Jedro

Vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe tega zemljišča pridobili z dedovanjem ali drugim pravnim poslom, zakon o denacionalizaciji ni uredil kot upravno stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano tožbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil njeno zahtevo za vrnitev podržavljenih parcel št. 372 in 4011/2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da sta bili navedeni parceli podržavljeni na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) Podržavljeni sta bili P.Ž., to je očetu tožnikov. Za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/92) potrebna izpolnitev dveh kumulativnih pogojev - da vzpostavitev lastninske pravice zahteva "upravičenec" in, da ima na zemljišču, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo "pravico uporabe". Koga je po navedenem zakonu šteti za upravičenca po 31. členu, je določeno v 1. odstavku 9. člena zakona - to je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, če je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je po 31. členu možna le v korist prejšnjega lastnika tega zemljišča, če je ta še živ, ne pa tudi v korist pravnih naslednikov - tožnikov, ki sta podedovala pravico uporabe teh zemljišč. Lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, bo uredil drug zakon. Toženi organ tudi ugotavlja, da je prvostopni organ o zahtevi tožnikov meritorno odločil, čeprav bi moral po 3. in 4. odstavku 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku vlogo zavreči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi moral toženi organ, če je ugotovil nezakonito postopanje prvostopnega organa, njegovo odločbo razveljaviti. Tožena stranka tudi nepravilno razlaga določbe zakona o denacionalizaciji glede upravičencev. Določba 31. člena navedenega zakona je jasna. To določbo je potrebno uporabiti v povezavi s 15. členom, ki določa, da če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi, so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Tudi določbe 60. in 61. člena govorijo o upravičencih, oziroma njihovih pravnih naslednikih. Tožeča stranka nima nobenega jamstva, da bo predpis, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, sprejet. Predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da tožnika, ki sta pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet njunega denacionalizacijskega zahtevka, pridobila na podlagi dedovanja, nista upravičenca po 31. členu v zvezi s 1. odstavkom 9. člena zakona o denacionalizaciji. Lastninsko pravico na podržavljenem stavbnem zemljišču je po 31. členu zakona o denacionalizaciji mogoče vzpostaviti le v korist upravičenca, torej bivšega lastnika tega zemljišča. Pravni nasledniki (z izjemo v primeru iz 12. člena zakona o denacionalizaciji) niso upravičenci do denacionalizacije, temveč so le upravičeni za uveljavljenje pravic iz tega zakona. Vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe pridobili z dedovanjem ali s pravnim poslom, zakon o denacionalizaciji ni uredil kot upravno stvar. To vprašanje bi naj bilo, kot ugotavlja tožena stranka, predmet ureditve drugega zakona.

Čeprav je prvostopni organ zahtevo tožeče stranke meritorno zavrnil, namesto da bi jo zavrgel, in tudi tožena stranka te napake ni odpravila, kot bi morala (242. člen zakona o splošnem upravnem postopku), saj jo ugotovlja le v obrazložitvi odločbe, navedena nepravilnost v postopku ni mogla vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Zavrnitev zahteve ima v obravnavanem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na navedeno izpodbijana odločba ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).