Jedro

S tem ko tožnik na sami dražbi ni licitiral skupaj s tožencem, kot je bilo dogovorjeno, je konkludentno odpovedal dogovor (ki je zato prenehal veljati).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik do polovice lastnik parc. št. 1/4 k. o. ... Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izdati tožniku listino, na podlagi katere bo pri parc. št. 1/4 k. o. …. mogoče vknjižiti bremen prosto lastninsko pravico v korist tožnika do polovice. Tožniku je še naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 722,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta se stranki 19. 12. 2011 zgolj dogovorili, da bo posel družbe opravil le en družbenik, in sicer toženec. Nobenega govora ni bilo o prenehanju družbe z dne 12. 12. 2011, niti ni o tem nobenih trditev v vlogah strank. Toženec ni prerekal navedb, da sta stranki 19. 12. 2011 poverili opravo posla družbe zgolj tožencu. Opravljanje poslov družbe ni bistvena sestavina družbene pogodbe. Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali s poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo. Prvo sodišče je spregledalo, da imajo družbeniki na premoženju družbe, ki nastane s poslovanjem, enake solastninske deleže. Če samo en družbenik opravi posle družbe in gre za t. i. prikrito (posredno) zastopanje, ima družbenik obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Tožnik je 6. 5. 2014 vložil prvo pripravljalno vlogo, v kateri je navedel obširne trditve glede sklenitve družbene pogodbe in neizpolnjevanja toženčevih družbenih obveznosti, toženec pa na to vlogo ni odgovoril. Neobrazloženo prerekane trditve nasprotne stranke se štejejo za priznane. Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal zgolj dogovor z dne 19. 12. 2011, druge vloge pa ni vložil. Sodišče je mimo trditev pravdnih strank in v nasprotju z določili ZPP ugotovilo, da se je družbena pogodba z dne 12. 12. 2011 izjalovila. V tem delu je prvo sodišče poseglo v pravico tožnika do izjavljanja, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklenjena pogodba velja in se ne more izjaloviti. To tudi ni razlog za prenehanje družbene pogodbe. Dogovor o skupnem neposrednem zastopanju družbenikov napram tretjim osebam ni bistvena sestavina družbene pogodbe, ampak gre za stransko obveznost. Toženec ni prerekal navedb, da je bilo 19. 12. 2011 tik pred samo dražbo dogovorjeno, da nastopi na dražbi zgolj en družbenik. Tudi če bi tožnik res kršil dogovor o skupnem zastopanju, bi šlo kvečjemu za kršitev stranske obveznosti, zaradi česar pa veljavno sklenjena pogodba ne preneha. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi tožnik odstopil od sklenjene družbene pogodbe z dne 12. 12. 2011 na dan 19. 12. 2011. Trditev o odstopu v vlogah pravdnih strank ni. Tožnik je v pripravljalni vlogi pojasnil, zakaj ni aktivno sodeloval na dražbi in zakaj se je družba odločila za posredno (prikrito) nastopanje na dražbi zgolj z enim družbenikom, teh trditev pa toženec ni prerekal. Na tako priznana dejstva je prvo sodišče zmotno zaključilo, da naj bi tožnik odstopil od družbene pogodbe. Če bi tožnik odstopil od skupne namere, ne bi bilo niti življenjsko niti smiselno, da bi šel v sodno dvorano in spremljal, kaj se dogaja z nepremičnino na dražbi. Prvo sodišče ni ocenilo izpovedb prič L. R. in Z. R., za kateri je navedlo, da jima ne more slediti, ker naj bi bili zaradi sorodstva zainteresirani za izid spora, s čimer je kršilo določbe postopka. Prvo sodišče je sledilo kar trditvam toženca, da so bolj verjetne, čeprav jih je tožnik prerekal. Toženec je izpovedal, da mu tožnik nikoli ni rekel, da si je premislil v zvezi z njunim dogovorom. Zmotno prepričanje toženca o prenehanju družbene pogodbe narekuje tudi uporabo 205. člena OZ.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki 12. 12. 2011 dogovorili o skupnem nastopanju na dražbi, da bosta kot potencialna kupca skupaj dražila ter da bosta v primeru uspeha na dražbi kot najboljša ponudnika za parc. št. 1/4 pridobila to nepremičnino kot dražitelja vsak do polovice in plačala vsak polovico kupnine zanjo. Ugotovilo je tudi, da si je tožnik premislil in na dražbi 19. 12. 2011 ni sodeloval, zatrjevane spremembe dogovora z dne 12. 12. 2011 oziroma sklenitve novega dogovora z dne 19. 12. 2011, da toženec na dražbi nastopa kot mandatar tudi za tožnikov račun in nanj v primeru uspeha pozneje prenese polovico te nepremičnine, pa po presoji prvega sodišča tožnik ni dokazal. 6. Pritožbeno sodišče sprejema te ugotovitve kot pravilne ter se v izogib ponavljanju sklicuje na skladne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe. Toženec je podal zadostne trditve o prenehanju dogovora z dne 12. 12. 2011 že v odgovoru na tožbo. Navedel je, da si je tožnik premislil na sami dražbi in ni licitiral skupaj s tožencem, kot je bilo dogovorjeno. Kot že rečeno je takšna tudi ugotovitev prvega sodišča, ki jo je v materialnopravnem pogledu mogoče razlagati le tako, da je tožnik s takšnim ravnanjem konkludentno odpovedal ta dogovor (ki je zato prenehal veljati – 8. točka prvega odstavka 1000. člena OZ), s čimer se je toženec očitno strinjal, saj je nato na dražbi sam in za svoj račun nastopal kot dražitelj zaradi pridobitve celotne nepremičnine. Toženec je že v odgovoru na tožbo zanikal, da bi bil 19. 12. 2011 sklenjen nov dogovor, kot je zatrjeval tožnik, ter pri teh navedbah vztrajal tudi na prvem naroku, zato mu ni bilo treba opredeljeno prerekati še tožnikovih trditev v njegovi pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2014, katerih zato ni mogoče šteti za priznane v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP.

7. Prvo sodišče je res nerodno zapisalo, da se je dogovor z dne 12. 12. 2011 izjalovil, kar pa glede na doslej povedano ne more predstavljati odločilnega dejstva. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Dogovor z dne 12. 12. 2011, da bosta pravdni stranki na javni dražbi nastopali kot dražitelja skupaj zaradi pridobitve nepremičnine v njuno solastnino, vsaka do polovice, je bil že po naravi stvari bistvena sestavina njune pogodbe, saj predstavlja njuna dogovorjena izpolnitvena ravnanja. Prvo sodišče ni ugotovilo, da je tožnik odstopil od pogodbe in so tovrstne pritožbene trditve brezpredmetne (pojasnjeno je že bilo, da je tožnik glede na svoje ravnanje odpovedal dogovor z dne 12. 12. 2011).

9. Če bi tožnik res sklenil s tožencem zatrjevani dogovor z dne 19. 12. 2011, bi bilo življenjsko oziroma izkustveno pričakovati predvsem, da bi se s tožencem še pred dražbo dogovorila tudi o tem, do katere najvišje ponujene cene za nepremičnino lahko toženec zviša zadnjo ponudbo na dražbi oziroma da bi se med licitiranjem na dražbi o tem sproti posvetovala in usklajevala višino zvišanj toženčevih ponudb (teh je bilo zelo veliko, kot izhaja iz zapisnika o javni dražbi), saj bi bilo težko verjeti, da bi bila določitev ponujene cene, ki bi jo morala plačati v primeru uspeha vsak polovico, v celoti prepuščena tožencu, vendar pa tožnik o tem ni podal nobenih trditev. Tudi zato tožnikove trditve o dogovoru z dne 19. 12. 2011 niso prepričljive.

10. Tesna sorodstvena povezava prič L. R. in Z. R. s tožnikom res ne more biti razlog, zaradi katerega bi prvo sodišče njunima izpovedbama lahko odreklo verodostojnost, vendar pa je prvo sodišče ob tem obrazložilo tudi, da ni sledilo njunima izpovedbama zato, ker pri zatrjevanem dogovoru z dne 19. 12. 2011 sploh nista bila navzoča, zaradi česar iz lastnega zaznavanja nista mogla ničesar izpovedati o zatrjevanem dogovoru tik pred dražbo. Njuni izpovedbi zato v tem delu nista mogli imeti relevantne teže. Prvo sodišče med razlogi sodbe ni navajalo toženčevih trditev, ampak je do odločilnih ugotovitev prišlo na podlagi dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP, ta pa je potrdila toženčeve trditve o odločilnih dejstvih. Uporaba 205. člena OZ glede na ugotovljena dejstva ni bila aktualna.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec ni priglasil stroškov odgovora na pritožbo, tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer je odločitev o tem zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).