslišanja ni predlagala nobenih dokazov za trditev, da je šlo za napako na plačilni listi. V postopku po nasprotni tožbi tako ni uspela dokazati, da je tožniku za december 2009 pripadalo nadomestilo plače v nižji višini od nakazanih 590,00 EUR. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve zneska 174,96 EUR.

12. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnika ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tudi ta zahtevek po nasprotni tožbi zavrne (2. in 5. alineja 358. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, se do drugih pritožbenih navedb tožnika ne opredeljuje.

O stroških:

14. Zahtevek po nasprotni tožbi je bil v celoti zavrnjen, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti celotne stroške postopka po nasprotni tožbi v ponovljenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 22,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 20,40 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 8,50 EUR (in ne priglašenih 20,00 EUR) in 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 11,22 EUR. Za višji zahtevek iz naslova povrnitve stroškov postopka tožniku v ZOdvT ni podlage. Tožena stranka je tako v 15. dneh dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v ponovljenem postopku v skupni višini 62,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

15. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Skladno z ZOdvT je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 27,20 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 5,44 EUR (in ne priglašenih 20,00 EUR) in 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 7,18 EUR, skupno torej 39,82 EUR. Do višjega povračila stroškov po ZOdvT tožnik ni upravičen. Tožena stranka mu mora odmerjene stroške pritožbe povrniti v 15. dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

16. Tožena stranka sama krije stroške svoje pritožbe in odgovora na tožnikovo pritožbo, saj s pritožbo ni uspela, tožnik pa je s svojo pritožbo uspel (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).