Jedro

Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. V konkretnem primeru želi tožnik BPP za vložitev tožbe zoper sodnico, ki je v pravdni zadevi vodila sodno poravnavo. Po presoji sodišča je v predmetni zadevi pravilna ocena tožene stranke, da tožnik v zadevi, za katero je vložil BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zgolj nestrinjanje s plačilom stroškov BPP zaradi zastopanja v zadevi, v kateri je tožnik sklenil sodno poravnavo, namreč ne more biti razlog za vložitev tožbe zoper sodnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je prosilec vložil 30. 8. 2017, zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper sodnico A.A., zaradi njenega nedopustnega ravnanja.

2. Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi BPP oprla na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in o prosilčevem materialnem položaju ni odločala, ker mora prosilec za dodelitev BPP poleg subjektivnega kriterija komulativno izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP.

3. Tožena stranka je povzela tožnikove navedbe iz prošnje za dodelitev BPP in povzela potek postopka v zadevi P 247/2007. Pojasnila je, da je bila tožniku dodeljena BPP. Dne 20. 5. 2009 so pravdne stranke sklenile sodno poravnavo tako, da so se tožene stranke v tej zadevi prosilcu zavezale na račun prikrajšanja dednega deleža plačati znesek 3.000,00 EUR. S sodno poravnano je bilo dogovorjeno, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zaradi pridobljenega premoženja s sodno poravnavo je prosilec moral povrniti stroške, založene iz sredstev BPP. To odločitev je potrdilo Upravno sodišče RS, oddelek v Celju s sodbo, št. IV U 121/2013 z dne 14. 1. 2014. Ker prosilec noče poravnati stroškov sodne poravnave, je krivdo pripisal sodnici, pred katero se je zapisala sodna poravnava. Prosilčeva odvetnica je izrazila stališče, da gre za nepravilno stališče prosilca in kot verjetno pojasnila napačno presojo ZBPP v odločbi tožene stranke z dne 22. 4. 2013 in sodbi sodišča z dne 14. 1. 2014. 4. Odškodninski zahtevek, ki ga prosilec želi vložiti, še ni zastaran, ker je prosilec za dejstvo, da mora poravnati znesek v višini 1.085,08 EUR, izvedel z vročitvijo odločbe 22. 4. 2013 oziroma najkasneje z vročitvijo sodbe Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju z dne 14. 1. 2014. Revizijsko sodišče je izredno pravno sredstvo zoper to sodbo zavrglo. Glede na to po mnenju tožene stranke ni pravne podlage, ki bi izkazovala verjetnost prosilčevega uspeha z vložitvijo tožbe zoper poslujočo sodnico, saj prosilec niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal sodničinega nedopustnega ravnanja.

5. Tožnik v tožbi pojasnjuje okoliščine sklenjene poravnave in navaja, da je za nastalo škodo kriva sodnica. Zahteva, da se gonja proti njemu ustavi, pa tudi sicer denarja za plačilo nima. Sodišču predlaga, da postopek zoper njega vodi korektno in pošteno in zahteva, da se mu dodeli odvetnik, s katerim bi vložil zoper sodnico odškodninsko tožbo. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP, kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

10. V konkretnem primeru želi tožnik BPP za vložitev tožbe zoper sodnico, ki je v zadevi P 247/2007 vodila sodno poravnavo in postopek vodila pristransko in nepravično. Po presoji sodišča je v predmetni zadevi pravilna ocena tožene stranke, da tožnik v zadevi, za katero je vložil BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zgolj nestrinjanje s plačilom stroškov BPP zaradi zastopanja v zadevi, v kateri je tožnik sklenil sodno poravnavo, namreč tudi po presoji sodišča ne more biti razlog za vložitev tožbe zoper sodnika, zato tudi po presoji sodišča vložitev take tožbe ne bi bila razumna.

11. Glede na navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila, saj je zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP, očitno nerazumna in so tožnikova pričakovanja oziroma tožnikov zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Za dodelitev BPP pa mora biti navedeni pogoj izpolnjen, ne glede na finančne okoliščine, saj morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno.

12. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.